Pojdi na vsebino

Andski kondor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Andski kondor
Časovni razpon: 2.6–0 Ma
↓
Pozni pliocen–holocen
Samec v Cincinnati Zoo
Samica v Doué-la-Fontaine Zoo, Francija
CITES Priloga I (CITES)[2]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Accipitriformes (ujede)
Družina: Cathartidae (jastrebi novega sveta)
Rod: Vultur
Vrsta:
V. gryphus
Dvočlensko ime
Vultur gryphus
Linnaeus, 1758
rumeno: približno območje razširjenosti
Sinonimi
  • Vultur magellanicus Shaw, 1792
  • Sarcoramphus cuntur Duméril, 1806
  • Vultur condor Shaw, 1809
  • Sarcorhamphus aequatorialis Sharpe, 1874
  • Vultur fossilis Moreno & Mercerat, 1891
  • Vultur patruus Lönnberg, 1902
  • Vultur pratruus Emslie, 1988 (lapsus)

Andski kondor (znanstveno ime Vultur gryphus) je južnoameriška ptica iz družine jastrebov Novega sveta (Cathartidae) in edini predstavnik svojega rodu. Ima tudi severnoameriško različico (podvsto) kalifornijski kondor. Živi v Andih in sosednjih pacifiških obalah zahodne Južne Amerike. Andski kondor je največja leteča ptica na svetu s kombiniranim merjenjem teže in razpona kril. Ima največji razpon kril 3,3 m.[3]

Gre za velikega črnega jastreba z belim perjem, ki obdaja vratno podlago in še posebej pri samcih, velikimi belimi madeži na krilih. Glava in vrat sta skoraj brez perja in sta medle rdeče barve, ki lahko spremeni barvo kot odziv na čustveno stanje ptice. Pri samcu je na vratu velik podbradek in velik, temno rdeč greben ali krošnja na kroni glave. Za razliko od večine ptic roparic, je samec večji od samice.

Kondor je predvsem čistilec, ki se prehranjuje z mrhovino, najraje z velikimi trupli, kot so jelenjad ali govedo. Spolno dozori v starosti pet ali šest let in gnezdi na višinah do 5000 m, običajno na nedostopnih stenah. Samica znese eno ali dve jajci. Je ena od najdalj živečih ptic na svetu, v nekaterih primerih je življenjska doba več kot 70 let.

Andski kondor je narodni simbol Argentine, Bolivije, Čila, Kolumbije, Ekvadorja in Peruja ter igra pomembno vlogo v folklori in mitologiji Andskih regij.[4] IUCN meni, da je andski kondor potencialno ogrožena vrsta. Ogroža ga izguba habitata in sekundarna zastrupitev zaradi trupel, ki so jih ubili lovci. Programi vzreje so bili uvedeni v več državah.

Taksonomija in sistematika

[uredi | uredi kodo]

Andskega kondorja je prvi opisal švedski znanstvenik Carl Linnaeus leta 1758 v deseti izdaji njegovega Systema naturae in ohranja svoje izvirno dvočlensko ime Vultur gryphus.[5] Včasih ga imenujejo tudi argentinski kondor, bolivijski kondor, čilski kondor, kolumbijski kondor, ekvadorski kondor ali perujski kondor glede na državo, v kateri živi. Rodovno ime Vultur je neposredno povzeto iz latinske besede vultur ali voltur, kar pomeni 'mrhovinar' ali 'jastreb'.[6] Njegov vrstni pridevek izhaja iz grške besede γρυπός (grupós, 'zakrivljen kljun'). Beseda kondor je izpeljana iz kečuanske besede kuntur.[7]

