Evropsko prvenstvo v nogometu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Evropsko prvenstvo
Ustanovljen(a) 1960
Regija Evropa (UEFA)
Število ekip 24 (turnir)
55 (kvalifikacije)
Trenutni prvaki Flag of Portugal.svg Portugalska
(1. naslov)
Najuspešnejša ekipa Flag of Spain.svg Španija
Flag of Germany.svg Nemčija
(vsaka 3. naslove)
Spletna stran Uradna stran
Evropsko prvenstvo 2016

Evropsko prvenstvo v nogometu (uradno angleško UEFA European Championship, neuradno kot Euros) je glavno tekmovanje evropskih moških nogometnih reprezentanc, ki ga prireja združenje evropskih nogometnih zvez (UEFA). Odloča se o prvaku Evrope. Prvenstvo poteka vsake štiri leta od leta 1960.

Pred vstopom reprezentanc na glavni turnir vse ekipe, razen države gostiteljice (ki so uvrščeni neposredno) tekmujejo v kvalifikacijah. Zmagovalci prvenstva si prislužijo priložnost, da tekmujejo na FIFA Pokalu konfederacij.

Skupno 15 izvedb evropskega prvenstva je turnir osvojilo deset različnih reprezentanc: Nemčija in Španija vsaka po tri naslove, Francija ima dva naslova, Sovjetska zveza, Italija, Češkoslovaška, Nizozemska, Danska, Grčija in Portugalska pa so osvojili po en naslov. Do danes je Španija edina ekipa v zgodovini, ki je naslove osvojila zaporedoma, v letih 2008 in 2012.

Trenutni prvaki evropskega prvenstva so Portugalci, ki so na zadnjem prvenstvu, ki ga je v letu 2016 gostila Francija, v podaljšku z 1–0 premagali gostitelje turnirja.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki[uredi | uredi kodo]

Zemljevid držav z najboljšimi rezultati.

Idejo za vseevropski nogoemtni turnir je prvič predlagal generalni sekretar francoske nogometne zveze Henri Delaunay leta 1927, vendar pa je ideja zaživela komaj leta 1958, tri leta po Delaunayevi smrti; v čast njemu je poimenovan tudi pokal, ki ga podelijo zmagovalcem turnirja. Na prvem turnirju, leta 1960, organiziranem v Franciji, je sodelovalo 4 ekip od 17-ih, ki so igrale v kvalifikacijah. Prvak je potala Sovjetska zveza, ki je v napetem finalu v Parizu z 2–1 premagala Jugoslavijo. Najbolj zanimivo je kako je v finale napredovala Sovjetksa zveza. Zaradi političnih razlogov Španija ni želela igrati proti njim. Od 17 ekip, ki so se pomerile v kvalifikacijah, se na turnir ni uspelo uvrstiti velesilam, kot so Anglija, Nizozemska, Zahodna Nemčija in Italija.

Naslednji turnir je potekal leta 1964 v Španiji. Število ekip v kvalifikacijah se je povečalo na 29. Zahodni Nemčiji se ponovno ni uspelo uvrstiti na turnir, Grčija pa se je umaknila potem ko bi se morala pomeriti proti Albaniji, saj so ti bili še vedno v vojni. V finalu so gostitelji v Madridu premagali branilce naslova, Sovjetsko zvezo, z rezultatom 2–1.

Oblika tekmovanja je ostala enaka tudi na turnirju leta 1968, ki ga je gostila Italija, ki je tudi postala prvak. Ta turnir je bil poseben, zaradi dveh situacij. Prvi in edini v zgodovini Evropskega prvenstva je bila ta, da se je o zmagovalcu v polfinalu med Italijo in Sovjetsko zvezo odločil met kovanca; drugi pa ta, da se je morala tekma med Italijo in Jugoslavijo, ko se je ta končala z izidom 1–1, ponovno odigrati. Italija je ponovljeno tekmo dobila z 2–0. Število ekip v kvalifikacijah se je za ta turnir povečalo na 31, kar je bil dokaz, da je rastla njegova popularnost.

