Bazilika svetega Izidorja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bazilika svetega Izidorja
20060626-León San Isidoro.jpg
42°36′2.700″N 5°34′15.400″W / 42.60075000°N 5.57094444°W / 42.60075000; -5.57094444Koordinati: 42°36′2.700″N 5°34′15.400″W / 42.60075000°N 5.57094444°W / 42.60075000; -5.57094444
DržavaŠpanija
Verska skupnostRimskokatoliška
Zgodovina
Statusbazilika
Zgrajena11. in 12. stoletje
Arhitektura
Slogromanika

Bazilika svetega Izidorja (špansko Basílica de San Isidoro de León), je krščanski tempelj, postavljen v mestu León v Španiji. Prav zaradi svoje zgodovine, arhitekture, skulpture in drugih podrobnosti, ki so se uspele ohraniti, je ena izmed najbolj prepoznavnih arhitekturnih konstrukcij romanike v Španiji. Njegova posebnost je v tem, da ima na začetku bazilike postavljen panteon leonskih kraljev. Bazilika je bila zgrajena in kasneje tudi povečana v 11. in 12. stoletju.

Na začetku je bil to samostan posvečen sv. Pelayu, predvideva pa se, da je pred tem na njegovih temeljih stal rimski tempelj. Poimenovanje tega templja se je spremenilo, ko so sem premaknili posmrtne ostanke sv. Izidorja, Seviljskega škofa.

Bazilika sv. Izidorja je od 9. 2. 1910 priznana kot umetnostnozgodovinski spomenik (špansko Monumento Histórico Artístico).

Umetnostnozgodovinski kontekst[uredi | uredi kodo]

V začetkih 11. stoletja so se v Kraljevini Leon in grofiji Kastilja ohranjale stavbe s špansko tradicijo in kulturo, medtem ko se je v grofiji Barcelona in po nekaterih drugih delih Evrope že pojavila romanska umetnost, skupaj z novimi teorijami in težnjami k rimski liturgiji, ki jo je naročal papež v Rimu. V Leonu in Kastilji so opravljali bogoslužje, ki se je definiralo na Toledskem konciliju. Enako je bilo v samostanih, kjer so menihi sledili pravilom bratov hispanogotske cerkve, vseeno pa so priznavali tudi avtoriteto papeža.

Dejstvo, da je bila Kraljevina Leon in kasneje tudi Kraljevina Kastilja zatopljena v boje za ponovno osvojitev, je pogojevalo način razmišljanja in ravnanja, tudi v umetnosti. Gradnja in okrasi so ostali zvesti preteklosti in prednikom vizigotom.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Alfonso V
Alfonso V

Izvirno je bila cerkev zgrajena na temeljih rimskega templja posvečenega bogu Merkurju. V 10. stoletju so leonski kralji na tem območju ustanovili red benediktinskih sester. Po osvojitvi Al-Mansur Ibn Abi Aamira je bila prva cerkev porušena in območje opustošeno. León je bil ponovno naseljen in v 11. stoletju je Alfonso V. na novo vzpostavil cerkev in samostan.

Hčerka Alfonsa V., Sancha of León, se je poročila s Ferdinandom. Cerkev je imela tudi koristi od njene pozicije na znani romarski poti do Santiaga de Compostela. Kiparji, kamnoseki in umetniki so se zbirali s cele Evrope, da bi delali na samostanu. Kraljica Sancha je izbrala samostan tudi za kraljevo grobnico. Danes 11 kraljev, številne kraljice in mnogi drugi plemiči ležijo pod večbarvnimi oboki srednjeveškega kraljevega panteona.

Opis zgradbe[uredi | uredi kodo]

Bazilika ima tri ladje in transept (prečna ladja). Osrednja apsida je iz 16. stoletja, romaniko je nadomestil hispano flamenco. Stranske apside so narejene v stilu romanike z oboki. Kljub razširitvam in obnovitvam v času princese Urrace in arhitekta Deustambena je končni rezultat harmoničen. Spremembe so se morale prilagoditi notranji zgradbi Fernanda in Sanche, zaradi česar apside nimajo enake širine in osi kot ladje.

Osrednja ladja je visoka in prekrita z banjastimi oboki, ki so se uveljavili v času romanike, stranski ladji pa imata šilaste oboke, ki so prišli v veljavo kasneje in so glavna značilnost gotske arhitekture, ki je značilna za 13. do 15. stoletje.

Zunanjost zgradbe[uredi | uredi kodo]

Jagnjeva vrata
Jagnjeva vrata
Vrata usmiljenja
Vrata usmiljenja

Od zunaj se vidita samo južna fasada in apsida. Ostali del zgradbe je obkrožen z drugimi konstrukcijami, zahodni del pa je skrit za obzidjem, z izjemo stolpa. Od zunaj se lahko občuduje višina treh ladij. Venec osrednje ladje je v obliki šahovnice in se naslanja na modiljone, podporne elemente vpliva mozarabske umetnosti.

