Pojdi na vsebino

Aseni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Spomenik rodbini Asen v njihovem glavnem mestu Veliko Trnovo, Bolgarija, kipar prof. Krum Damjanov
Grb carja Ivana Asena II.

Rodbina Asen ali Aseni (bolgarsko Асеневци, latinizirano: Asenevci, romunsko Asănești), je med letoma 1185 in 1280 ustanovila in vladala srednjeveški bolgarski državi, ki se v sodobnem zgodovinopisju imenuje Drugo bolgarsko cesarstvo.

Rodbina Asen se je dvignila kot voditelj Bolgarije po uporu proti Bizantinskemu cesarstvu na prelomu leta 1185/1186, ki ga je povzročilo povečanje cesarskih davkov.

Nekateri člani družine Asen so vstopili v bizantinsko službo v 13. do 14. stoletju. Ime se pojavlja tudi kot priimek v sodobni grščini in bi se lahko vrnilo k istemu imenu. Njihov izvor je nejasen.[1]

Izvor

[uredi | uredi kodo]
Genealogija rodbine Asen

Izvor rodbine, zlasti etnično poreklo treh bratov Asena (Teodor I. Peter IV. (romunsko Teodor I Petru IV), Ivan Asen I. (romunsko Ioan Asan I.) in Kalojan (romunsko Caloian)) je še vedno vir številnih polemik, o katerih razpravljajo zgodovinarji. O njihovem izvoru obstajajo tri glavne hipoteze:[2]

  1. Vlaško poreklo,[3][4][5][6][7] pogled, ki ga podpira večina sodobnih virov in učenjakov, ki svoje trditve utemeljujejo na kronikah zahodne križarske vojne in pismih med papežem Inocencem III. in Kalojanom.[8][9]
  2. Kumanski izvor,[10][11][12] saj so nekatera imena v rodbini, vključno z Asen in Belgun, izpeljana iz kumanskega jezika, kot tudi tesne vezi s Kumani, kot je medsebojna poroka (vključno s Kalojanovo ženo),[13] neposredno spremstvo in zavezniki.[14] Skupine Kumanov so se med 10. in 13. stoletjem naselile in pomešale z lokalnim prebivalstvom v mnogih regijah Balkana in ustanovile tudi druge zaporedne bolgarske rodbine (Terterji in Šišmani).[15][16][17][18]
  3. Bolgarsko poreklo, pogled, ki je pogost med bolgarskimi zgodovinarji, ki menijo, da vsi domači viri (iz 13. stoletja) uporabljajo pretežno izraze Bolgarija, Bolgari, slovanska imena, kot je Ivanko (sorodnik in morilec Ivana Asena I.),[19] Boril in Aleksej Slav, da je car Kalojan trdil, da izvira iz starih bolgarskih vladarjev, njegova država pa iz Prvega bolgarskega cesarstva[20] in se izjavlja bolgarski maščevalec, ki je po analogiji s cesarjem Bazilijem II. Bolgaromorilcem prevzel vzdevek Rimoubijalec in kaže okrutnost do Bizantincev kot maščevanje za umorjene in oslepljene Bolgare.[21]

V lastnih upravnih dokumentih in korespondenci so trije vladarji sebe videli kot potomce in naslednike bolgarskih carjev Samuela, Petra I. in Simeona I., državo, ki so jo ustanovili, pa kot nadaljevanje Prvega bolgarskega cesarstva. Vendar bi to lahko bil le način, da razglasijo svojo legitimnost za prestol cesarstva.

V korespondenci iz leta 1199 papež govori o Kalojanovem rimskem poreklu. Vendar glede na to, da dejansko besedilo pravi Nos autem audito quod de nobili urbis Romae prosapia progenitores tui originem traxerint ('Slišali smo, da vaši predniki prihajajo iz plemiške družine iz mesta Rim'), se običajno zavrne kot preprosto skrita pohvala papež Kalojanu.

Papež Inocenc III. ga je v pismu bolgarskemu kralju Kalojanu (Calojoannes) leta 1204 naslovil »kralj Bolgarov in Vlahov« (rex Bulgarorum et Blachorum); v odgovoru papežu se je Janez imenoval imperator omnium Bulgarorum et Blachorum ('cesar vseh Bolgarov in Vlahov'), podpisal pa se je kot imperator Bulgariae Calojoannes (»cesar Kalojan Bolgarski«); poleg tega se je velikotrnovski nadškof imenoval totius Bulgariae et Blaciae Primas ('Prvak vse Bolgarije in Vlaške').

