János Pénzes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
prevzvišeni gospod Janez Penzeš
škof v Subotici
Penzes Doroslovo.jpg  *
Domače imeJános Pénzes
Cerkevkatoliška Cerkev
ŠkofijaRimskokatoliška škofija Subotica
Imenovan25. april 1989 (imenoval ga je Janez Pavel Veliki)
Ustoličen18. junij 1989 (prejel škofovsko posvečenje)
PredhodnikMatiša Zvekanović
Redovi
Duhovniško posvečenje29. junij 1968 (Subotica)
Škofovsko posvečenje18. junij 1989
posvečevalec Montalvo, nuncij v Jugoslaviji[1]
Perko, beograjski nadškof
Zvekanović, škof v Subotici
Osebni podatki
Rojstvo (1943-08-10) 10. avgust 1943 (77 let)
Bajmok (Madžarsko kraljestvo (sedaj Srbija)  *
NarodnostMadžar
StaršiLazar Penzeš, mizar (madžarsko Lázár Pénzes)
Marija rojena Kanjo, šivilja (madžarsko Mária Kanyó)
Alma materPazmaneum v Budimpešti [2]
Grb
Geslo
Ego sum nolite timere
Catholic-hierarchy.org

János Pénzes (tudi Janez oziroma Ivan Penzeš; * 10. avgust 1943 Bajmok, Madžarsko kraljestvo) je madžarski duhovnik in katoliški škof v Subotici.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Poreklo in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Oče Lazar Penzeš - mizar, (madžarsko Lázár Pénzes) in mati Marija rojena Kanjo - šivilja, (madžarsko Mária Kanyó) sta živela v Bajmoku v Bački, ko se jima je rodil sin Janez 10. avgusta 1943. Oblič in šivanka sta zato prišla tudi v škofov grb. Poleg srbskega ima Janez torej že od rojstva tudi madžarsko državljanstvo. [4] V nižje razrede osnovne šole je hodil v domačem Bajmoku, a klasično gimnazijo – danes bi to bili višji razredi osnovne šole in gimnazija – [5] je obiskoval v Zagrebu (1951-1961); prav tam tudi bogoslovje (1961-1969)[6]

Na Pazmaneumu v Budimpešti [7] je dosegel licenciat, a 1998 tudi doktorat z obrambo disertacije iz znanega dela svetega Avguština[8].

1968 ga je v Zagrebu posvetil za subdiakona in diakona zagrebški nadškof in kardinal Franjo Kuharić; v Subotici pa ga je posvetil za duhovnika na soboto 29. junija istega leta škof Matiša Zvekanović.

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Najprej je bil v Adi kaplan (1968-1969), nato v subotiškem semenišču Paulinumu upravnik (1969-1971) ter veroučitelj (od 1970), beležnik v škofijski pisarni (1971-1972), v Horgošu župnijski upravitelj (1972-1976) in tam župnik (1976-1989). Odlikoval se je po tem, da je vsako leto opravil hišni blagoslov, o čemer je vodil točno evidenco. Tako je 1973 blagoslovil 832 hiši, a 1989 že kar 1430 po 77 ulicah in še po okoliških pristavah, in sicer od praznika Svetih treh kraljev pa vse do konca marca. V času njegovega pastirovanja je zelo porastlo število prvoobhajancev in birmancev. O svojih bogatih pastoralnih izkušnjah je napisal 1985 tudi knjigo A házszentelés jelentőségePomen blagoslova hiš, ki naj bi spodbudila duhovnike, druge pastoralne delavce in vernike, da bi to starodavno navado ohranjali ali obnavljali. [9]

Poleg svojega župnijskega dela je bil od 1973 svetovalec za knjižnico-arhiv-muzej pri Jugoslovanski škofovski konferenci, a od 1974 član njenega katehetskega odbora. V bivši skupni državi je bil podpredsednik pri omenjeni škofovski konferenci, pa tudi predsednik liturgičnega in redovniškega sveta.

