Géza Madžarski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Géza Madžarski
veliki knez
Géza kot je prikazan v Chronicon Pictum
Géza kot je prikazan v Chronicon Pictum
Vladanje972- 997
PredhodnikTaksony
NaslednikVajk
Rojstvocca. 940[1]
neznano
Smrt1. februar 997 ali 997
OtrociJudita Ogrska
Margareta Bolgarska
Vajk
Gizela (beneška doganesa)
Šarolta Ogrska
Vladarska hišaÁrpádovci
OčeTaksony

Géza, veliki knez Madžarov (972- 997), * ca. 945, † 997, pripadnik dinastije Árpádovcev.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Géza je bil sin madžarskega velikega kneza Taksonyja.[2] Poročen je bil s Šarolto, hčerjo erdeljskega gyule in imel je sina Vajka.[2] Géza je eno od hčera poročil s poljskim kraljem, druga pa se je poročila z beneškim dožem.[3] Géza je umrl leta 997.[4]

Gézini moški sorodniki iz dinastije Árpádovcev:

Zoltán
 
 
 
Taksony
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
GézaMihael
 
 
 
 
 
Štefan I.Vazul
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
EmerikLeventeAndrej I.Béla I.

Politični dosežki[uredi | uredi kodo]

Leta 972 je Géza na madžarskem prestolu nasledil očeta Taksonyja.[2] Madžarska se je tedaj nahajala v prelomnem času. Ko je nemški vladar Oton I. postal cesar, je preprečil namero Gézinega očeta Taksonyja, da bi mu papež poslal škofa neposredno iz Rima, torej mimo Nemcev.[5] Madžari so bili po letu 955 neuspešni v vojaških pogodih proti Nemcem,[5] leta 970 pa so doživeli še velik poraz na vzhodu, saj je Bizanc v bitki pri Arkadiopolisu uspel poraziti združeno vojsko Madžarov in Kijevske kneževine,[6][7] s tem pa se je tudi Bizanc dokončno otresel plačevanja odkupnin Madžarom.[8] Že leta 971je Bizanc osvojil Bolgarijo, pa tudi Nemci so napredovali ob bavarsko-madžarski meji, zato je Madžarska postala ogrožena tako iz bizantinske kot iz nemške smeri, kar se je še bolj potrdilo v letu 972, ko sta bizantinski cesar in cesar Oton I. sklenila zavezništvo.[5]

Nastale zunanjepolitične razmere so močno vplivale na Gézino vladavino, ko je Madžarska s krepitvijo osrednje oblasti, širjenjem krščanstva in z uveljavljanjem načela primogeniture pri iskanju vladarjevega naslednika doživljala nagel prehod od plemenske zveze k srednjeveški državi. Na potrebo po ustvarjanju srednjeveške države so kazale tudi notranje razmere, to je večji poudarek na kmetovanju zaradi konca plenilskih pohodov po Evropi.[8]

Prvi ogrski novec je bil v obtoku ob koncu sedmdesetih let 10. stoletja za časa Gézine vladavine

Za utrjevanje Gézine moči je bilo zelo pomembno, da se je Géza poročil s Šarolto, hčerjo transilvanskega gyule, saj je s tem pridobil podporo vzhodnega dela Madžarske,[2] da je na gospodarskem področju uvedel tržne priostojbine dajatve za trgovanje na daljavo,[2] da je na političnem področju vodil okrutno politiko zatiranja vsakega odpora, predvsem pa, da je spodbudil širjenje krščanstva, s čimer si je zagotovil vstop v družino tedanjih zahodnokrščanskih držav.[2]