Natančna taksonomska umestitev andskega kondorja in preostalih šest vrst jastrebov Novega sveta ostaja nejasna.[8] Čeprav so si po videzu podobni in imajo podobno ekološko vlogo, so se jastrebi Novega sveta in jastrebi Starega sveta razvili iz različnih prednikov v različnih delih sveta ter niso tesno povezani.Koliko se ti dve družini dejansko razlikujeta, je predmet razprave. Nekateri zgodnejši avtorji so predlagali, da so jastrebi Novega sveta tesneje povezani s štorkljami.[9] Novejše klasifikacije pa jih večinoma umeščajo v red ujedAccipitriformes skupaj z jastrebi Starega sveta, ali pa jih razvrščajo v njihov lasten red Cathartiformes.[10] Južnoameriški klasifikacijski odbor je jastrebe Novega sveta izločil iz reda štorkelj Ciconiiformes in jih označil kot incertae sedis, pri čemer pa navaja, da bi jih lahko v prihodnje uvrstili v Falconiformes ali Cathartiformes.[8]

Skupna dolžina andskega kondorja se giblje med 100 in 130 cm.[11] Med standardnimi meritvami je krilo dolgo 75,7–85,2 cm, rep 33–38 cm in kost kračnica (tarsus) v stopalu 11,5–12,5 cm.[12] Meritve se običajno opravijo pri osebkih, vzrejenih v ujetništvu. Povprečna teža znaša 11,3 kg, pri čemer samci v povprečju tehtajo približno kilogram več, 12,5 kg, samice pa približno kilogram manj, 10,1 kg. Kondorji imajo najvišjo povprečno telesno maso med vsemi danes živečimi pticami ali živalmi, pred tekmovalci, pred labodi trobentači (Cygnus buccinator) in kodrastimi pelikani (Pelecanus crispus).[13][14] Nekateri drugi viri navajajo, da povprečna telesna masa andskega kondorja znaša 10,3 kg.[15] Andski kondor je največja živa kopenska ptica, sposobna letenja, če merimo po povprečni teži in razponu kril.[11][16][17] Povprečen razpon kril je okoli 283 cm,[18] pri čemer imajo njegova krila največjo površino med vsemi danes živečimi pticami.[17] Največji izmerjeni razpon znaša 3,3 m.[18] Med danes živečimi vrstami ptic le veliki albatrosi in dve največji vrsti pelikanov presegata andskega kondorja po povprečnem in največjem razponu kril.[17][19]

Perje odraslega je enotno črno, razen ovratnika iz belih peres na dnu vratu, še posebej pri samcih, veliki belegi pasovi na krilih, ki se pojavijo šele po prvi menjavi perja.[20] Glava in vrat, ki ju ptica skrbno ohranja čista, sta rdeča do črnordeča in imata malo perja.[21] Zaradi golote je koža bolj izpostavljena sterilizacijskim učinkom dehidracije in visokogorskega UV sevanja.[22] Teme glave je sploščeno, pri samcu pa ga prekriva temno rdeč greben, medtem ko se koža njegovega vratu oblikuje v podbradek.[20] Samci imajo tudi bolj rumenkasto kožo. Ko so kondorji vznemirjeni (na primer med dvorjenjem), se jim glava in vrat obarvata, ki služi komunikaciji med osebki. Mladi osebki imajo sivkasto rjavo obarvanost, črno glavo in vrat ter rjav ovratnik.[23]

Srednji prst je močno podaljšan, zadnji pa je le rahlo razvit, kremplji na vseh prstih pa so razmeroma ravni in topi. Noge so tako bolj prilagojene hoji in manj uporabne kot orožje ali ali oprijemalni organi, kot je to značilno pri pticah roparicah in jastrebih Starega sveta.[24] Kljun je zakrivljen in prilagojen trganju gnijočega mesa.[25][26] Šarenica samca je rjava, pri samicah pa temno rdeča.[27] Trepalnic nimajo.[28] Za razliko od večine drugih ptic roparic[29] je samica manjša.[30]