Ivan Asen II. se imenuje »car in suveren Bolgarov«[22] in »car Bolgarov in Grkov«.[23]

Bolgarsko zgodovinopisje zanika, romunsko pa poudarja vlogo Vlahov v uporu. Znanstvena razprava pa odseva nacionalistično rivalstvo iz 19.–20. stoletja, ki ga v 12.–13. stoletju ni bilo. Vlahi in bolgarski Slovani so skupaj naselili Bolgarijo in obe skupini sta bili v trpljenju združeni proti skupni stvari pod vodstvom, ne glede na voditeljsko »raso«. Brata Asen sta bila povezana z vlaškim prebivalstvom goratih območij okoli Trnovega, Niketa Honiat je zabeležil vlaške šamane med uporom, a kljub njihovi etnični pripadnosti je bil to skupni podvig Bolgarov, Vlahov in Kumanov.[24]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime rodbine prihaja od enega od bratov, in sicer Asena I. Etimologija je najverjetneje kumanskoturškega izvora, izpeljana iz "esen", kar je pomenilo "varen, zdrav, zdrav", vzdevek Belgun pa je videti, da izhaja iz turk. "bilgün", kar je pomenilo "moder". Nadaljnjo podporo tej povezavi najdemo v listinah Velike lavre na Atosu s konca 12. stoletja, ki omenjajo težave samostana z nekaterimi kumanskimi stratioti, kjer je »Asen« naveden kot ime enega teh Kumanov.[25]

Druga študija kaže, da je edino ime, ki je smiselno, änish ("izhod") in besedo lahko najdemo skoraj izključno v jezikih kipčaških Turkov.[26]

Bolgarski cesarji iz rodbine Asen

[uredi | uredi kodo]
Spomenik rodbini Asen, Veliko Tarnovo
Ivan Asen I. (Asen) 1187 - 1196
Peter IV. Bolgarski (Teodor) 1186 - 1197
Kalojan (Ioanica) 1197 - 1207
Boril (Boril Kaliman) 1207 - 1218
Ivan Asen II. 1218 - 1241
Kaliman I. Bolgarski (Koloman) 1241 - 1246
Mihael II. Asen 1246 - 1256
Kaliman II. Bolgarski (Koloman) 1256
Mico Asen 1256 - 1257
Ivan Asen III. 1279 - 1280

Bizantinska veja

[uredi | uredi kodo]

Bizantinski Aseni večinoma izvirajo iz Ivana Asena III., ki je kratek čas vladal kot bolgarski cesar, preden je pobegnil v Konstantinopel, ko je Ivajlova vstaja leta 1280 dobivala zagon. Ivan Asen III., despot pod Mihaelom VIII. Paleologom, je bil že poročen z najstarejšo hčerko bizantinskega cesarja Irene Paleologine. Pet sinov in dve hčerki para so bili predniki ene najbolj cenjenih bizantinskih plemiških družin svojega časa, skupaj s Paleologi. Med bizantinskimi Aseni so trije nosili naslov despotov, trije naziv sebastokrator, dva panhipersebastos, eden je bil megas doux in dva sta imela naziv megas primikerios.[27] V grščini je moška oblika priimka prevedena kot Ἀσάνης (Asanis), ženska pa kot Ασανίνα (Asanina).

Manjša veja izvira iz bolgarske Elene Asenine, žene nikejskega cesarja Teodorja II. Laskarisa.[28]

Bizantinski Aseni so se poročali z drugimi uglednimi plemiškimi rodbinami, vključno z družinami Kantakouzen, Dukas, Laskaris, Tornikios, Raoul in Zaccaria. Pomembni člani družine Asen v Bizantinskem cesarstvu so:

  • Andronik Asen, morejski epitrop (1316–1322)
  • Irene Asanina, cesarica soproga Ivana VI. Kantakuzena (1347–1354)
  • Matej Asen Kantakuzen, socesar Bizantinskega cesarstva (1353–1357)
  • Matthew Paleolog Asen, gospodar Korinta (1454–1458)

Bizantinski Aseni drugje

[uredi | uredi kodo]

Bizantinski Aseni so se razširili do frankovske Grčije, Kneževine Teodoro, Kneževine Moldavije, Neapeljskega kraljestva in Aragonskega kraljestva.