Na škofijski ravni je bil branilec vezi glede zakonskih postopkov (1976-1989), član duhovniškega sveta (od 1980), škofijski svetovalec (konzultor – 1980-1989), ter dekan v Subotici (1981-1989). [10]

Škof[uredi | uredi kodo]

Pogled v zgodovino Bačke[uredi | uredi kodo]

Nadškofija v Baču najverjetneje izhaja že od svetega Metoda v 9. stoletju. 1135 se je bačka nadškofija združila s kaločko in je nastala Bačko-Kaločka nadškofija z dvema stolnima kapitljema, od katerih je bil pomembnejši in premožnejši tisti v Baču; tako je metropolit bival zdaj v Baču, zdaj v Kaloči. V Bački je cvetelo versko življenje, saj je do Mohačke bitke 1526 obstajalo deset moških in devet ženskih opatij. Turki niso uničili le samostanov, ampak tudi romarska božjepotna svetišča ali jih spremenili v muslimanska, kot na primer sremske Tekije. Po turškem porazu so se začeli na opustošena področja naseljevati tudi Nemci in Slovaki.

Po prvi svetovni vojni sta dobri dve tretjini bačko-kaločke nadškofije pripadli Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zato je Sveti sedež 1923 ustanovil za ta del posebno upravo (administraturo) s sedežem v Subotici; za prvega škofa je bil posvečen 1. maja 1927 dotedanji župnik pri Sv. Tereziji v Subotici Lajčo Budanović (1873-1958).

Med Drugo svetovno vojno je Bačka cerkveno zopet podpadla pod madžarsko Kaločo; škofa Budanoviča so odgnali v budimpeštanske zapore, od koder se je vrnil po končani vojni na svoje prejšnje mesto. Hudo ga je prizadel okruten komunističen pregon zlasti nemških katoličanov (=Donauschwaben), ko je Bačka na ta način izgubila tretjino svojih vernikov. Umrl je 16. marca 1958 in so ga pokopali v subotiško stolnico pod oltar Marije Vnebovzete.

Že 1956 je dobil pomožnega škofa v osebi Zvekanoviča, ki se je z mladostno vnemo vrgel na delo, na obnovo opustošene škofije, in zgradil semenišče Paulinum, kakor tudi dom za onemogle duhovnike Josefinum.

Pavel VI. je 25. januarja 1968 ustanovil na področju bačke apostolske uprave novo, subotiško škofijo, ter ji postavil na čelo prvega rednega (rezidencijalnega) škofa – Zvekanoviča, ki je umrl 21. aprila 1991 ter je pokopan v subotiški stolnici v novi škofijski grobnici pod nekdanjim oltarjem Svetega Jožefa.

Ko je 19. decembra 1986 Janez Pavel Veliki ustanovil beograjsko metropolijo, ji je pridružil kot sufraganski škofiji zrenjaninsko in subotiško. Za prvega metropolita je bil v Rimu posvečen 6. januarja 1987 Franc Perko, a njegov naslednik, ki je bil posvečen 24. maja 2000 na Rakovniku v Ljubljani, je postal 16. aprila 2001 Stanislav Hočevar. [11] [12]

Težavna služba[uredi | uredi kodo]

25. aprila 1989 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za subotiškega škofa, a na nedeljo 18. junija je prejel škofovsko posvečenje.

Na posebno preizkušnjo ga je postavila nesrečna državljanska vojna, ki je terjala mnogo nedolžnih življenj ter razbila stoletne sanje ter Titov mit o bratstvu in edinstvu (jugo)slovanskih narodov. Posledično je pripeljala do razpada Jugoslavije, ter daljnosežne gospodarske, človeške in politične škode, ki jo je čutiti skozi desetletja vse do danes. [13] Mnoge težave in preizkušnje, množično izseljevanje katoličanov v tujino zaradi revščine in pritiskov, kakor tudi soočanje s človeškimi žaloigrami – so načele njegovo zdravje in je moral poiskati zdravniško pomoč, da je lahko naprej opravljal svojo odgovorno službo. Obenem si je poiskal nekaj pomočnikov zlasti za birmovanje. [14]

Priznavajo ga za strokovnjaka na področju teologije, ekleziologije [15] in patrologije. [16]

Narodnostne razmere[uredi | uredi kodo]

Sorazmerno mlad (45 let) se je moral spopadati že takoj od začetka z mnogimi težavami. Napetosti med Hrvati in Madžari so se pokazale tudi ob njegovem škofovskem imenovanju, saj je Penzeš kot prvi Madžar zasedel škofijski sedež v Subotici. Po Trianonski pogodbi – ki je presekala z novimi državnimi mejami kar nekaj škofij – med drugimi tudi kaločko – je Bačka škofija dobila sedež v Subotici, medtem ko je prej spadala pod Kaloško škofijo in metropolijo. Duhovniki in verniki so vanj stavili velika pričakovanja; pristranskosti v korist enega ali drugega naroda mu kljub nekaterim poskusom niso mogli očitati.