Razprostranjenost in habitat

[uredi | uredi kodo]
Andski kondor v narodnem parku Torres del Paine

Andskega kondorja najdemo v Južni Ameriki v Andih, vključno z gorovjem Santa Marta. Na severu se njegovo območje razširjenosti začne v Venezueli in Kolumbiji, kjer je zelo redek,[31] nato pa se nadaljuje južno vzdolž Andov v Ekvador, Peru in Čile preko Bolivije in zahodne Argentine do Ognjene zemlje.[23] V začetku 19. stoletja se je andski kondor razmnoževal od zahodne Venezuele do Ognjene zemlje, vzdolž celotne verige Andov, vendar se je njegovo območje močno zmanjšalo zaradi človeške dejavnosti.[32] Njegov življenjski prostor je večinoma sestavljen iz odprtih travišč in alpskih območij do višine 5000 m. Najraje ima razmeroma odprta, negozdna območja, ki mu omogočajo, da iz zraka opazi poginule živali, kot so páramo ali skalnata, gorata območja.[33] Občasno se spušča tudi v nižine vzhodne Bolivije, severnega Peruja in jugozahodne Brazilije,[9] v nižinske puščavske predele Čila in Peruja ter nad južne bukove gozdove v Patagoniji.[31]

Ekologija in vedenje

[uredi | uredi kodo]
Let čez Arequipo v južnem Peruju

Kondor jadra s krili, razpetimi vodoravno, pri čemer so primarna peresa na konicah ukrivljena navzgor.[20] Pomanjkanje velike prsnice, ki bi služila kot opora velikim prsnim mišicam, nadomesti z jadranjem. S krili zamahuje, ko se dviga s tal, toda ko doseže primerno višino, ne zamahuje več veliko, pri čemer se zanaša na termiko. Charles Darwin je v Voyage of the Beagle omenil, da je opazoval kondorje pol ure, ne da bi pri tem enkrat samkrat videl zamah kril.[34] Najraje počiva na visokih mestih, od koder se lahko požene brez večjih zamahov s krili. Andske kondorje pogosto opazijo, kako jadrajo ob skalnih pečinah, kjer uporabljajo termiko, ki jim pomaga pri vzponu v zraku.[35]

Tako kot drugi jastrebi Novega sveta, ima andski kondor nenavadno navado urohidroze: pogosto izprazni kloako na svoje noge in stopala. Vzrok za takšno vedenje naj bi bil hladilni učinek izhlapevanja, vendar ta razlaga ni smiselna v hladnem andskem okolju.[36] Zaradi te navade so njihove noge pogosto obarvane z belimi sledovi sečne kisline.[24]

V večjih skupinah kondorjev se razvije dobro oblikovana socialna struktura, s konkurenco določa hierarhija. Ta proces poteka s telesno govorico, tekmovalno igro in in oglašanjem.[37] Na vrhu hierarhije so običajno odrasli samci, medtem ko so mladi samci po osamosvojitvi navadno na njenem dnu.[12]

Vzreja

[uredi | uredi kodo]
Jajca, zbirka muzeja v Wiesbadnu
Mlad kondor v kanjonu Colca, Peru.
Mlada samica kondorja v narodnem parku Nahuel Huapi, Argentina.

Spolna zrelost in razmnoževanje se pri andskem kondorju pojavita šele pri petih ali šestih letih starosti.[38] Živi lahko 50 let ali več in je partner vse življenje.[4] Med dvorjenjem se koža na samčevem vratu obarva iz temno rdeče v svetlo rumeno in se napihne.[39] Približa se k samici z iztegnjenim vratom, s čimer razkrije napihnjen vrat in prsni predel, hkrati sika,[40] nato razpre svoja krila in se vzravna, medtem ko klika z jezikom.[27] Drugi rituali dvorjenja so šopirjenje in klopotanje ob poskakovanju s delno razprtimi krili in ples.[22]

