Carlo Ambrogio Mezzabarba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kardinal Carlo Mezzabarba patrijarh
nuncij na Kitajskem
aleksandrijski patriarh
kardinal-škof
Grb kardinala Mezzabarba v sodobni izvedbi
SedežLodi
Začetek službovanja23. julij 1725
Konec službovanja7. december 1741
PredhodnikOrtensio Visconti (12. junij 1702 – 13. junij 1725)
NaslednikGiuseppe Gallarati (18. april 1742 – 14. april 1765)
Drugi položaji
Redovi
Duhovniško posvečenje1. maj 1718
Škofovsko posvečenje21. september 1725
(kardinal Fabrizio Paolucci)
21. september 1725 (umeščen za patrijarha)
(Benedikt XIII.)
Povzdignjen v kardinala19. november 1629
Urban VIII.
Položajaleksandrijski patrijarh
Osebni podatki
RojstvoCarlo Ambrogio Mezzabarba
30. april 1685({{padleft:1685|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1]
Pavia
Smrt7. december 1741({{padleft:1741|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1] (56 let)
Lodi, Lombardija, Italija[d]
PokopanStolnica Marijinega vnebovzetja Lodi danes Italija
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiGiovanni Battista (grof)
Artemisia Botta Adorno (grofica)
Poklicduhovnik
Alma materUniverza v Paviji
Insignije
{{{coat_of_arms_alt}}}
Grb osebe Carlo Ambrogio Mezzabarba
Catholic-hierarchy.org

Carlo Ambrogio Mezzabarba (tudi: Carlo Ambrosio Mezzabarba, Carl'Ambroggio Mezzabarba, Carl'Ambrogio Mezzabarba; latinsko Carlus Ambrosius Mediobarbus; slovensko: Karel Ambrož Polbradi) [2], italijanski duhovnik, škof in aleksandrijski patriarh, * 30. april 1685, Pavia, † 7. december 1741, Lodi.

Bil je nuncij v Kitajskih misijonih. Znan je po Mezzabarbovih dovoljenjih.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost in poreklo[uredi | uredi kodo]

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Mezzabarba je napravil doktorat utriusque juris [3]na Univerzi v Paviji.

Deloval je najprej kot papeški tajnik v Rimu. Nato je postal upravnik v Todiju in v Sabini. 1. maja 1718 je bil posvečen za duhovnika, a 18. septembra 1719 ga je imenoval Klemen XI. za naslovnega aleksandrijskega patrijarha. Za škofa ga je posvetil 21. septembra 1719 kardinal-škof Albana, Fabrizio Paolucci; soposvečevalca sta bila nadškofa Giovanni Francesco Nicolai in Pier Luigi Carafa Mlajši.

V Kitajskih misijonih[uredi | uredi kodo]

Benedikt XIII. ga je poslal kot nuncija na Kitajsko, da bi posredoval v težavah, ki so nastale zaradi rimskega vmešavanja v obredni spor v Kitajskih misijonih, ki je bil predvsem spor med različnimi redovnimi družbami in posledično spor glede načina oznanjevanja krščanstva na Kitajskem; zadevo pa je zaostrila enostranska prepoved Valignanovih in Riccijevih prilagoditev kot poganskih.

Ko je prispel na Kitajsko, ga je cesar Kangši prijazno sprejel. Nekateri so še danes mnenja, da je bil glavni problem prevod latinskih obredov v kitajščino, saj so drugod po tridentinskih določbah uporabljali latinščino. Res je sicer, da so takrat misijonarji uporabljali kot bogoslužni jezik kitajščino; vendar je bila zadeva veliko resnejša in bolj zapletena.