Belgija je gostila turnir leta 1972, ki ga je dobila Zahodna Nemčija. V finalu, v Bruslju, je z rezultatom 3–0, premagala Sovjetsko zvezo; dva gola je prispeval Gerd Müller, enega pa Herbert Wimmer.

Leta 1976 je turnir potekal v Jugoslaviji in bil zadnji na katerem so sodelovale le štiri ekipe in zadnje, na katerem so se morali kvalificirati tudi gostitelji. V finalu je Češkoslovaška premagala Zahodno Nemčijo po kazenskih strelih, novost na tem turnirju. Po sedmih uspešnih izvajanj, je za Zahodno Nemčijo zrešil Uli Hoeneß, priložnost za zmago je tako dobil čeh Antonín Panenka, ki je z "drznim" strelom, t.i. podkopano žogo, ki jo je UEFA opisala kot najbolj znani strel vseh časov, zagotovil zmago Češkoslovaški z rezultatom 5–3.

Širitev na 8 ekip[uredi | uredi kodo]

Tekmovanje se je razširilo na osem ekip na turnirju leta 1980 v Italiji. Turnir se je igral v dveh skupinah, zmagovalci skupin so se pomerili v finalu, drugouvrščeni pa v tekmi za tretje mesto. Zahodna Nemčija je osvojila svoj drugi evropski naslov, ki je z rezultatom 2–1 premagala Belgijo.

Francija je svoj prvi naslov osvojila na domačem turnirju leta 1984, ko je njihov kapetan Michel Platini z dosežemi devetimi goli v samo petih tekmah, vključno z prvim golom v finalu premagali Španijo z 2–0. Oblika tekmovanja se je ponovno spremenila – namesto oblike iz leta 1980, sta se prvi dve ekipi iz vsake skupine pomerili naprej v polfinalu, zmagovalci polfinala pa so napredovali v finale. Prav tako je bila ukinjena tekma za tretje mesto.

Zahodna Nemčija je prvenstvo gostila leta 1988, vendar je izgubila z 2–1 v polfinalu proti Nizozemski. Nizozemska je v finalu premagala Sovjetsko zvezo z 2–0, v tekmi v katerem je Marco van Basten dosegel enega najbolj znamenitih golov v zgodovini nogometa, t.i volej.

Prvenstvo leta 1992 je potekal na Švedska, zmagovalka pa je postala Danska, ki si je nastop na turnirju izborila ker UEFA ni dovolila Jugoslaviji, da sodeluje, ker so nekatere države, ki so sestavljale SFR Jugoslavijo bile v vojni. Danska je v polfinalu po izvajanju kazenskih strelov premagala in izločila branilce naslova, Nizozemsko, v finalu z 2–0 pa še takratna svetovna prvakinjo Nemčijo. To je bil prvi turnir, na katerem je Nemčija imela na hrbrih natisnjena imena igralcev.

Širitev na 16 ekip[uredi | uredi kodo]

Anglija je leta 1996 gostila prvi turnir na katerem se je število reprezentanc z osem povečalo na 16. Gostitelji so v polfinalu po kazenskih strelih zgubili proti Nemčiji, ki pa je v finalu z 2–1 premagala novonastalo reprezentanco Češko, z prvim zlatim golom na velikem turnirju, ki ga je zadel Oliver Bierhoff. To je bil prvi naslov Nemčije kot enoten narod.

Prvenstvo 2000 je bilo prvo, ki je potekalo v dveh državah, na Nizozemskem in v Belgiji. Takratni svetovni prvak Francija, je bila favorit za osvojitev prvenstva. V finalu so po podaljkih premagali Italijo z 2–1; Francija je že izgubljala z 1–0, vendar pa je v zadnji minuti rednega dela izid izenačila z golom Sylvaina Wiltorda, v podaljšku pa še z golom Davida Trezegueta.

Evropsko prvenstvo 2004 je bilo podobno kot leta 1992 z Dansko. Na Portugalskem je Grčija, ki se je kvalificirala samo na dva velika prvenstva, svetovno 1994 in evropsko 1980, presenetljivo v finalu premagala gostitelje Portugalce z 1–0, z golom Angelosa Charisteasa, verjetnost zmage pa 150–1, še preden se je vse začelo. Na poti v finale so premagali branilko naslova Francijo in Češko s srebrnim golom; pravilo, ki je nadomestilo prejšnji zlati gol, ukinjeno pa po koncu tega turnirja.