Gnezdo, ki ga sestavlja nekaj vej okoli jajc, je postavljeno na nedostopnih skalnih stenah.[32] Na obalnih območjih Peruja, kjer je malo pečin, nekateri gnezdijo preprosto na manjših poličkah, pod balvani na pobočjih. Kondor znese eno modrikasto belo jajce, ki tehta približno 280 g in v dolžino meri od 75 do 100 mm.[41] Mladiči se izvalijo po 54 do 58 dneh inkubacije, ki jo opravljata oba starša.[27] Če piščanec ali jajce propade oziroma je odstranjeno, samica znese novo jajce. Raziskovalci in rejci izkoristijo to vedenje, da podvojijo reproduktivno stopnjo, tako da prvo jajce odvzamejo za ročno vzrejo, zaradi česar samica znese drugo jajce, ki ga starša običajno smeta obdržati.[42]

Mladiči so pokriti s sivkastim puhom, dokler niso skoraj tako veliki kot njihovi starši. Leteti zmorejo po šestih mesecih,[20] vendar še naprej živijo in lovijo s starši do drugega leta starosti, ko jih nadomesti nov zarod.[43]

Hranjenje

[uredi | uredi kodo]

Andski kondor je mrhovinar, ki se večinoma prehranjuje z mesom poginulih živali.[44] Divji kondorji naseljujejo velika območja, pogosto prepotujejo več kot 200 km na dan v iskanju mrhovine.[22] V notranjosti imajo raje večje kadavre. V naravi se hranijo na truplih, ki so na voljo, med njimi so lame (Lama glama), alpake (Vicugna pacos), nanduji (Rhea ssp.), gvanaki (Lama guanicoe), jelenjad in pasavci. Divji posamezniki lahko pridobijo dodatne karotenoide iz rastlinskih ostankov v drobovju poginulih živali ter iz sveže vegetacije.[45][46] Vendar se danes večina kondorjev v notranjosti v veliki meri prehranjuje z domačimi živalmi, ki so se v Južni Ameriki močno razširile, kot so govedo (Bos primigenius taurus), konji (Equus ferus caballus), osli (Equus africanus a sinus), mule, ovce (Ovis aries), prašiči (Sus scrofa domesticus), koze (Capra aegagrus hircus) in psi (Canis lupus familiaris). Prehranjujejo se tudi s kadavri tujerodnih lovnih vrst, kot so divje svinje (Sus scrofa), zajci (Oryctolagus cuniculus), lisice (Vulpes vulpes) in jeleni (Cervus elaphus). Kondorji, ki živijo ob obali, se prehranjujejo predvsem z naplavljenimi trupli morskih sesalcev, večinoma kitov.[27][47] Poleg tega napadajo gnezda manjših ptic, da bi se hranili z jajci.[48] Opazili so jih tudi pri lovu na manjše žive živa, kot so glodavci, ptice in kunci, ki jih (zaradi pomanjkanja močnih, oprijemalnih nog ali razvite lovske tehnike) običajno ubijejo z večkratnimi udarci s kljunom.[47]

Obalna območja zagotavljajo stalen vir hrane, zato nekateri andski kondorji na posebej bogatih območjih omejujejo svojo prehranjevalno dejavnost na nekaj kilometrov obalnega pasu.[32] Mrhovino najdejo bodisi z opazovanjem ali pa sledijo drugim mrhovinarjem, kot so vrani ali drugi jastrebi.[49] Do trupel lahko sledijo mrhovinarjem iz rodu Cathartes – puranjim jastrebom (Cathartes aura), manjšim rumenoglavim jastrebom (Cathartes burrovianus) in večjemu rumenoglavemu jastrebu (Cathartes melambrotus). Jastrebi rodu Cathartes mrhovino iščejo z vonjem, saj zaznajo plin etantiola, ki nastane ob začetnem razpadanju mrtvih živali. Ker manjši mrhovinarji ne morejo raztrgati debele kože večjih živali, je njihovo medsebojno delovanje pogosto primer medvrstne odvisnosti.[50] Črni jastrebi (Coragyps atratus) in drugi mesojedi sesalci včasih sledijo jastrebom do mrhovine, vendar je kondor vedno prevladujoč ko tekmujejo za dostop do hrane.[32] Andski kondorji se v naravi prehranjujejo občasno: pogosto ne jedo več dni, nato pa požro več kilogramov hkrati, včasih do te mere, da niso več sposobni poleteti. Ker njihova stopala in kremplji niso prilagojeni za oprijem, se morajo hraniti na tleh.[22] Tako kot drugi mrhovinarji imajo pomembno vlogo v ekosistemu, saj odstranjujejo poginule živali, ki bi sicer postale gojišče bolezni.[51]