  • Evdoksija Laskarina Asanina (1248–1311), nikejska princesa, grofica Ventimiglia in Tende ter nuna v Aragonu
  • Helena Asanina Kantakuzene, vdova grofica Salona (1380–1394)
  • Andronikos Asen Zaccaria, princ Ahaje (pred 1386-1401)
  • Tomaž Asen Paleolog, izgnanec v Neaplju in ktetor
  • Maria Asanina Palaiologina, princesa soproga Moldavije (1472–1477)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Frederick B. Chary, History of Bulgaria, The Greenwood Histories of the Modern Nations, ABC-CLIO, 2011, ISBN 0313384479, p. 12.
  2. ↑ Humanitas 2008: 4
  3. ↑ Runciman, Steven (3. december 1987). A History of the Crusades. CUP Archive. ISBN 9780521347723 – prek Google Books.
  4. ↑ Paul Stephenson, Byzantium's Balkan Frontier: A Political Study of the Northern Balkans, 900-1204, Cambridge University Press, 2004, ISBN 978-0521027564
  5. ↑ Boldur Alexandru, Istoria Basarabiei, Editura Frunza, Bucuresti, 1990, p 95
  6. ↑ Madgearu, Alexandru (2014). Asăneștii. Istoria politico-militara a statului dinastiei Asan (1185–1280). Târgoviște: Cetatea de Scaun. ISBN 9786065372276.
  7. ↑ »o-city-of-byzantium-annals-of-niketas-choniates-ttranslated-by-harry-j-magoulias-1984« – prek Internet Archive.
  8. ↑ Wolff 1949, str. 178, 180, 185, 190, 198.
  9. ↑ Fine 1994, str. 12.
  10. ↑ Clifford J. Rogers, The Oxford Encyclopedia of Medieval Warfare and Military Technology, Volume 1, Oxford University Press, 2010, ISBN 0195334035, p. 522.
  11. ↑ Christoph Baumer, The History of Central Asia: The Age of Islam and the Mongols, Bloomsbury Publishing, 2016, ISBN 1838609407, p. 75.
  12. ↑ Jennifer Lawler, of the Byzantine Empire, McFarland, 2011, ISBN 0786466162, p. 234.
  13. ↑ Acropolitae 2007, str. 246.
  14. ↑ Dimnik 2004, str. 266.
  15. ↑ István Vásáry (2005) Cumans and Tatars, Cambridge University Press, p. 2
  16. ↑ The Cambridge History of Early Inner Asia, Volume 1, Denis Sinor, pg 279.
  17. ↑ Grumeza, Ion (4. avgust 2010). The Roots of Balkanization: Eastern Europe C.E. 500-1500. University Press of America. ISBN 9780761851356 – prek Google Books.
  18. ↑ Bulgarian Folk Customs, Mercia MacDermott, pg 27
  19. ↑ Wolff 1949, str. ;167–206.
  20. ↑ Entangled Histories of the Balkans - Volume Three: Shared Pasts, Disputed LegaciesBalkan Studies Library, Roumen Daskalov, Alexander Vezenkov, Publisher BRILL, 2015, ISBN 9004290362, pp. 289-316.
  21. ↑ „Kalojan, der Griechentöter"
  22. ↑ Turnovo inscription of Tsar Ivan Asen II in the Holy 40 Martyrs Church in honour of the victory at Klokotnitsa on 9 March 1230
  23. ↑ Иван Божилов, Васил Гюзелев: История на средновековна България VII - XIV век. Verlag Anubis, Sofia 2006, deutsche Übersetzung des Titels: Iwan Boschilow, Wasil Gjuselew: Geschichte des mittelalterlichen Bulgariens VII. – XIV. Jahrhundert. Band 1 der dreibändigen Geschichte Bulgariens. ISBN 978-954-426-718-6, S. 487.
  24. ↑ Fine 1994, str. 12–13.
  25. ↑ »Пламен Павлов - Бунтари и авантюристи в средновековна България«. liternet.bg (v bolgarščini).
  26. ↑ Dimitri Korobeinikov, A broken mirror: the Kipçak world in the thirteenth century. In the volume: The other Europe from the Middle Ages, Edited by Florin Curta, Brill 2008, p. 400
  27. ↑ Božilov, pp. 20-22.
  28. ↑ Božilov, pp. 102-103.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Acropolitae, George (2007). George Akropolites: The History. Translated by, with commentary and introduction from, Ruth Macrides. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
  • Božilov, Ivan (1985). Familijata na Asenevci (1186–1460) (v bolgarščini). Sofia: Bulgarian Academy of Sciences. OCLC 14378091.
  • Vasary, Istvan (2005) "Cumans and Tatars", Cambridge University Press: pp. 34–42
  • Stephenson, Paul (2000) "Byzantium's Balkan Frontier — A Political Study of the Northern Balkans, 900–1204" pp. 289–300
  • History of the Byzantine Empire, A. A. Vasiliev 1935
  • Djuvara, Neagu (2008). O scurta istorie a romanilor povestita celor tineri. Humanitas. ISBN 978-973-50-2591-5.
  • Stelian Brezeanu, Istoria Imperiului Bizantin, Bucuresti, MERONIA, 2007
  • Boldur, Alexandru (1990). Istoria Basarabiei (v romunščini). Bucuresti: Editura Frunza.
  • Wolff, Robert Lee (april 1949). »The Second Bulgarian Empire. Its Origin and History to 1204«. Speculum. The University of Chicago Press. 24 (2): 167–199. doi:10.2307/2848560. JSTOR 2848560. S2CID 164165193.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Fine, John (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. ISBN 9780472082605.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Aseni.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aseni&oldid=6355326«