Janko Stibiel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Janko Stibiel-Vukasović
Vzdevek»Vukasović«
Rojstvo
Vrtovin
SmrtLjubljana
Aktivna leta1875 - 1921
Činpolkovnik
Poveljstvapoveljnik orožništva Kraljevine Srbije, pomočnik poveljnika Dravske divizijske oblasti
Oboroženi
konflikti
Srbsko-bolgarska vojna, Balkanski vojni, Prva svetovna vojna

Janko Stibiel [stibíl], (tudi Janko Stibiel-Vukasović), slovenski rodoljub, častnik in prostovoljec v vojskovanju Srbov proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem ter publicist, * 2. september 1851, Vrtovin, † 13. julij 1923, Ljubljana.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se se v slovenski kmečki družini Antonu in Tereziji Stibiel, rojeni Čermel (nečak Ivana Stibiela). V Gorici je končal ljudsko šolo, 1. in 2. razred gimnazije (1862-1865) ter 2. razreda realke (1865-1867). Nato se je vpisal na navtično šolo na Reki. Po končani navtični šoli je v letih 1870−1874 služboval v avstrijski vojni mornarici ter se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je leta 1875 v Hercegovini izbruhnila vstaja proti Turkom in se je Srbija pripravljala na vojno, je odšel tja ter se pridružil prostovoljnemu zboru generala Đorđa Stratimirovića (1822-1908). Ker pa Srbija ni stopila v vojno se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, kasnejšega srbskega kralja Petra Karađorđevića. Ko je Srbija poleti 1876 napovedala vojno Turčiji je bil kot podčastnik sprejet v redno srbsko vojsko. Po končani vojni je kot častnik služil v raznih krajih; v srbsko-bolgarski vojni leta 1885 je bil v bitki pri Slivnici hudo ranjen.[1] Nato je ponovno služil v raznih krajih Srbije in 1912 postal polkovnik; v balkanskih vojnah 1912-1913 je bil poveljnik glavnega stana vrhovnega srbskega poveljstva. Po sklenjenem premirju je 1913 postal poveljnik srbskega orožništva; 1914 je z orožniki sodeloval pri obrambi Beograda in 1915 prišel s srbsko vojsko na otok Krf. Konec leta 1918 je postal pomočnik poveljnika Dravske divizijske oblasti v Ljubljani, bil 1919 premeščen v Valjevo in 1920 ponovno imenovan za pomočnika poveljnika Dravske divizijske oblasti v Ljubljani, kjer je bil nato leta 1921 tudi upokojen.[2]

Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovoljec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikoli pretrgal. Od 1876 je objavljal članke v slovenskih časopisih, največ v Soči in Edinosti. V Srbiji pa je predaval o zgodovini svojega naroda in mladino seznanjal s slovensko pesmijo. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu Mihailu Dmitrijeviču Skoboljevu (1843-1882), poveljniku IV. korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plevno, katera se je nato po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.
  2. Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]