Oba romanska portala pripadata južni fasadi. Jagnjeva vrata (starejša) in Vrata usmiljena (modernejša), sta primera polne romanike, najstarejše, ki se je zgradila v kraljestvu León.

Jagnjeva vrata imajo dva arhivolta (polkrožna loka), ki povezujejo stebra z zavitim robom. Tretji arhivolt, ki je sestavljen iz kamnitih kock, ima rob v obliki šahovnice in povezuje podboja. Kapiteli predstavljajo človeške figure v čepečem položaju in s kremplji namesto rok in nog.

Vrata usmiljenja nosijo takšno ime, zato ker so skozi ta vrata vstopali romarji Jakobove poti, da bi se spovedali. Zgrajena so v stilu romanike. Reliefe je naredil romanski mojster Esteban, ki je prav tako deloval v katedrali v Pamploni in Santiagu de Compostela. Bil je prvi, ki je izklesal serijo evangeličanskih tem, ki so bile kasneje ponovljene na vratih katedrale v Composteli, Pamploni in Toulousu. Rob v obliki šahovnice deli fasado na dva dela. V zgornjem delu so trije veliki loki. V sredini je okno, prekrito z romansko rešetko, stranska dva dela pod lokoma pa sta prazna. Spodnji del so vrata sama.

Severna vrata so v 12. stoletju služila kot vrata na križnem hodniku. Ko je pozneje tam nastala kapela, vrata niso bila več uporabna in so bila vidna samo še iz kapele. Vrata so podobna Jagnjevim vratom, samo da imajo raven zgornji del, ki je bil včasih obarvan in izklesan kot pri drugih dveh vratih. Zanimivi so kapiteli, še posebej velja omeniti tistega, ki predstavlja sklonjeno golo žensko, zraven nje je gola ženska, ki ima v rokah kačo. Na istem kapitelu je še ena kača, ki grizlja oblečenega moškega. Poleg tega, da privablja pozornost s simboli, ki jih lahko vidimo, velja omeniti, da je to delo mojstra Leodegariusa, ki je poznan kot mojster kač.

Notranjost zgradbe[uredi | uredi kodo]

Notranjost obiskovalca preseneti z neverjetno razsvetljenostjo, ki nastane zaradi velikega števila oken v osrednji ladji. Ima bogato dekoracijo v stilu šahovnice, ki se vidi tako v ravnih in zakrivljenih ploskvah.

Glavni oltar izvira iz 16. stoletja, zanj pa je zaslužen Juan de Badajoz Starejši. Oče Juan de Cusanza je to delo naročil leta 1513, da bi zamenjal starejši romanski oltar princese Urrace z modernejšim gotskim.

Oltar Svete Trojice je dal graditi kanonik sv. Martin, da bi hranil relikvije, ki jih je nakopičil tekom potovanj in da bi služil kot skupno pokopališče kanonikov. Oltar je bil majhen, pravokotne oblike s polkrožnim vrhnjim delom. Narejen je bil iz cenejših materialov. V 16. stoletju se je oltar preobrazil v hispanoflamenškem stilu in se preimenoval v kapelo sv. Martina.

Kraljevi panteon[uredi | uredi kodo]

Izvira iz časa kralja Alfonsa V. 'Plemenitega'. Panteon je bil kvadraten prostor omejen z zahodnim zidom cerkve, ki je imela vhodna vrata v tempelj, katera pa so bila kasneje zaprta zaradi novih razširitvenih del. Nadomestila so jih druga vrata na jugozahodnem delu. Prostor je nizek, kar daje občutek kripte, čeprav to ni. S tem, ko se zaprla prvotna vrata za vstop v tempelj, se je ta del spremenil v oltar posvečen sv. Katarini Aleksandrijski.

Panteon je v obliki štirikotnika, razdeljen na šest delov z osrednjimi stebri. Strop je v obliki kupol in prekrit s poslikavami. Tema poslikav ustreza 2. polovici 12. stoletja. Poslikave so v beli, rumeni, oker, rdeči in sivi barvi.

Kraljevi panteon
Kraljevi panteon

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bango Torviso, Isidro G. (1994). «Arte Románico». Historia del Arte de Castilla y León. II. Valladolid: Ámbito Ediciones. ISBN 84-8183-002-X.
  • Pijoán, José (1949). «El arte románico siglos XI y XII». Historia general del arte. Summa Artis IX. Madrid: Espasa Calpe.
  • Prieto Prieto, Alfonso (1993). El reino de León hace mil años más o menos. Universidad de León. ISBN 84-7719-360-6.
  • Viñayo González, Antonio (2002). Enciclopedia del Románico en Castilla y León. León, 2002 V. Aguilar de Campoo: Fundación de Santa María la Real. Centro de Estudios del Románico. ISBN 978-84-89483-77-4.
  • Viñayo González, Antonio (1995). San Isidoro de León. Panteón de Reyes. Albores románicos: arquitectura, escultura, pintura. Colección Esplendores del Arte. Edilesa. ISBN 84-8012-111-4.