Dolgoživost

[uredi | uredi kodo]

Ker odrasli andski kondor nima znanih naravnih sovražnikov, je dolgoživa ptica. Stopnja dolgoživosti in umrljivosti v naravi ni bila podrobno raziskana. Nekatere ocene življenjske dobe divjih ptic so presegle 50 let. Leta 1983 so v Guinnessovi knjigi rekordov ocenili, da je najdalj živeča ptica od vseh vrst s potrjeno življenjsko dobo andski kondor, ki je poginil po 72 letih preživetja v ujetništvu, ki so ga ujeli v divjini kot mladiča nedoločene starosti.[17] Poročali so, da več vrst papig živi več kot 100 let, vendar to (vsaj leta 1983) ni bilo potrjeno.[17] Še en primer kondorja, ki je živel v ujetništvu, naj bi živel 71 let.[17] Vendar je te življenjsko dobo presegel samec imenovan »Thaao«, ki je živel v Konektikatu v živalsekem vrtu Beardsley. Thaao se je izlegel v ujetništvu leta 1930 in poginil 26. januarja 2010, star 79 let.[52] To bi bila najvišja preverjena starost, ki je bila kdaj poznana za ptice.[17]

Status zaščite

[uredi | uredi kodo]
Odrasel samec v Taronga Zoo, Avstralija

IUCN meni, da je Andski kondor potencialno ogrožena vrsta.[1] Prvič je bil na seznamu ogroženih vrst Združenih držav Amerike leta 1970,[53] status, ki je dodeljen živalim, ki jim grozi izumrtje v celotnem obsegu ali večji del njenega območja.[54] Grožnje so izguba življenjskega prostora, potrebnega za prehrano, sekundarna zastrupitev z živalmi, ki so jih lovili lovci in preganjanje.[18] Ogrožen je predvsem na severnem območju in je v Venezueli in Kolumbiji izjemno redek.[55] Ker je prilagojen na zelo nizko smrtnost in ima ustrezno nizko reproduktivno stopnjo, je zelo občutljiv za človeško preganjanje,[31] ki večinoma izhaja iz dejstva, da ga zaradi domnevnih napadov na živino dojemajo kot grožnjo kmetov.[4] Za izničenje tega napačnega prepričanja so izvajalci pripravili programe izobraževanja.[56] V Argentini, Venezueli in Kolumbiji so bili uvedeni programi ponovnega naseljevanja z uporabo andskih kondorjev iz ujetništva.[56] Leta 1989 so bili v divjino spuščeni prvi.[57] Pri vzreji kondorjev je človeški stik minimalen; piščance se hrani z orokavičenimi lutkami, ki so podobne odraslim andskim kondorjem, da bi piščancem preprečili vtis na človeka, kar bi ogrozilo izpustitev, ker ne bi bili previdni.[58] Kondorji se tri mesece pred spuščanjem hrani z viri, podobnimi tistemu, kamor bodo sproščene.[58] Izpuščene kondorje sledijo sateliti, da bi opazovali njihovo gibanje in spremljali, ali so še vedno živi.[25]