Turnir 2008 sta skupaj gostili Avstrija in Švica. Drugi turnir, ki sta ga organizirale dve državi in prvi na katerem se je podelil nov pokal. Turnir se je igral od 7. do 29. junija. V finalu, ki je potekal na Dunaju sta se pomerili Nemčija in Španija. Španija je z golom Fernanda Torresa zmagala in osvojila drugi naslov po letu 1964. Španija je bila najboljša ekipa z 12 doseženimi zadetki, David Villa je končal kot najboljši strelec prvenstva s štirimi zadetki, Xavi pa kot najboljši igralec turnirja, devet španskih igralcev pa je bilo izbranih v najboljšo ekipo prvenstva.

Turnir 2012 sta prav tako gostile dve državi, Poljska in Ukrajina. Španija je v finalu z 4–0 premagala Italijo in tako postala prva reprezentanca, ki je obranila naslov prvaka in prva, ki je ovojila tri glavne mednarodne turnirje zapored (EP 2008, SP 2010 in EP 2012). Ko je tretji gol dosegel Fernando Torres, je postal prvi igralec, ki je dvakrat zaporedoma dosegel gol v finalu prvenstva. S tremi doseženimi zadetki je skupaj z Balotellijem, Dzagoevejem, Gómezom, Manžukićem in Ronaldom postal najboljši strelec prvenstva.

Širitev na 24 ekip[uredi | uredi kodo]

Dne 28. maja 2010, je UEFA napovedala, da bo turnir 2016 gostila Francija. V glasovanju je premagala Turčijo (7–6 v drugem krogu glasovanja) in Italijo, ki je imela najmanj glasov v prvem krogu glasovanja. Turnir 2016 bo prvi, na katerem bo 24 ekip in tretji, ki ga bo gostila Francija.

Irska zveza in Škotska zveza sta razširitev turnirja predlagali že leta 2007, vendar pa sta zvezi Anglije in Nemčije temu nasprotovali, kasneje pa 51 UEFA zvez članic glasovalo za širitev turnirja. Sklep je bil sprejet septembra 2008.

Portugalska, ki se je v finale uvrstila kot tretje uvrščena ekipa v svoji skupini, je osvojila prvenstvo, ko je v podaljšku z 1–0 premagala Francijo; gol je dosegel Éder. Tako je Portugalska prvič osvojila veliki turnir.

Čeprav je prišlo do kandidature Turčije, Irske–Walesa–Škotske in Azerbajdžana–Gruzije, da gostijo prvenstvo 2020, pa je bilo objavljeno decembra 2012, da se bo turnir gostil v več evropskih mestih držav.

Pokal[uredi | uredi kodo]

Zmagovalec evropskega prvenstva dobi pokal, ki je imenovan v čast Henriju Delaunayu, prvemu generalnemu sekretarju UEFE, ki je prišel z idejo evropskega prvenstva, a je ta umrl pet let pred prvim turnirjem leta 1960. Njegov sin Pierre je bil zadolžen za ustvarjenje pokala. Od prvega turnirja se pokal preda zmagovalni ekipi za štiri leta oziroma do naslednjega turnirja.

Za turnir leta 2008 so pokal Henrija Delaunaya predelali, da bi bil večji in da bi zasenčil druge UEFA pokale, kot so pokal Lige prvakov. Nov pokal, ki je izdelan iz čistega srebra, tehta 8 kg, visok pa je 60 cm, od starega pa je višji za 7 cm in težji za 0,5 kg. Marmorov podstavek, ki je služil kot baza, je bil odstranjen, da bi bil pokal bolj stabilen. Imena dosedanjih zmagovalnih reprezentanc, ki so bila vgravirana na marmornem podstavku, so sedaj vgravirana na hrbtni strani pokala.

