Sveta Katarina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveta Katarina
Michelangelo Caravaggio 060.jpg

Sveta Katarina, Caravaggio (okrog 1598)
mučenka in devica
Rojstvo okrog 282, Aleksandrija, Egipt
Smrt okrog 307, Aleksandrija, Egipt
Priznavanje rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanci
luteranci
Beatifikacija predtridentinsko obdobje )
Kanonizacija predtridentinsko obdobje )
Večje svetišče Samostan svete Katarine, gora Sinaj
God 25. november
Atributi počeno kolovratovo kolo, krona, prstan, meč, golob, knjiga
Zavetništvo neporočena dekleta, težaki, ki delajo s kolesi: (lončarji, brusilci nožev, strojarji, kolarji, mehaniki, tkalci, mlinarji), arhivarji, pleskarji, vzgojitelji, pravniki, odvetniki, knjižničarji, knjigarnarji, dekle, klobukarji, bolniške sestre, modrijani, modroslovci, pridigarji, šolarji, učenci, dijaki, pisarji, tajniki, stenografi, študentje, bogoslovci, teologi, pariška Univerza, zavod Balliol, zavod Massey, Żejtun, Żurrieq, Brgy. Sta. Catalina, San Pablo City - Filipini, Aalsum
Ukinjeno češčenje 1969-2002

Sveta Katarina, znana tudi kot sveta Katarina Aleksandrijska in sveta Katarina Sinajska, egiptovska devica ter mučenka in svetnica, * okrog 282, Aleksandrija, † okrog 307, Aleksandrija, Egipt.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rojena je bila okrog leta 282 v Aleksandriji, kjer naj bi tudi umrla mučeniške smrti v prvih letih 4. stoletja (najbrž leta 307). Njeno truplo naj bi angeli takoj odnesli na goro Sinaj, kjer sta iz njenega groba pritekla mleko in olje s čudežno zdravilno močjo.

Legenda – pasijon[uredi | uredi kodo]

Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazito legendarni značaj. Legendo o sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju. Ljudstvo je to svetnico ob Barbari in Marjeti, drugih dveh svetnicah z Vzhoda, uvrstilo med pomočnike v sili. O razširjenosti češčenja sv. Katarine pri nas govori dejstvo, da ji je na slovenskih tleh posvečenih 35 cerkva, od tega 29 podružnic. Spomin na sveto Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudski pesmi.

Katarinin upor češčenju malikov[uredi | uredi kodo]

Pasijon pripoveduje, da je cesar Maksencij ali Maksimin ob odhodu iz Aleksandrije ukazal, da morajo vsi prebivalci žrtvovati bogovom bike in ptice. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je odšla s svojimi služabniki v svetišče, da bi spodbudila kristjane k zvestobi. Cesar jo je poklical na odgovor in Katarina mu je pogumno dejala: »Zakaj pogubljaš ljudi s češčenjem malikov? Uči se spoznavati Boga, stvarnika sveta, in njegovega edinega sina Jezusa Kristusa, ki je s križem rešil človeštvo pekla!« Cesar jo je ukazal privesti k sebi v palačo. Poklical je modroslovce in govornike, da bi Katarino odvrnili od krščanstva. Katarina pa je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je vse tiste cesarjeve modrijane spreobrnila.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Mučeništvo[uredi | uredi kodo]

Ko cesar zlepa ni mogel nič doseči, ji je zagrozil s kaznimi. Vrgel jo je v ječo, kjer jo je obiskal Kristus in ji je golob prinašal hrano. Tudi ječa Katarine ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. Toda to se ni zgodilo: kolo se je razletelo. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela cesarica in visoki dvorjan Porfirij. Oba sta se spreobrnila h krščanstvu in pretrpela mučeniško smrt. Z obglavljenjem naj bi usmrtili tudi Katarino. Ko so jo peljali iz mesta, je molila za vse verne in Bog ji je govoril iz oblaka. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer danes stoji znameniti samostan svete Katarine.

Svetišče treh ver[uredi | uredi kodo]

Egiptovski predsednik Anvar Sadat je poleg tega samostana 19. novembra 1979 začel gradnjo velikega verskega središča za tri enobožne religije: krščansko, židovsko in muslimansko z željo, da bi ta kraj, kjer je Bog v Stari zavezi izročil Mojzesu 10 zapovedi, postal prostor molitve in češčenja edinega pravega Boga. [1]

Zavetnica[uredi | uredi kodo]

Ikona svete Katarine Aleksandrijske s prizori njenega mučeništva.
Mučeništvo svete Katarine, naslikal Masolino da Panicale.

Sveto Katarino Aleksandrijsko častijo kot zavetnico deklet, mladine sploh, tiskarjev, filozofov in učenjakov. Priporočajo se ji proti migreni, boleznim jezika, za najdenje utopljencev in za srečno zadnjo uro. Na pomoč jo kličejo neporočena dekleta, delavci, ki delajo s kolesi (lončarji, brusilci nožev, strojarji, kolarji, tkalci, mlinarji), arhivarji, pleskarji, vzgojitelji, dekleta, pravniki, odvetniki, knjižničarji, knjigarnarji, dekle, mehaniki, klobukarji, bolniške sestre, modrijani, modroslovci, pridigarji, šolarji, učenci, dijaki, pisarji, tajniki, stare device, stenografi, študentje, bogoslovci in teologi. Od ustavov se ji priporočajo pariška univerza in zavodi Balliol, Massey, Żejtun, Żurrieq, Santa Catalina, San Pablo City na Filipinih in Aalsum na Nizozemskem.

Pomen in pogostnost imena[uredi | uredi kodo]

Med sto najpogostejšimi slovenskimi imeni je bilo leta 1980 ime Katarina na 30. mestu. Poleg Katarine so najbolj znane različice Katja, Katica, Kati, malo manj pa Katka, Katika, Katinka, Katra, Katrina, Kata, Katalin, Katija, Katjuša. Korenina imena Katarina je grška beseda »katara«, kar pomeni »čista«. »Ali bi hodile pokonci naše Katarine, ko bi vedele, kaj se skriva za tem plemenitim imenom!« začenja pisateljica Zora Tavčar svoj duhoviti sprehod med ženskami s tem imenom v svoji knjigi Poklical si me po imenu. [2]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Sveta Katarina djevica i mučenica". Spas (studentski pastoral). Pridobljeno dne 2012-2-3. 
  2. ^ S. Čuk. Svetnik za vsak dan, II. str. 232s. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • S. Bálint: Ünnepi kalendárium I-II. A Mária-ünnepek és jelesebb napok hazai és közép-európai hagyományvilágából. Szent István Társulat Budapest 1977.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
  • Britannica-Hungarica, Világenciklopédia, Magyar világkiadó Budapest 1994. (Tizenötödik kiadás 1994, by Encyclopaedia Britannica, Inc. Chicago-Auckland-London-Madrid-Manila-Párizs-Róma-Sydney-Szöul-Tokió-Toronto)
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • I. Diós (s sodelavci): A szentek élete. Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]