Pojdi na vsebino

Antihipertenziv

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Antihipertenzivi, tudi antihipertoniki so zdravila za zniževanje povišanega krvnega tlaka (hipertenzije).[1][2]

Predpisovanje antihipertenzijskih zdravil v Sloveniji in po svetu narašča, in na primer med letoma 2004 in 2008 je v Sloveniji njihova poraba narastla za več kot polovico. Obstajajo številne podskupine zdravil za zdravljenje hipertenzije; med posameznimi podskupinami pri začetnem uvajanju zdravljenja ni značilnih razlik pri učinkovitosti zdravljenja, razlike pa obstajajo glede varnosti in pogostosti neželenih učinkov.[3]

Podskupine zdravil

[uredi | uredi kodo]

Za zdravljenje povišanega krvnega tlaka se uporabljajo antihipertenzijske učinkovine iz naslednjih skupin:[3]

Terapevtska podskupina
(2. raven ATC)
Farmakološka podskupina
(3. raven ATC)
Kemijska podskupina
(4. raven ATC)
Posamezne učinkovine
(5. raven ATC)
Antihipertenzijska zdravila (C02) antiadrenergiki z osrednjim delovanjem (C02A) alkaloidi rauvolfije reserpin
metildopa L-metildopa
agonisti imidazolinskih receptorjev moksonidin, klonidin
antiadrenergiki s perifernim delovanjem (C02C) zaviralci adrenergičnih receptorjev alfa prazosin, urapidil, doksazosin
zdravila z delovanjem na gladke mišice arterij (C02D) derivati pirimidina minoksidil
druga antihipertenzijska zdravila (C02K) druga antihipertenzijskna zdravila bosentan
Diuretiki (C03) diuretiki dilucijskega segmenta, tiazidni (C03A) tiazidni diuretiki hidroklorotiazid
diuretiki dilucijskega segmenta, brez tiazidov (C03B) sulfonamidi klortalidon, ksipamid, indapamid,

klopamid

diuretiki vhodnega kraka Henleyjeve zanke (C03C) sulfonamidi furosemid, torasemid, bumetanid
antikaliuretični diuretiki (varčevalni s kalijem) (C03D) antagonisti aldosterona spironolakton, eplerenon
drugi amilorid, triamteren
Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta (C07) zaviralci adrenergičnih receptorjev beta (C07A) neselektivni zaviralci adrenergičnih receptorjev beta oksprenolol, propranolol, sotalol, pindolol
selektivni zaviralci adrenergičnih receptorjev beta metoprolol, bisoprolol, nebivolol, atenolol, celiprolol
zaviralci adrenergičnih receptorjev alfa in beta karvedilol
Zaviralci kalcijevih kanalčkov (C08) selektivni zaviralci kalcijevih kanalčkov z delovanjem na žile (C08C) derivati dihidropiridina amlodipin, isradipin, nikardipin, nimodipin, nifedipin, nitrendipin, lacidipin, lerkanidipin, mibefradil
selektivni zaviralci kalcijevih kanalčkov z z direktnim delovanjem na prevodni sistem (C08D) derivati fenilalkilamina verapamil
derivati benzotiazepina diltiazem
Zdravila z delovanjem na renin-angiotenzinski sistem (C09) zaviralci angiotenzinske konvertaze (C09A in C09B) zaviralci angiotenzinske konvertaze kaptopril, enalapril, cilazapril, ramipril, zofenopril, perindopril, trandolapril, fozinopril, lizinopril
antagonisti angiotenzina II (C09C) antagonisti angiotenzina II losartan, valsartan, irbesartan, kandesartan, telmisartan, medoksomilolmesartanat
druga zdravila z delovanjem na renin-angiotenzinski sistem (C09X) zaviralci renina aliskiren

Izbira zdravila

[uredi | uredi kodo]

