Janko Vukasović Stibil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Janko Vukasović Stibil
Rojstvo2. september 1851({{padleft:1851|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})
Smrt13. julij 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (71 let)
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicčastnik, publicist

Janko Vukasović Stibil, slovenski častnik, * 2. september 1851, Vrtovina blizu Ajdovščine, † 13. julij 1923, Ljubljana.

Janko Vukasović Stibil se je rodil na Goriškem kot Janko Stibil; ime Vukasović je privzel pozneje. Najprej je obiskoval gimnazijo, potem realko in po končani navtični šoli služil v mornarici. Po vojaških letih je vstopil v finančno službo. Ko je v Bosni vzplamtela borba za svobodo, se je pridružil bosanskim upornikom. Dne 25. avgusta 1875 je odšel kot dobrovoljec v Beograd ter se tamkaj priglasil v dobrovoljski zbor generala Stratimiroviča. Toda Srbija je morala pod pritiskom razmer ostati mirna in zato se je Stibil spomladi 1876 odpravil v Bosno, da bi vstopil v četo Petra Mrkonjića, ki je bila medtem že razpuščena. Zato se je pridružil vojvodi Ljubibratiću in se pod njegovim vodstvom v Hercegovini udeležil mnogih bojev proti Turkom.

Leta 1876 se je Stibil vrnil domov na Goriško, kjer so ga za 10 dni zaprli in kaznovali še s 50 goldinarji. Še istega leta je Stibil znova zapustil Avstrijo ter se pridružil srbskim dobrovoljcem v bojih proti Turkom. Takrat je dobil svoje prvo odlikovanje - srebrno kolajno in je nato 1877 vstopil kot narednik v redno srbsko armado, v kateri se je hrabro udeleževal bitk in bojev proti Turkom. Ko je bil odlikovan z zlato hrabrostno kolajno, je postal podporočnik ter se v vojni in miru izkazal kot izvrstni častnik. Pri Slivnici si je Vukasović 1885 zaslužil Takovski križ, postal je bataljonski in polkovni poveljnik, bil je v balkanski vojni 1912/13 komandant glavnega štaba srbske vojske in istočasno je načeloval celotni žandarmeriji. Ob izbruhu prve svetovne vojne je ščitil s svojimi orožniškimi četami Beograd, udeležil se je umika čez albanske gore, bil na Krfu in dve leti na solunski fronti. Avstrijsko vojno sodišče ga je med vojno 1917 kot veleizdajalca obsodilo na smrt.

1919 je polkovnik Vukasovič postal pomočnik komandanta dravske divizijske oblasti in po dveh letih je vstopil v pokoj ter umrl v Ljubljani dne 13. julija 1923 v starosti 72 let. Truplo pokojnika so po njegovi želji prepeljali v domačo vas na Goriškem.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]