Igralcem in trenerjem zmagovalne ekipe, kakor tudi drugouvrščeni ekipi se podelijo zlate in srebrne medalje, poraženec finala pa še prejme spominsko plaketo. Čeprav se tekma za tretje mesto ni igrala, se je UEFA odločila, da poražencem polfinala podeli bronaste medalje. To se je naredilo prvič na turnirju leta 2008, kasneje pa še leta 2012. Vendar pa se je UEFA odločila, da se bronaste medalje poražencem polfinala od turnirja 2016 ne podeljujejo več. Bronaste medalje so že podeljevali zmagovalcem tretjega mesta na turnirju leta 1980.

Oblika tekmovanja[uredi | uredi kodo]

Pred letom 1980 so na turnirju sodelovale le štiri ekipe. Od leta 1980 je sodelovalo že osem ekip. Leta 1996 se je turnir razširil na 16 ekip, ker je bila situacija, da so se evropske države lažje kvalificirale za Svetovno prvenstvo, kot pa na lastno kontinentalno prvenstvo; 14 od 24 ekip na svetovnem prvenstvu 1982, 1986, 1990 je bilo iz Evrope, medtem ko je na turnirju evropskega prvenstva še vedno sodelovalo le osem ekip.

Od leta 2016 pa se je število ekip povečalo s 16 na 24. V letu 2007 je bilo veliko razprav o širitvi turnirja do 24 ekip, ki se je začelo na Škotskem in Irskem, zaradi povečanega števila nogometnih reprezentanc, po razpadu Češkoslovaške, Jugoslavije in Sovjetske zveze ter vključitev Izraela in Kazahstana. Tedanji novi predsednik Michel Platini je zagovarjal razširitev, kar se je izkazalo za koristno. Medtem ko je izvršni odbor UEFE 17. aprila 2007 uradno odločil proti širitvi za turnir 2012, pa je Platini junija 2008 izjavil, da bo UEFA povečala število ekip iz 16 na 24 na prihodnjih turnirjih, prvič leta 2016. Dne 25. septembra je Franz Beckembauer napovedal, da je bil dosežen dogovor in bo novica uradno objavljena naslednji dan.

S povečanjem števila ekip leta 1980, je bil gostitelj izbran vnaprej in tudi bil neposredno kvalificiran na turnir.

Kvalifikacije[uredi | uredi kodo]

Da se ekipa kvalificira na turnir, mora le-ta končati na mestu, ki tja vodijo ali zmagati v play-offu. Kvalifikacije se običajno začne v jeseni po svetovnem prvenstvu, skoraj dve leti pred samim turnirjem.

Kvalifikacijske skupine žreba odbor UEFA, glede na koeficiente reprezentanc. Nosilci skupin so trenutni prvaki in ekipe, ki so uspešne v kvalifikacijah na predhodnem Svetovnem prvenstvu in zadnjem Evropskem prvenstvu. Da dobimo natančno sliko o sposobnostih ekip, se te razdelijo. To se izračuna tako, da se skupno število točk, ki jih posamezna ekipa osvoji, deli s številom tekem, ki jih igrajo, tj. število točk na tekmo. Pri ekipi, ki je gostila eno izmed dveh prejšnjih prvenstev, se uporabijo samo rezultati z zadnjih kvalifikacij. Če imata dve ekipi enako število točk na tekmo, se nato odbor opira na naslednje kriterije, da lahko rangira reprezentanco:

  1. Koeficient iz tekem, odigranih v zadnjih kvalifikacijah;
  2. Povprečna gol razlika;
  3. Povprečno število doseženih golov;
  4. Povprečno število doseženih golov v gosteh;
  5. Žreb.

Kvalifikacije so igrajo v obliki skupin, sestava skupin pa se določi z žrebom in vnaprej določenih nosilcev. Žrebanje poteka po predhodnem kvalifikacijskem tekmovanju Svetovnega prvenstva. Vsaka skupina igra po ligaškem formatu, torej dvakrat, enkrat doma in enkrat v gosteh. Moštva se nato ali uvrstijo na turnir ali v dodatne kvalifikacije, odvisno od njihovega položaja v skupini. Kot pri večini lig, so točke razdeljene enako. Tri točke za zmago, ena za neodločen izid in nič točk za poraz. V primeru, da imajo dve ali več ekip v skupini enako število točk po vseh odigranih tekmah, se uporabijo naslednji kriteriji:

  1. Višje število točk v medsebojnih srečanjih;
  2. Boljša razlika v golih v medsebojnih srečanjih;
  3. Večje število doseženih golov v medsebojnih srečanjih;
  4. Večje število doseženih golov v gosteh v medsebojnih srečanjih;
  5. Rezultati vseh tekem v skupini:
    1. Boljša razlika v golih;
    2. Večje število doseženih golov;
    3. Večje število doseženih golov v gosteh;
    4. Fair play.
  6. Žreb.

Prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Šestnajst ekip je igralo na prvenstvu leta 2012. Poljska in Ukrajina kot gostiteljici, zmagovalci in najboljše drugouvrščena ekipa iz devetih kvalifikacijskih skupin ter zmagovalci štirih dodatnih kvalifikacij. Teh šestnajst ekip je bilo razdeljenih v štiri skupine, A, B, C, D, katera je vsaka sestavljala 4 reprezentance, Skupine so bile sestavljena s strani UEFA, znova po nosilcih. Med nosilci sta bili gostiteljici, kot tudi trenutni prvaki in ekipe z najboljšimi kvalifikacijami prejšnjega svetovnega prvenstva. Druge ekipe so bile rangirane po koeficientu.

Za turnir 2016, kjer je sodelovalo 24 ekip, so bile le-te razdeljene v šest skupin po štiri. Zmagovalci in drugouvrščene ekipe šestih skupin ter štiri najboljše tretjeuvrščene ekipe so napredovale v osmino finala, v izločilni del tekmovanja.

Skupine so se ponovno igrale v obliki lige, vendar le enkrat in po istem sistemu točk (tri točke za zmago, ena točka za neodločen izid in nič točk za poraz). Razpored tekem je določen vnaprej, vendar pa se morata zadnji dve tekmi v skupini odigrati istočasno. Po tem ko se uvrstijo v osmino finala, zmagovalci napredujejo v četrtfinale, nato v polfinale in finale; za razliko od Svetovnega prvenstva se tekma za tretje mesto na Evropskem prvenstvu ne igra. Če je v katerikoli tekmi na izpadanje rezultat še vedno neodločen po rednem delu, se igrajo podaljški, če še takrat ni zmagovalca pa se izvajajo tudi kazenstki streli.

Prvenstva in zmagovalci[uredi | uredi kodo]

