Bergamot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bergamot
Citrus bergamia - Köhler–s Medizinal-Pflanzen-184.jpg
Bergamot
Citrus x bergamia
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: rastline
Plantae
Deblo: cvetnice
Magnoliophyta
Razred: dvokaličnice
Magnoliopsida
Podrazred: Rosidae
Red: Sapindales
Družina: Rutaceae
Rod: Citrus G
Vrsta: Bergamot
Citrus × bergamia
Dvočlensko ime
Citrus x bergamia
(Risso & Poit.)

Bergamot (znanstveno latinsko ime citrus x bergamia) je vrsta drevesa iz rodu Citrus (družina Rutaceae) in njegov sadež. Ta agrum je plod davnega križanja, o katerem se je izgubila vsaka sled. Nekateri raziskovalci menijo, da gre za križanje mandarine s fortunelami, kar bi se poznalo po obliki ploda, a ni dokazov o tem. Drugi pravijo, da se je bergamot pojavil v Kalabriji šele v osemnajstem stoletju kot spontano križanje med grenko pomarančo in pomelom, a tudi te trditve ni mogoče podpreti z dokazom.

Bergamota ni istovetna z bergamotko, ki je vrsta hruške.

Opis[uredi | uredi kodo]

Bergamot je majhno drevo, do 3 metre visoko, s povešenimi vejami in nekoliko mehurčkastimi listi. Cvetovi so popolnoma beli in prijetno dišeči. Plod je manjši od pomaranče, okrogel ali nekoliko podoben hruški. Olupek je svetlo rumen, tanek in gladek. Vsebuje 10 do 15 krhljev kiselkastega okusa. Rastlina obrodi po treh letih od cepljenja in nato do dvajsetega leta daje vedno več sadežev, nakar pri teh količinah ostane še kakih 30 let. Uspeva pretežno na glinasto-apnenčastih tleh, skoraj izključno v Italiji (Kalabrija).

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Bergamot

Bergamot se ne uživa kot sveže sadje, ker je prekisel. V kuharstvu ga uporabljajo za marmelade in slaščice, a v glavnem se goji za pridobivanje esence iz olupkov, pa tudi iz cvetov, listov in mladih vejic. Sto kilogramov sadja da približno pol kilograma esence. To je eterično olje rumene barve, ki gre od rjavih do zelenih tonov, prijetnega vonja, grenko in topljivo v alkoholu. Uporablja se za pripravo likerjev in parfemov, na primer kolonjske vode. Vsebuje bergapten, ki lahko povzroča madeže na koži, zato ga izvedenci skrbno odmerjajo pri izdelovanju učinkovitih preparatov za sončenje. Po odstranitvi bergaptena se olje prodaja kot mazilo proti revmi.

Zanimivo je, da so uporabni tudi nezreli plodovi, ki so odpadli z drevesa. Iz njih se pridobiva t.i. črno olje, ki je rjave barve in manj prijetno dišeče, a vsebuje do 30 % esterov, zaradi česar se ga industrija s pridom poslužuje.

Gojenje bergamota je zahtevno in zamudno, a donosno. Italija pridela letno okoli 160 ton sadja in večina gre v izvoz.

Dišava

Olupek bergamota se uporablja v parfumeriji, ker se ga da dobro kombinirati z mnogimi vonjavami in tako pomaga ustvariti buket arom, ki se med seboj dopolnjujejo. Za približno tretjino vseh moških in polovico vseh ženskih parfumov je bergamotovo olje nepogrešljivo. Bergamot je zelo pomembna sestavina originalnega Eau de Cologne (kolonjska vodica), ki ga je izumil Giovanni Maria Farina v Nemčiji, v začetku osemnajstega stoletja. Prvi zapiski o bergamotovem olju, kot sestavini za dišave, segajo v leto 1714 in jih je mogoče najti v Farinovih arhivih v Koloniji. Sto bergamotovih plodov je potrebnih, da dobimo 85 gramov bergamotovega olja. Olupki bergamota se uporabljajo tudi pri aromaterapiji, z njim se zdravi depresijo in pomaga prebavi.

Spremljevalna rastlina

Citrus bergamia ima aromatične korenine, ki pomagajo prikriti prisotnost drugih rastlin v bližini in jih obvarovati pred škodljivci, ki napadajo njihove korenine. Včasih jih zato gojijo kot spremljevalne rastline v zelenjavnih vrtovih.

Nega kože[uredi | uredi kodo]

Bergamot se uporablja za izdelavo krem za kožo in kozmetične tekočine zaradi svoje hladilne, osvežujoče narave. Blaži vneto kožo, zato ga vsebujejo tudi kreme za zdravljenje kožnih obolenj npr. luskavice. Ima tudi razkužilni učinek, ki pomaga pri vnetjih in pospešuje zdravljenje.

V preteklosti se je psoralen, pridobljen iz bergamotovega olja uporablja za porjavitvene kreme. Psolarel se vdre v kožo in neposredno poškoduje DNK. Takšna poškodba močno poveča možnost sončnih opeklin in povečanega proizvajanja melanina. To lahko vodi tudi do svetlobnega staranja kože, torej porjavitve kože zaradi kemične reakcije, ki napravi kožo posebej občutljivo na ultravijolično svetlobo.

Za te snovi se je že leta 1959 vedelo, da povzročajo raka, vendar so jih nehali dodajati v porjavitvene kreme komaj leta 1995. Te rakotvorne snovi so prepovedali v kremah šele po tem, ko so povzročile mnogo primerov smrti zaradi kožnega raka. Psoralen se zdaj uporablja samo še za zdravljenje nekaterih kožnih bolezni pri terapiji imenovani PUVA.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]