Junija 2014 so lokalni organi regije Ancasmarca rešili dva andska kondorja, ki sta bila v kletki in prikazana na lokalnem trgu kot privlačnost za turiste.[59]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 BirdLife International (2020). »Vultur gryphus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2020: e.T22697641A181325230. doi:10.2305/IUCN.UK.2020-3.RLTS.T22697641A181325230.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
  2. ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  3. ↑ Richard P. Reading & Brian Miller 2000.
  4. 1 2 3 Tait, Malcolm (2006). Going, Going, Gone: Animals and Plants on the Brink of Extinction. Sterling Publishing. str. 22. ISBN 1-84525-027-3.
  5. ↑ Linnaeus, C (1758). Systema naturae per regna tria naturae, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis. Tomus I. Editio decima, reformata (v latinščini). Holmiae (Stockholm): Laurentii Salvii. str. 86. V. maximus, carúncula verticali longitudine capitis.
  6. ↑ Simpson, D.P. (1979). Cassell's Latin Dictionary (5 izd.). London: Cassell Ltd. str. 883. ISBN 0-304-52257-0.
  7. ↑ »A Quechua metaphor for a plane: Kuntur-man = "looking like a Condor"«. Quechua.org.uk. Pridobljeno 20. marca 2010.
  8. 1 2 Remsen, J. V. Jr.; Cadena, C. D.; Jaramillo, A.; Nores, M.; Pacheco, J. F.; Robbins, M. B.; Schulenberg, T. S.; Stiles, F. G.; Stotz, D. F. and Zimmer, K. J. (2007). A classification of the bird species of South America. Arhivirano 2009-03-02 na Wayback Machine. South American Classification Committee. Retrieved on 2007-10-15
  9. 1 2 Sibley, Charles Gald; Monroe, Burt Leavelle (1990). Distribution and Taxonomy of Birds of the World (v angleščini). Yale University Press. ISBN 978-0-300-04969-5.
  10. ↑ Ericson, P. G.P; Anderson, C. L; Britton, T.; Elzanowski, A.; Johansson, U. S; Kallersjo, M.; Ohlson, J. I; Parsons, T. J; in sod. (2006). »Diversification of Neoaves: Integration of molecular sequence data and fossils«. Biology Letters. 2 (4): 543–7. doi:10.1098/rsbl.2006.0523. PMC 1834003. PMID 17148284.
  11. 1 2 del Hoyo, J; Elliot, A; Sargatal, J (1996). Handbook of the Birds of the World. Zv. 3. Barcelona: Lynx Edicions. ISBN 84-87334-20-2.
  12. 1 2 Ferguson-Lees, James; Christie, David A. (2001). Raptors of the World. Boston: Houghton Mifflin. ISBN 0-618-12762-3.
  13. ↑ Dunning, John B. Jr., ur. (2008). CRC Handbook of Avian Body Masses (2nd izd.). CRC Press. ISBN 978-1-4200-6444-5.
  14. ↑ Wallace, M. P.; Temple, S. A. (1987). »Competitive interactions within and between species in a guild of avian scavengers«. The Auk. 104 (2): 290–295. doi:10.1093/auk/104.2.290.
  15. ↑ Atanasov, A. T. (2007). »The near to linear allometric relationship between total metabolic energy per life span and body mass of nonpasserine birds«. Bulgarian Journal of Veterinary Medicine. 10 (4): 235–245.
  16. ↑ »Andean Condor Vultur gryphus«. birdlife.org. Birdlife International.
  17. 1 2 3 4 5 6 7 Wood, Gerald (1983). The Guinness Book of Animal Facts and Feats. Enfield, Middlesex, England: Guinness Superlatives. ISBN 978-0-85112-235-9.
  18. 1 2 3 Reading, Richard P.; Miller, Brian (2000). »Andean Condor«. Endangered Animals: A Reference Guide to Conflicting Issues. Greenwood Press. str. 16. ISBN 0-313-30816-0.
  19. ↑ Harrison, Peter (1991). Seabirds: An Identification Guide. Houghton Mifflin Harcourt. ISBN 978-0-395-60291-1.
  20. 1 2 3 4 Hilty, Stephen L. (1977). A Guide to the Birds of Colombia. Princeton University Press. str. 88. ISBN 0-691-08372-X.