Vsa antihipertenzijska zdravila so v priporočenih odmerkih v monoterapiji približno enako učinkovita. Med seboj se razlikujejo po farmakodinamiki in farmakokinetiki, izražanju neželenih učinkov in po preverjeni učinkovitosti v zmanjšanju srčno-žilne zbolevnosti in umrljivosti. Na izbiro antihipertenzijskega zdravila vplivajo:

  • bolnikovo srčno-žilno tveganje,
  • že nastale okvare tarčnih organov, prisotnost klinične srčno-žilne, ledvične in sladkorne bolezni,
  • prisotnost drugih bolezni, ki lahko vplivajo na uporabo določenih farmakoloških skupin antihipertezijskih zdravil,
  • variabilnost v odzivu na posamezna zdravila iz različnih skupin,
  • verjetnost medsebojnega delovanja z zdravili, ki jih bolnik prejema zaradi drugih bolezni,
  • pomembnost dokazov o zmanjšanju srčno-žilnega tveganja za zdravila iz posameznih farmakoloških skupin,
  • cena kroničnega zdravljenja, kar pomeni, da ob enakih ostalih pogojih izberemo cenejše zdravilo.[4]

V Sloveniji zdravniki pri svojem delu upoštevajo Slovenske smernice za zdravljenje arterijske hipertenzije. Prve so bile objavljene leta 1999 s posodobitvami v letih 2003 in 2007, v okviru Smernic za preprečevanje bolezni srca in žilja v klinični praksi pa so bile posodobljene tudi v letu 2009. Kot prvo izbiro smernice priporočajo diuretike, zaviralce adrenergičnih receptorjev beta, zaviralce kalcijev kanalčkov in zdravila z delovanjem na renin-angiotenzinski sistem, medtem ko kot prvo izbiro v monoterapiji primarne arterijske hipertenzije odsvetujejo predpisovanje večine zdravil iz podskupine antihipertenzijskih zdravil skupine ATC C02 in antagonistov aldosterona.[3] Zdravljenje povišanega krvnega tlaka se lahko začne z enim zdravilom (monoterapija) v majhnem začetnem odmerku. Če ni želenega nadzora krvnega tlaka, se odmerek zveča do največjega smiselnega odmerka ali pa se zdravilo zamenja z zdravilom iz druge farmakološke skupine. Taka zamenjava je potrebna vedno, kadar ni nobenega učinka prvo izbranega zdravila ali pa le-to povzroča neželene učinke. Večina bolnikov pa prejema kombinacijo dveh ali več zdravil. Potreba po kombiniranem zdravljenju je večja pri bolnikih z večjim srčno-žilnim tveganjem (na primer ob sočasni sladkorni ali ledvični bolezni). Antihipertenzijska zdravila iz različnih farmakoloških skupin se lahko med seboj kombinirajo, kadar:

  • imajo različen in komplementaren ali aditiven način učinkovanja,
  • je dokazano, da je kombinacija učinkovitejša od posameznih zdravil in
  • je kombinacija varnejša oz. jo bolniki laže prenašajo.

Kombinacijsko zdravljenje je navadno boljša izbira kot večanje odmerka v monoterapiji do največjega dopustnega.[5]

  1. http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=antihipertenziv[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 14. 7. 2012.
  2. Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  3. 3,0 3,1 3,2 Ferk P., Leskošek B., Pal M. (2011). Poraba antihipertenzijskih zdravil v Sloveniji in primerjava z Norveško. Zdravniški vestnik, letnik 80, številka 5, str. 386-394.
  4. Dobovišek J. Smernice za obravnavo arterijske hipertenzije. 2. del: Nadzor hipertenzije z zdravili. Zbornik, VIII. strokovni sestanek sekscije za arterijsko hipertenzijo. Ljubljana 1999: str. 25-29. Dostopno na: http://www.hipertenzija.org/pdf/SAH_1999.pdf Arhivirano 2009-12-22 na Wayback Machine.
  5. Accetto R., Brguljan, J. Dobovišek J., Dolenc P., Salobir B. Slovenske smernice za zdravljenje arterijske hipertenzije 2007. Zdravniški vestnik, 2008, letnik 77, številka 5: str. 349–363.