Géza Madžarski
| Géza Madžarski | |
|---|---|
| veliki knez | |
Géza kot je prikazan v Chronicon Pictum
|
|
| Vladanje | 972- 997 |
| Predhodnik | Taksony |
| Naslednik | Vajk |
| Rojstvo | cca. 940 |
| Smrt | 1. februar 997 |
| Otroci | Judita Ogrska Margareta Bolgarska Vajk Gizela (beneška doganesa) Šarolta Ogrska |
| Vladarska hiša | Árpádovci |
| Oče | Taksony |
Géza, veliki knez Madžarov (972- 997), * ca. 945, † 997, pripadnik dinastije Árpádovcev.
Vsebina
Življenje[uredi | uredi kodo]
Géza je bil sin madžarskega velikega kneza Taksonyja.[1] Poročen je bil s Šarolto, hčerjo erdeljskega gyule in imel je sina Vajka.[1] Géza je eno od hčera poročil s poljskim kraljem, druga pa se je poročila z beneškim dožem.[2] Géza je umrl leta 997.[3]
Gézini moški sorodniki iz dinastije Árpádovcev:
| Zoltán |
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Taksony |
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Géza | Mihael | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Štefan I. | Vazul | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Emerik | Levente | Andrej I. | Béla I. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Politični dosežki[uredi | uredi kodo]
Leta 972 je Géza na madžarskem prestolu nasledil očeta Taksonyja.[1] Madžarska se je tedaj nahajala v prelomnem času. Ko je nemški vladar Oton I. postal cesar, je preprečil namero Gézinega očeta Taksonyja, da bi mu papež poslal škofa neposredno iz Rima, torej mimo Nemcev.[4] Madžari so bili po letu 955 neuspešni v vojaških pogodih proti Nemcem,[4] leta 970 pa so doživeli še velik poraz na vzhodu, saj je Bizanc v bitki pri Arkadiopolisu uspel poraziti združeno vojsko Madžarov in Kijevske kneževine,[5][6] s tem pa se je tudi Bizanc dokončno otresel plačevanja odkupnin Madžarom.[7] Že leta 971je Bizanc osvojil Bolgarijo, pa tudi Nemci so napredovali ob bavarsko-madžarski meji, zato je Madžarska postala ogrožena tako iz bizantinske kot iz nemške smeri, kar se je še bolj potrdilo v letu 972, ko sta bizantinski cesar in cesar Oton I. sklenila zavezništvo.[4]
Nastale zunanjepolitične razmere so močno vplivale na Gézino vladavino, ko je Madžarska s krepitvijo osrednje oblasti, širjenjem krščanstva in z uveljavljanjem načela primogeniture pri iskanju vladarjevega naslednika doživljala nagel prehod od plemenske zveze k srednjeveški državi. Na potrebo po ustvarjanju srednjeveške države so kazale tudi notranje razmere, to je večji poudarek na kmetovanju zaradi konca plenilskih pohodov po Evropi.[7]
Za utrjevanje Gézine moči je bilo zelo pomembno, da se je Géza poročil s Šarolto, hčerjo transilvanskega gyule, saj je s tem pridobil podporo vzhodnega dela Madžarske,[1] da je na gospodarskem področju uvedel tržne priostojbine dajatve za trgovanje na daljavo,[1] da je na političnem področju vodil okrutno politiko zatiranja vsakega odpora, predvsem pa, da je spodbudil širjenje krščanstva, s čimer si je zagotovil vstop v družino tedanjih zahodnokrščanskih držav.[1]