Duhovniki Madžari pravijo, da škof - čeprav sam Madžar - vsak dan v škofovi kapeli mašuje hrvaško - da bi pokazal svojo naklonjenost do teh svojih vernikov - kar bi bil lep zgled za vse druge dušne pastirje, ki imajo na svojem področju kako narodno manjšino. Bilo je obdobje, ko se je širilo prizadevanje, da bi imela subotiška škofija pomožnega škofa, ki bi predvsem oskrboval hrvaško govoreče vernike. Škof Penzeš ve povedati, da so gibanje za pomožnega škofa v Subotici začeli pravzaprav Madžari, ko je bil tamkajšnji škof Hrvat.

Da bi se izpopolnili v svoji materinščini, madžarsko govoreči bogoslovci začenjajo bogoslovne študije na Madžarskem, hrvaški na Hrvaškem, razen če želijo drugače; sposobnejši nadaljujejo svoje študije v Italiji. Že kot semeniščniki se naučijo kolikor toliko tudi drugega jezika, da je tako precej hrvaških duhovnikov zmožnih madžarsko prebrati vsaj mašo, mnogi med njimi pa celo delovanja na madžarskih ali dvojezičnih farah. [17] [18] [19]

Duhovna srečanja in nove cerkve[uredi | uredi kodo]

Začetek Svetega leta Božjega usmiljenja 2016 v Doroslovem[uredi | uredi kodo]

18. maja 2016 je bila duhovna obnova za duhovnike in redovnike ter slovesno odprtje izrednega svetega leta Božjega usmiljenja v božjepotni cerkvi v Bački v Doroslovem, ki ga je napovedal papež Frančišek. Slovesno odpiranje svetih vrat je vodil subotiški škof Ivan Penzeš, pridigal je banatski škof Ladislav Nemet, mašo je vodil novi apostolski nuncij v Srbiji Suriani; poleg 80 duhovnikov sta bila navzoča tudi grškokatoliški ekzarh Jurij Džudžar in rimskokatoliški škof za Srem Jurij Gašparovič.

Posvetitev nove cerkve Male Cvetke 2017 v Senti[uredi | uredi kodo]

Na 320-letnico Bitke pri Senti je bila v vojvodinski Bački posvečena po Drugi svetovni vojni prva katoliška cerkev na področju te škofije – medtem ko so jih komunisti po celi Vojvodini porušili več desetin. 11. septembra 2017 je bila posvetitev nove cerkve, ki je posvečena Sveti Tereziji – Mali cvetki. [20]

Nova cerkev v Radanovcu[uredi | uredi kodo]

Na 14. navadno nedeljo, 7. julija 2019, je ob navzočnosti lepega števila vernikov iz domovine in tujine, številnih duhovnikov in narodnih noš, bila posvetitev nove cerkve v čast Svete družine v vikariatu Radanovac – v predmestju Subotice. Obred je vodil sarajevski kardinal Puljič, a somaševala sta segedinski škof Kiš-Rigo ter domači škof Penzeš. [21]

Odlikovanja in priznanja[uredi | uredi kodo]