  21. ↑ »Behavior of the Andean Condor«. Cleveland Metroparks Zoo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2006. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  22. 1 2 3 4 Lutz, Dick; Lutz, Richard L. (2002). Patagonia: At the Bottom of the World. DIMI Press. str. 71–74. ISBN 0-931625-38-6.
  23. 1 2 Blake, Emmet Reid (1953). Birds of Mexico: A Guide for Field Identification. University of Chicago Press. str. 262–263. ISBN 0-226-05641-4.
  24. 1 2 Feduccia, J. Alan (1999). The Origin and Evolution of Birds. Yale University Press. str. 300. ISBN 0-226-05641-4.
  25. 1 2 »Andean Condor«. Zoological Society of San Diego. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  26. ↑ »History of the Andean Condor«. Cleveland Metroparks Zoo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2006. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  27. 1 2 3 4 Friends of the Zoo. »Andean Condor«. Smithsonian National Zoological Park. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2007. Pridobljeno 8. januarja 2008.
  28. ↑ Fisher, Harvey L. (1942). »The Pterylosis of the Andean Condor«. Condor. 44 (1): 30–32. doi:10.2307/1364195. JSTOR 1364195.
  29. ↑ Andersson, Malte B. (1994). Sexual selection. Princeton University Press. str. 269. ISBN 978-0-691-00057-2. Pridobljeno 19. julija 2010.
  30. ↑ Arnold, Caroline; Wallace, Michael Phillip; Wallace, Michael (1993). On the brink of extinction: the California condor. Houghton Mifflin Harcourt. str. 11. ISBN 978-0-15-257990-6. Pridobljeno 19. julija 2010.
  31. 1 2 3 »Species factsheet: Vultur Gryphus«. BirdLife International. 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2006. Pridobljeno 4. januarja 2008.
  32. 1 2 3 4 Haemig, PD (2007). »Ecology of Condors«. Ecology Online Sweden. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. decembra 2007. Pridobljeno 30. marca 2009.
  33. ↑ »Habitat of the Andean Condor«. Cleveland Metroparks Zoo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2006. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  34. ↑ Darwin, Charles (1909). The Voyage of the Beagle. P.F. Collier. str. 201.
  35. ↑ Benson, Sara; Paul Hellander (2007). Peru. Lonely Planet Publications. str. 53. ISBN 978-1-74059-749-4.
  36. ↑ Sibley, Charles G.; Jon E. Ahlquist (1991). Phylogeny and Classification of Birds: A Study in Molecular Evolution. Yale University Press. ISBN 0-300-04085-7.
  37. ↑ Donazard, José A; Feijoo, Juan E. (2002). »Social structure of Andean Condor roosts: Influence of sex, age, and season«. Condor. Cooper Ornithological Society. 104 (1): 832–837. doi:10.1650/0010-5422(2002)104[0832:SSOACR]2.0.CO;2. hdl:10261/65935. ISSN 0010-5422. S2CID 35374983. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2012. Pridobljeno 10. januarja 2008.
  38. ↑ »Andean Condor (Vultur Gryphus)«. The Peregrine Fund. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2007. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  39. ↑ Whitson, Martha A; Whitson, Paul D. (1968). »Breeding Behavior of the Andean Condor (Vultur Gryphus)« (PDF). Condor. Cooper Ornithological Society. 71 (1): 73–75. doi:10.2307/1366056. JSTOR 1366056. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  40. ↑ Gailey, Janet; Bolwig, Neils (1973). »Observations on the Behavior of the Andean Condor (Vultur Gryphus)« (PDF). Condor. Cooper Ornithological Society. 75 (1): 60–68. doi:10.2307/1366535. JSTOR 1366535. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  41. ↑ Avian Report. "Andean Condor Nesting Habits". https://avianreport.com/andean-condor-nesting/