Ni namreč šlo za preprost prevod latinskih obredov v kitajščino, ampak za prilagoditev katoliških obredov kitajskemu načinu mišljenja. K temu je spadalo izkazovanje časti Konfuciju kot vrhovnemu kitajskemu filozofu, ter izkazovanje spoštovanja do prednikov – kar sta vse po temeljitih pripravah in preučevanju uredila velika jezuitska misijonarja na Kitajskem, po zgledu na podobne prilagoditve v Indiji in na Japonskem. Ko je izbruhnil spor, so ga hoteli iz Rima rešiti z enim mahom - prepovedjo. Ni torej bil problem prevod maše in obredov, ampak vprašanje, ali niso šle te prilagoditve predaleč - v sprejemanje "poganstva"

Ko je kardinal in nuncij Mezzabarba spoznal, da je papeška bula pripeljala cvetoče krščanstvo na Kitajskem do uničenja, kristjane pa podvrgla hudemu preganjanju, je iz Makava poslal svojih osem dovoljenj. Kot moder dušni pastir je Mezzabarba smatral, da je „zveličanje duš vrhovni zakon“ (Salus animarum summa lex). Zato je v svojih dovoljenjih omilil nekatere ostre papeške določbe v upanju, da bo Rim to razumel in sprejel. To se pa ni zgodilo in 1742 je naslednji papež poslal še ostrejšo bulo, ki je pomagala popolnoma onemogočiti misijonarsko delo na Kitajskem vse do najnovejših časov. [4]

Škof v Lodiju[uredi | uredi kodo]

Očitno je kot papeški odposlanec napravil vse, kar je bilo v njegovi moči in še več od tega, da bi prišlo do zbližanja popolnoma nasprotnih stališč. Vendar je končno spoznal, da njegovo poslanstvo ni uspelo; kljub velikim upom, ki so ga polagali vanj zlasti misijonarji v Kitajskih misijonih. Ko je postalo to jasno vsem skupaj, je zaprosil cesarja, naj mu dovoli oditi, ker so pogajanja zašla v slepo ulico. Med sedemmesečnim postankom v Macau je objavil tako imenovanih "osem dovoljenj", ki so se nanašala na obredna vprašanja.

Decembra 1721 je odplul v Evropo in s seboj odnesel truplo svojega predhodnika Tournona, ki je umrl v makavški ječi 1710. V Rim je prispel šele aprila 1723.[5]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Nagrobnika škofov Klemena Gera ter Karla Ambroža Mezzabarba v škofovski kripti v Stolnici Marijinega vnebovzetja v Lodiju

Karel je umrl 7. decembra 1741 v Lodiju in je pokopan v Stolnici Marijinega vnebovzetja v Lodiju

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po njem se imenuje ulica v mestu Lodi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 BeWeB
  2. ↑ »Carlo Ambrogio Mezzabarba«. Chiesa Cattolica it. Pridobljeno 24. junija 2021.
  3. ↑ utriusque juris – iz obojnega, tj. Civilnega in cerkvenega (kanonskega) prava
  4. ↑ »Mezzabarba, Carlo Ambrogio«. F. Rouleau in New Catholic Encyclopedia. Pridobljeno 18. junija 2021.
  5. ↑ La narrazione dei fatti della legazione è contenuta nel volume a firma di Sostegno Viani, Parigi, 1739 (prima edizione). Altre edizioni nel 1740 e 1760. Traduzioni in francese. Questa istoria contiene il Giornale della legazione della China, che incomincia dalli 23. di Settembre 1720 - Scritto dal Padre Viani Servita, Confessore de Monsignor Patriarca nel tempo della sua Legazione.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Gregorio Giuseppe Gaetani de Aragonia 		naslovni aleksandrijski patriarh
18. september 1719 – 7. december 1741 		Naslednik: 
Filippo Carlo Spada
Predhodnik: 
Tournon 		nuncij na Kitajskem
18. september 1719 – 7. december 1741 		Naslednik: 
-
Predhodnik: 
Ortensio Visconti 		škof v Lodiju
23. julij 1725 – 7. december 1741 		Naslednik: 
Giuseppe Gallarati
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Carlo_Ambrogio_Mezzabarba&oldid=5542016«