Kaptopril

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kaptopril
Captopril.svg
Captopril-from-xtal-1980-3D-balls.png
Sistematično (IUPAC) ime
(2S)-1-[(2S)-2-metil-3-sulfanilpropanoil]
pirolidin-2-karboksilna kislina
Klinični podatki
Blagovne znamke Capoten
AHFS/Drugs.com monograph
MedlinePlus a682823
Nosečnostna
kategorija
  • AU: D
Način uporabe peroralno
Legal status
Pravni status
  • samo na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost 70–75%
Presnova jetrna
Razpolovni čas 1,9 h
Izločanje skozi ledvice
Identifikatorji
Številka CAS 62571-86-2
Oznaka ATC C09AA01 (WHO)
PubChem CID 44093
DrugBank DB01197
ChemSpider 40130
UNII 9G64RSX1XD
KEGG D00251
ChEBI CHEBI:3380
ChEMBL CHEMBL1560
Kemični podatki
Formula C9H15NO3S
Mol. masa 217,29

Kaptopríl je bil prvi klinično uporabljeni zaviralec angiotenzin pretvarjajočega encima z razmeroma kratkotrajnim učinkovanjem. Uporablja se za zdravljenje povišanega krvnega tlaka in kongestivne odpovedi srca.[1]

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Kaptopril zavira angiotenzin pretvarjajoči encim (angiontenzin-konvertaza) in s tem prepreči pretvorbo angiotenzina I v aktivno obliko angiotenzin II.[2] Angiotenzin II se veže na angiotenzinske receptorje in deluje kot močan vazokonstriktor ter posledično poviša arterijski krvni tlak in poveča srčno poobremenitev, s tem pa tudi negativno vpliva na srce. Povzroča tudi trajnejše spremembe v sami steni arterij, kot so hiperplazija gladkomišičnih celic žilne medije, povečana občutljivost žilne stene na vazokonstriktorne snovi, potencirano delovanje simpatičnega živčevja in zmanjšano sproščanje dušikovega oksida (NO), kar vodi v nastanek arterijske hipertenzije in ateroskleroze. Pod vplivom angiotenzina II se zadebeli tudi stena venčnih arterij, v njih pospešeno nastajajo aterosklerotični plaki in spremenijo se hemoreološke lastnosti krvi, tako da se poveča tveganje za trombozo.[3]

Kaptopril zmanjšuje upor tudi v ledvičnem ožilju, povečuje pretok krvi skozi ledvice, glomerulno filtracijo, izločanje natrija in vode, ohranja kalij, zmanjšuje izločanje beljakovin, kopičenje velemolekul v mezangiju ter tako preprečuje okvaro mezangija in razvoj glomeruloskleroze. Na tak način ohranja in tudi izboljšuje delovanje ledvic in upočasnjuje razvoj kroničnih napredujočih bolezni ledvic (zlasti diabetične nefropatije) tudi pri bolnikih, ki še nimajo hipertenzije. Ta učinek kaptoprila je neodvisen od njegovega antihipertenzivnega delovanja.[4]

Indikacije[uredi | uredi kodo]

Kaptopril se uporablja pri zdravljenju:

in pri preprečevanju ledvične odpovedi pri bolnikih z diabetično nefropatijo ali drugo kronično ledvično boleznijo (s hipertenzijo ali brez nje).[4]

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Posebnost kaptoprila (in zofenoprila) je skupina –SH v strukturi molekule; ta skupina je odgovorna za določene neželene učinke, kot so kožni izpuščaji, motnje okusa, nevtropenija in obsežna proteinurija.[5] Drugi neželeni učinki, k so značilni za vse predstavnike zaviralcev angiotenzin pretvarjajočega encima, so suh kašelj, hipotezija (znižan krvni tlak) in reverzibilna ledvična odpoved.[6]

Sinteza[uredi | uredi kodo]

Kemično se kaptopril sintetizira iz L-prolina, ki v bazičnih razmerah (v prisotnosti NaOH) reagira z (2S)-3-acetiltiio-2-methilpropanoil kloridom , nato pa sledi aminoliza zaščitne acetilne skupine, pri čemer nastane prosta SH-skupina.[7]

Sinteza kaptoprila (Shimazaki, Watanabe et al.)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=kaptopril, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 2. 6. 2013.
  2. ^ Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  3. ^ Šušteršič M., Bunc M. Nova spoznanja o reninsko-angiotenzinsko-aldosteronskem sistemu in nove strategije njegove zavore. Medicinski razgledi 2008; 47: 379–390.
  4. ^ 4,0 4,1 Povzetek glavnih značilnosti zdravila Kapropril Krka, datum zadnje revizije besedila: 11. 6. 2010.
  5. ^ Vukan V.: Arterijska hipertenzija; primerjava sartanov in zaviralcev ACE. Farmacevtski vestnik 2013; 64: 3–10.
  6. ^ Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 291–292.
  7. ^ Shimazaki, M.; Hasegawa, J.; Kan, K.; Nomura, K.; Nose, Y.; Kondo, H.; Ohashi, T.; Watanabe, K. (1982). Chem. Pharm. Bull. 30: 3139–3146.  Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)