Mudéjar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mudéjar stolp El Salvador, Terue
Stolnica v Teruelu, eden od desetih Mudéjar spomenikov v Aragonu, na seznamu svetovne dediščine
Stolp cerkve Santa María v Calatayud
Notranjost San Pedro de Teruel, Španija.
Cerkev San Pedro, križni hodnik, Teruel.

Mudéjar (iz arabščine - 'najprej bivati'/Arabci med kristani) je španski dekorativni slog, iz mavrskih, gotskih in kasneje renesančnih oblik. Slog Iberske arhitekture in dekoracije, predvsem v Aragoniji in Kastilji, od 12. do 16. stoletja, na katerega je mavrska okus in izdelava močno vplival.

Je pa tudi ime za posamezne Mavre ali Muslimane v Al Andaluz, ki so ostali v Iberiji po krščanski Reconquisti, vendar se niso spreobrnili v krščanstvo, za razliko od Moriscov, ki so se spreobrnili.

Mudéjar slog[uredi | uredi kodo]

Pri postavljanju romanskih, gotskih in renesančnih stavb so gradbeniki uporabljali elemente islamske umetnosti in pogosto dosegali presenetljive rezultate. Njen vpliv je preživel do 17. stoletja.

Slog Mudéjar, simbioza tehnik in načinov razumevanja arhitekture, ki izhaja iz muslimanske in krščanske kulture, ki sta živela drug ob drugem, se je pojavil kot arhitekturni slog v 12. stoletju na Iberskem polotoku. Zanj je značilna uporaba opeke kot glavni material. Mudéjar ne vključuje ustvarjanja novih oblik in struktur (za razliko od gotike ali romanike), ampak reinterpretacijo zahodnih kulturnih slogov z islamskim vplivom. Na Mudéjar umetnost je vplivala starodavna arabska pisava, Kufic in Naskhi, ki sledi ponavljajočim se ritmičnim vzorcem.

Prevladujoči geometrijski liki, izrazito islamski, so se vidno pojavili v opremi obrti z uporabo cenejših materialov: izdelava ploščic, opek, lesena rezbarija, rezbarija na omet in okrasne kovine. K poživitvi ravne površine stene in tal, je Mudéjar slog razvil zapletene vzorce polaganja ploščic, ki niso nikoli bili preseženi v prefinjenosti. Tudi potem, ko muslimani niso več vplivali na arhitekturo, je ostalo veliko njihovih elementov v španski arhitekturi, kar ji daje značilen videz. Izraz Mudéjar slog je prvič uporabil leta 1859 José Amador de los Rios, andaluzijski zgodovinar in arheolog.

Zgodovinarji se strinjajo, da se je slog Mudéjar razvil v Sahagúnu, Leon, kot prilagajanje arhitekturnih in okrasnih motivov (zlasti prek dekoracije s štukaturami in opeko). Mudéjar se je razširil na preostali del Kraljevine León, Toledo, Ávila, Segovio, itd, in povzročil, kar je bilo imenovano opečni romanski slog. Centre Mudéjar umetnosti najdemo tudi v drugih mestih kot so Toro, Cuéllar Arévalo in Madrigal de las Altas Torres.

Slog je postal najbolj razvit predvsem v Aragoniji, zlasti v Teruelu (čeprav tudi v Zaragozi, Utebo, Tauste, Daroca, Calatayud, itd). V 13., 14. in 15. stoletju so bili zgrajeni mnogi stolpi v Mudéjar slogu v mestu Teruel in spremenili izgled mesta. To razlikovanje se je ohranilo do danes. Mudéjar se je zlil z nastajajočim gotskim slogom, muslimanski vplivi pa so bili integrirani že v pozni romaniki. Še posebej fin primer Mudéjar je Casa de Pilatos, zgrajena v začetku 16. stoletja v Sevilji. Sevilja ima številne druge primere Mudejar sloga. Seviljski Alcázar velja za enega od največjih ohranjenih primerov sloga. Alcázar izraža tako gotski in renesančni slog, kot tudi Mudéjar. Prvotno je bil zgrajen kot mavrska utrdba. Pedro Kastiljski je nadaljeval islamski arhitekturni slog, ko jo je palačo razširil. Župnijska cerkev Santa Catalina, je bila zgrajena v 14. stoletju, preko stare mošeje.