Leto Gostitelj Finale Tekma za tretje mesto Št. ekip
Zmagovalec Rezultat Drugi Tretji Rezultat Četrti
1960 Zastava Francije Francija Flag of the Soviet Union
Sovjetska zveza
2–1
(p.p.)
Flag of Jugoslavija
Jugoslavija
Flag of Češkoslovaška
Češkoslovaška
2–0 Flag of Francija
Francija
4
1964 Zastava Španije Španija Flag of Španija
Španija
2–1 Flag of the Soviet Union
Sovjetska zveza
Flag of Madžarska
Madžarska
3–1
(p.p.)
Flag of Danska
Danska
4
1968 Zastava Italije Italija Flag of Italija
Italija
1–1 (p.p.)
2–0 pon.
Flag of Jugoslavija
Jugoslavija
Flag of Anglija
Anglija
2–0 Flag of the Soviet Union
Sovjetska zveza
4
1972 Zastava Belgije Belgija Flag of Zahodna Nemčija
Zahodna Nemčija
3–0 Flag of the Soviet Union
Sovjetska zveza
Flag of Belgija
Belgija
2–1 Flag of Madžarska
Madžarska
4
1976 Zastava Jugoslavije Jugoslavija Flag of Češkoslovaška
Češkoslovaška
2–2 (p.p.)
(5–3) (pen.)
Flag of Zahodna Nemčija
Zahodna Nemčija
Flag of Nizozemska
Nizozemska
3–2
(p.p.)
Flag of Jugoslavija
Jugoslavija
4
1980 Zastava Italije Italija Flag of Zahodna Nemčija
Zahodna Nemčija
2–1 Flag of Belgija
Belgija
Flag of Češkoslovaška
Češkoslovaška
1–1
(9–8) (pen.)
Flag of Italija
Italija
8
1984 Zastava Francije Francija Flag of Francija
Francija
2–0 Flag of Španija
Španija
Flag of Portugalska
Portugalska
brez(1) Flag of Danska
Danska
8
1988 Zastava Zahodne Nemčije Zahodna Nemčija Flag of Nizozemska
Nizozemska
2–0 Flag of the Soviet Union
Sovjetska zveza
Flag of Zahodna Nemčija
Zahodna Nemčija
brez(1) Flag of Italija
Italija
8
1992 Zastava Švedske Švedska Flag of Danska
Danska
2–0 Flag of Nemčija
Nemčija
Flag of Nizozemska
Nizozemska
brez(1) Flag of Švedska
Švedska
8
1996 Zastava Anglije Anglija Flag of Nemčija
Nemčija
2–1
(p.p.)
Flag of Češka
Češka
Flag of Anglija
Anglija
brez(1) Flag of Francija
Francija
16
2000 Zastava Belgije Belgija
Zastava Nizozemske Nizozemska
Flag of Francija
Francija
2–1
(p.p.)
Flag of Italija
Italija
Flag of Nizozemska
Nizozemska
brez(1) Flag of Portugalska
Portugalska
16
2004 Zastava Portugalske Portugalska Flag of Grčija
Grčija
1–0 Flag of Portugalska
Portugalska
Flag of Češka
Češka
brez(1) Flag of Nizozemska
Nizozemska
16
2008 Zastava Avstrije Avstrija
Zastava Švice Švica
Flag of Španija
Španija
1–0 Flag of Nemčija
Nemčija
Flag of Rusija
Rusija
brez(1) Flag of Turčija
Turčija
16
2012 Zastava Poljske Poljska
Zastava Ukrajine Ukrajina
Flag of Španija
Španija
4–0 Flag of Italija
Italija
Flag of Nemčija
Nemčija
brez(1) Flag of Portugalska
Portugalska
16
2016 Zastava Francije Francija Flag of Portugalska
Portugalska
1–0
(p.p.)
Flag of Francija
Francija
Flag of Nemčija
Nemčija
brez(1) Flag of Wales
Wales
24
2020 Zastava Evrope Evropa 24
1 Tekma za tretje mesto ni bila odigrana.

Države po številu naslovov prvaka[uredi | uredi kodo]

Rekordi in statistika[uredi | uredi kodo]

Rekordi[uredi | uredi kodo]

Statistika[uredi | uredi kodo]

Najboljši strelci[uredi | uredi kodo]

# Država Igralec Št. zadetkov
1 Zastava Francije Michel Platini 9
Zastava Portugalske Cristiano Ronaldo 9
3 Zastava Anglije Alan Shearer 7
4 Zastava Francije Antoine Griezmann 6
Zastava Nizozemske Ruud van Nistelrooy 6
Zastava Nizozemske Patrick Kluivert 6
Zastava Anglije Wayne Rooney 6
Zastava Francije Thierry Henry 6
Zastava Švedske Zlatan Ibrahimović 6
Zastava Portugalske Nuno Gomes 6
11 Zastava Federativne republike Jugoslavije Savo Milošević 5
Zastava Nizozemske Marco van Basten 5
Zastava Češke Milan Baroš 5
Zastava Nemčije Mario Gómez 5
Zastava Nemčije Jürgen Klinsmann 5
Zastava Španije Fernando Torres 5
Zastava Francije Zinedine Zidane 5

Obiskovalci[uredi | uredi kodo]

Število obiskovalcev na posameznem prvenstvu.

Prvenstvo Št. tekem Skupno število
obiskovalcev
Povprečno število
obiskovalcev
1960 4 78,958 19,740
1964 4 156,253 39,063
1968 5 299,233 59,847
1972 4 121,880 30,470
1976 4 106,087 26,522
1980 14 345,463 24,676
1984 15 597,639 39,843
1988 15 888,645 59,243
1992 15 430,111 28,674
1996 31 1,276,137 41,166
2000 31 1,122,833 36,220
2004 31 1,156,473 37,306
2008 31 1,140,902 36,803
2012 31 1,440,896 46,479
2016 51 2,427,303 47,594

Reference[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]