Z namenom, da bi preprečil nastanek bizantinsko-nemškega zavezništva se je Géza zelo hitro skušal pomiriti z nemškim vladarjem Otonom I. Glede na dolga leta spopadov z Bizantinci je razumljivo, da se je ogroženi madžarski vladar odločil za Otona.[4] Oton I. je leta 972 na Gézino prošnjo, da mu pošljejo škofa, nemudoma za škofa imenoval Bruna iz Sankt Gallna.[1][3] Tudi sam Géza se je s tisoči ostalih plemičev dal pokristjaniti.[3] Leta 973 je Géza kot že krščeni vladar v Quedlinburg poslal odposlanstvo, ki se je cesarju Otonu poklonilo.[4][8][3] Sam se na cesarjevem dvoru ni pojavil osebno tako kot drugi vladarji in tako mu je uspelo, da Madžarske oziroma Ogrske ni spravil v vazalni odnos do cesarja.[4] Madžari so hkrati dosegli mir z Nemci, [8] pri tem pa so se odrekli bavarskih in moravskih ozemelj.[3]
Gézo so ustoličili tako, da so ga še po starem poganskem običaju dvignili na ščit.[4] Géza je krščanstvo sprejel le navidezno, da bi utrdil svoj položaj in položaj madžarske države proti Nemcem, dejansko pa je ostal pogan.[1] Ko so mu očitali, da je ob krščanskem Bogu častil tudi poganska božanstva, je menda odgovoril, da je dovolj bogat in mogočen, da si to lahko privošči.[4][8] Vendar pa je bilo širjenje krščanstva zanj pomenbno, ker je utrjevalo njegovo davčno oblast (»Dajte cesarju kar je cesarjevega«), obenem pa je krščanstvo zagovarjalo načelo primogeniture ali nasledstva po prvorojencu[4] in Gézi pomagalo pri preseganju tradicije dinastije Árpádovcev, da je oblast po starešinskem načelu dedoval najstarejši moški član rodbine.[1] Prestolonaslednik Vajk je bil krščen kot Štefan, Géza pa je zanj uredil tudi poroko z bavarsko princeso Gizelo.[1]
Pri utrjevanju osrednje davčne in politične oblasti je Géza po vojaško obračunal z nepokorno plemensko aristokracijo, le gyula z imenom Gyula, ki je tedaj vladal Transilvaniji, je še ohranil ločeno oblast.[9] Od sorodnikov je velike in okrutne politične čistke uspel preživeti Koppány.[3]
Veliki knez je zaradi svoje vojaške politike potreboval močno vojsko. V svoje utrdbe je vabil vojaštvo, ki je zaradi razpadanja plemenske ureditve zapuščalo plemenske združbe, v elitni najemniški konjenici, ki so ji verjetno poveljevali nemški vitezi, pa so kot prevladovali Varjagi, Hrvati in Bolgari.[9] Ti nemški vitezi so na Madžarsko prišli predvsem kot spremstvo bavarske kraljične Gizele, hčerke kralja Henrika.[2]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 1,9 Horvath, B. (2009): str. 22.
- ^ 2,0 2,1 Gönz, L. (2004): str. 20.
- ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Pál, E. (2001): str. 26.
- ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 4,8 Kontler, L. (2005): str. 42.
- ^ Kontler (2005): str. 39.
- ^ Pal, E. (2001): str. 15.
- ^ 7,0 7,1 Kontler, L. (2005): str. 41.
- ^ 8,0 8,1 8,2 Gönz, L. (2004): str. 19.
- ^ 9,0 9,1 Kontler, L. (2005): str. 43.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Engel, Pál (2001). The Realm of St. Stephen, A History of Medieval Hungary. United states: St. Martin Press. ISBN 1-85043-977-X.
- Gönz, László (2004). Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota: Franc-Franc. ISBN 961-219-077-1.
- Horváth, Bernadetta (2009). Zgodovina Madžarov. Učbenik za poučevanje madžarske zgodovine od 1. do 4. letnika gimnazijskega programa dvojezične srednje šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. ISBN 978-961-234-631-7.
- Kontler, László (2005). Madžarska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN 961-213-148-1.
|
Géza Madžarski
Rojen: ca. 945 Umrl: 997 |
||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Taksony |
veliki knez, 972 –997 |
Naslednik: Štefan I. |