Španija[uredi | uredi kodo]

Islamska osvojitev Španije, ki se je začela leta 711, je začela združevanje gotike in islamske umetnosti. Zgodovinarji trdijo, da se je španska Reconquesta začela (718-722) z bitko pri Covadongi. V času španske Reconqueste, so kristjani vadili strpnost in dovolili Mavrom ostati v Španiji. Španija je bila središče Mudéjar sloga. Mudéjar umetnost je izključna v Španiji zaradi edinstvene konvergence arabske in evropske kulture. Padec Granade med špansko Reconquesto je zaznamoval konec islamske vladavine v Španiji. Zaznamoval je tudi upad vpliva Mudéjar in upočasnila razvoj Mudéjar umetnosti.

Portugalska[uredi | uredi kodo]

Portugalska ima tudi primere Mudéjar umetnosti in arhitekture, čeprav jih je manj in je dekoracija enostavnejša kot v sosednji Španiji. Mudéjar opečno arhitekturo najdemo le v apsidi cerkve Castro de Avelãs, v bližini Braganza, podobno prototipni cerkvi Sahagún v Leónu. Hibridni gotski Mudéjar slog se je razvil tudi v pokrajini Alentejo na jugu Portugalske med 15. in 16. stoletjem, kjer prihaja do prekrivanja s slogom Manueline. Okna kraljeve palače in palače grofov Basto v Évori so dobri primeri tega sloga. Dekorativno umetnost, navdahnjeno z Mudéjar najdemo tudi v vzorcih ploščic cerkev in palač, kot so ploščice iz 16. stoletja, uvožene iz Sevilje, ki krasijo Kraljevo palačo v Sintri. Mudéjar lesene stropove najdemo v cerkvah v Sintri, Caminha, Funchalu, Lizboni in nekaterih drugih mestih.

Latinska Amerika[uredi | uredi kodo]

Latinska Amerika ima tudi primere Mudéjar umetnosti in arhitekture, na primer v Coro, kraj svetovne dediščine v Venezueli. Drug primer sloga v Latinski Ameriki je samostan San Francisco v Limi, Peru.

Neo-Mudéjar arhitektura[uredi | uredi kodo]

Neo-Mudéjar je vrsta mavrske Revival arhitekture. V Španiji se je to arhitekturno gibanje pojavilo kot oživljanje sloga Mudéjar. Pokazalo se je v poznem 19. stoletju v Madridu, in kmalu razširilo na druge regije v državi. Arhitekti kot je Emilio Rodríguez Ayuso, so zaznali Mudejar umetnost kot značilno in izključno španski slog. Začeli so graditi stavbe z uporabo nekaterih funkcij v starem slogu, kot podkvasti oboki, arabeskno polaganje ploščic in uporaba abstraktnih oblik opeke z ornamenti za fasade.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Boswell, John (1978). Royal Treasure: Muslim Communities Under the Crown of Aragon in the Fourteenth Century. Yale University Press. ISBN 0-300-02090-2
  • Harvey, L. P. (1992). "Islamic Spain, 1250 to 1500". Chicago : University of Chicago Press. ISBN 0-226-31960-1
  • Harvey, L. P. (2005). "Muslims in Spain, 1500 to 1614." Chicago : University of Chicago Press. ISBN 0-226-31963-6
  • Menocal, Maria Rosa (2002). "Ornament of the World: How Muslims, Jews, and Christians Created a Culture of Tolerance in Medieval Spain". Little, Brown, & Co. ISBN 0-316-16871-8
  • Rubenstein, Richard (2003). "Aristotle's Children: How Christians, Muslims, and Jews Rediscovered Ancient Wisdom and Illuminated the Middle Ages." Harcourt Books. ISBN 0-15-603009-8

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]