  42. ↑ National Research Council (1992). Scientific Bases for the Preservation of the Hawaiian Crow. National Academies Press. str. 74. ISBN 0-309-04775-7.
  43. ↑ Cisneros-Heredia, Diego F. (2006). "Notes on breeding, behaviour and distribution of some birds in Ecuador". Bulletin of the British Ornithologists' Club 126 (2): 153–164 contains a record of a juvenile accompanying an adult male in July, too early to have been of that year's cohort.
  44. ↑ Wehner, Ross; del Gaudio, Renee; Jankowski, Kazia (2007). Moon Peru. Avalon Travel. str. 180. ISBN 978-1-56691-983-8.
  45. ↑ Blanco, G.; Hornero-Méndez, D.; Lambertucci, S.A.; Donázar, J.A.; Bautista, L.M.; Wiemeyer, G.; Sanchez-Zapata, J.A.; Garrido-Fernández, J.; Hiraldo, F. (2013). »Need and seek for dietary micronutrients: endogenous regulation, external signaling and food sources of carotenoids in New World vultures« (PDF). PLOS ONE. 8 (6): e65562. Bibcode:2013PLoSO...865562B. doi:10.1371/journal.pone.0065562. PMC 3681859. PMID 23785435.
  46. ↑ Blanco, G.; Bautista, L.M.; Hornero-Méndez, D.; Lambertucci, S.A.; Wiemeyer, G.; Sanchez-Zapata, J.A.; Hiraldo, F.; Donázar, J.A. (2014). »Allometric deviations of plasma carotenoids in raptors« (PDF). Ibis. 156 (3): 668–675. doi:10.1111/ibi.12155. hdl:10261/98308.
  47. 1 2 Kidd, Travis. »Vultur gryphus (Andean condor)«. Animal Diversity Web (v angleščini). Pridobljeno 11. februarja 2023.
  48. ↑ »Andean Condor (Vultur Gryphus)«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2007. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  49. ↑ Snyder, Noel F. R.; Helen Snyder (2006). Raptors of North America: Natural History and Conservation. Voyageur Press. str. 45. ISBN 0-7603-2582-0.
  50. ↑ Muller-Schwarze, Dietland (2006). Chemical Ecology of Vertebrates. Cambridge University Press. str. 350. ISBN 0-521-36377-2.
  51. ↑ Gomez, Luis G.; Houston, David C.; Cotton, Peter; Tye, Alan (1994). »The role of greater yellow-headed vultures Cathartes melambrotus as scavengers in neotropical forest«. Ibis. 136 (2): 193–196. doi:10.1111/j.1474-919X.1994.tb01084.x. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2008. Pridobljeno 6. januarja 2008.
  52. ↑ Zoo Family Mourns Death of Oldest Living Andean Condor in Captivity | Connecticut's Beardsley Zoo Arhivirano 2012-05-20 na Wayback Machine.. Beardsleyzoo.org (2010-01-26). Retrieved on 2012-12-19.
  53. ↑ »Species Profile: Andean Condor«. United States Department of Fish and Wildlife. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2009. Pridobljeno 16. oktobra 2007.
  54. ↑ »Endangered Species Program«. United States Department of Fish and Wildlife. Arhivirano iz spletišča dne 21. septembra 2007. Pridobljeno 16. oktobra 2007.
  55. ↑ Beletsky, Les (2006). Birds of the World. JHU Press. str. 70. ISBN 0-8018-8429-2.
  56. 1 2 Roach, John (22. julij 2004). »Peru's Andean Condors Are Rising Tourist Attraction«. National Geographic News. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2004. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  57. ↑ Conservation and Research for Endangered Species. »Andean Condor Reintroduction Program«. Zoological Society of San Diego. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2006. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  58. 1 2 Pullin, Andrew S. (2002). Conservation Biology. Cambridge University Press. str. 234. ISBN 0-521-64482-8.
  59. ↑ (špansko) Rescatan dos cóndores andinos que eran exhibidos a turistas en Calca Cusco Arhivirano 2017-09-13 na Wayback Machine., Andina.com.pe, 12 June 2014

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Andski_kondor&oldid=6573275«