Dne 1. septembra 2018 so na slovesni seji ob Dnevu mesta Subotice razglasili subotiškega škofa Janeza Penzeša za častnega meščana mesta Subotica. Tozadevno diplomo in listino mu je izročil župan Bogdan Laban. Tako priznanje dobivajo osebnosti za izredno in trajno življenjsko delo, s katerim so prispevali k ugledu mesta Subotice v domovini in tujini. [22]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Gabriel Montalvo Higuera (1930-2006) je bil kolumbijski katoliški duhovnik, nadškof in nuncij od 1974, v Jugoslaviji 1986-1993.
  2. angleško Pázmány Péter Catholic University;. latinsko Universitas Catholica de Petro Pazmany Nominata; madžarsko Pázmány Péter Katolikus Egyetem tj. slovensko Katoliška univerza Pázmány Péter
  3. Mt 14, 27
  4. Horváth Árpád SJ (2018). "Püspökség a Bácskában". A Szív. 104 (6): 12–15. ISSN 0866-1707. |access-date= zahteva |url= (pomoč)
  5. naziv za takratno klasično gimnazijo, ki je bila zasebna šola brez pravice javnosti v lasti katoliške Cerkve, a pravzaprav malo semenišče, je bil celoten naziv: hrvaško Srednja škola za spremanje svećenika tj. slovensko Srednja šola za pripravo na duhovništvo
  6. Bogoslovje hrvaško Katolički bogoslovni fakultet u Zagrebu tj. slovensko Katoliška bogoslovna fakulteta v Zagrebu je bilo 1952-1990 izločeno iz Zagrebškega vseučilišča
  7. angleško Pázmány Péter Catholic University;. latinsko Universitas Catholica de Petro Pazmany Nominata; madžarsko Pázmány Péter Katolikus Egyetem tj. slovensko Katoliška univerza Pázmány Péter
  8. disertacija z naslovom: madžarsko Evangelizáció szent Ágoston „De catechizandis rudibus" című művében; slovensko Evangelizacija svetega Avguština v delu „De catechizandis rudibus"
  9. "Hodis". Delivegeken. Pridobljeno dne 4. november 2019.
  10. "P > Pénzes". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 4. november 2019.
  11. Uredništvo. Cerkev v Jugoslaviji. str. 668s.
  12. "Két nagyvárosi érsekség, két székesegyház, egy érsek?". Szabadka város. 17. september 2009. Pridobljeno dne 9. november 2019.
  13. "Decades later, Bosnia still struggling with the aftermath of war". PBS NewsHour. 19 November 2017.
  14. "P > Pénzes". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 4. november 2019.
  15. Ime ekleziologija izhaja iz grščine prek latinščine: (grško ἐκκλησία; latinsko ecclesia – v pomenu shod, cerkveni shod ali srečanjeCerkev). V krščanskem bogoslovju pomeni ekleziologija preučevanje krščanstva, njegov izvor, odnos do Kristusa , njegove vloge pri zveličanju, cerkveni disciplini ter odnos do poslednjih reči (eshatologija); pa tudi vlogo in pomen cerkenega vodstva.
  16. "Hodis". Delivegeken. Pridobljeno dne 4. november 2019.
  17. "Beszélgetés Pénzes Jánossal, az ötvenéves Szabadkai Egyházmegye aranymisés főpásztorával". Horváth Árpád SJ v: A Szív. Pridobljeno dne 3. november 2019.
  18. "P > Pénzes". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 4. november 2019.
  19. "Hodis". Delivegeken. Pridobljeno dne 4. november 2019.
  20. "A török megszállta". A Szív: 6–7. 2017. ISSN 0866-1707. |access-date= zahteva |url= (pomoč)
  21. "FELSZENTELTÉK A SZENT CSALÁD TEMPLOMOT (Posvetili so novo cerkev v podružnici Radanovac pri Paliču – Subotica – možno si je ogledati krasne fotke)". Mária, Világ Királynője, Palics. 7. julij 2019. Pridobljeno dne 9. november 2019.
  22. "Subotički biskup mons. Ivan Penzeš proglašen je počasnim građaninom grada Subotice". Župa Sv. Rok Subotica. 5. september 2018. Pridobljeno dne 3. november 2019.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Vasárnapi szentmise (1984 – Nedeljska maša)
  • A házszentelés jelentősége (1985 – Pomen blagoslova hiš)
  • Hittel élni jó: kézikönyv az ifijúsági csoport számára (Szabadkai Egyházmegye Hitoktatási Tanácsa, Horgos, 1987 – Živeti po veri je dobro: priročnik za mladinski verouk)
  • Szent Ágoston: De catechizandis rudibus. A képzetlenek hitre neveléséről (ford.; Patrisztikus füzetek, Agapé, Újvidék, 2001 – Sveti Avguštin: Verouk za nepoučene)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Uredništvo (R. Lešnik, Z. Reven…): Cerkev v Jugoslaviji/Opći šematizam katoličke Crkve u Jugoslaviji. Jugoslovanska škofovska konferenca, Zagreb 1974.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(srbohrvaško)
(madžarsko)
(angleško)