Z namenom, da bi preprečil nastanek bizantinsko-nemškega zavezništva se je Géza zelo hitro skušal pomiriti z nemškim vladarjem Otonom I. Glede na dolga leta spopadov z Bizantinci je razumljivo, da se je ogroženi madžarski vladar odločil za Otona.[5] Oton I. je leta 972 na Gézino prošnjo, da mu pošljejo škofa, nemudoma za škofa imenoval Bruna iz Sankt Gallna.[2][4] Tudi sam Géza se je s tisoči ostalih plemičev dal pokristjaniti.[4] Leta 973 je Géza kot že krščeni vladar v Quedlinburg poslal odposlanstvo, ki se je cesarju Otonu poklonilo.[5][9][4] Sam se na cesarjevem dvoru ni pojavil osebno tako kot drugi vladarji in tako mu je uspelo, da Madžarske oziroma Ogrske ni spravil v vazalni odnos do cesarja.[5] Madžari so hkrati dosegli mir z Nemci, [9] pri tem pa so se odrekli bavarskih in moravskih ozemelj.[4]

Gézo so ustoličili tako, da so ga še po starem poganskem običaju dvignili na ščit.[5] Géza je krščanstvo sprejel le navidezno, da bi utrdil svoj položaj in položaj madžarske države proti Nemcem, dejansko pa je ostal pogan.[2] Ko so mu očitali, da je ob krščanskem Bogu častil tudi poganska božanstva, je menda odgovoril, da je dovolj bogat in mogočen, da si to lahko privošči.[5][9] Vendar pa je bilo širjenje krščanstva zanj pomenbno, ker je utrjevalo njegovo davčno oblast (»Dajte cesarju kar je cesarjevega«), obenem pa je krščanstvo zagovarjalo načelo primogeniture ali nasledstva po prvorojencu[5] in Gézi pomagalo pri preseganju tradicije dinastije Árpádovcev, da je oblast po starešinskem načelu dedoval najstarejši moški član rodbine.[2] Prestolonaslednik Vajk je bil krščen kot Štefan, Géza pa je zanj uredil tudi poroko z bavarsko princeso Gizelo.[2]

Pri utrjevanju osrednje davčne in politične oblasti je Géza po vojaško obračunal z nepokorno plemensko aristokracijo, le gyula z imenom Gyula, ki je tedaj vladal Transilvaniji, je še ohranil ločeno oblast.[10] Od sorodnikov je velike in okrutne politične čistke uspel preživeti Koppány.[4]

Veliki knez je zaradi svoje vojaške politike potreboval močno vojsko. V svoje utrdbe je vabil vojaštvo, ki je zaradi razpadanja plemenske ureditve zapuščalo plemenske združbe, v elitni najemniški konjenici, ki so ji verjetno poveljevali nemški vitezi, pa so kot prevladovali Varjagi, Hrvati in Bolgari.[10] Ti nemški vitezi so na Madžarsko prišli predvsem kot spremstvo bavarske kraljične Gizele, hčerke kralja Henrika.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Faceted Application of Subject Terminology
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 2,9 Horvath, B. (2009): str. 22.
  3. ↑ 3,0 3,1 Gönz, L. (2004): str. 20.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Pál, E. (2001): str. 26.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 5,8 Kontler, L. (2005): str. 42.
  6. ↑ Kontler (2005): str. 39.
  7. ↑ Pal, E. (2001): str. 15.
  8. ↑ 8,0 8,1 Kontler, L. (2005): str. 41.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Gönz, L. (2004): str. 19.
  10. ↑ 10,0 10,1 Kontler, L. (2005): str. 43.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Engel, Pál (2001). The Realm of St. Stephen, A History of Medieval Hungary. United states: St. Martin Press. ISBN 1-85043-977-X.
  • Gönz, László (2004). Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota: Franc-Franc. ISBN 961-219-077-1.
  • Horváth, Bernadetta (2009). Zgodovina Madžarov. Učbenik za poučevanje madžarske zgodovine od 1. do 4. letnika gimnazijskega programa dvojezične srednje šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. ISBN 978-961-234-631-7.
  • Kontler, László (2005). Madžarska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN 961-213-148-1.
Géza Madžarski
Rojen: ca. 945 Umrl: 997
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Taksony 		veliki knez,
972 –997 		Naslednik: 
Štefan I.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Géza_Madžarski&oldid=4899229«