Pomožna snov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Pomožne snovi (tudi ekscipienti[1]) predstavljajo neaktivne substance, ki jih vsebuje določeno zdravilo. So nosilci fizikalno-kemijskih lastnosti končnega zdravilnega pripravka, medtem ko je učinkovina nosilka farmakokinetičnih lastnosti. Predstavljajo lahko vehikulum (snov, ki daje zdravilu konsistenco) ali pa z njimi dosegamo bolj specifične lastnosti zdravila, na primer prirejeno sproščanje učinkovine, gastrorezistentnost, prekrivanje okusa ...

Razvrstitev pomožnih snovi glede na njihovo vlogo:

  • polnila – končnemu zdravilu povečajo maso in s tem njegovo praktično uporabo (laktoza, celuloza ...),
  • veziva – v trdnih farmacevtskih oblikah povežejo sestavine (škrob, celuloza in njeni derivati, laktoza ...),
  • razgrajevala – omogočijo razpad tablet in drugih trdnih farmacevtskih oblik v prebavnem traktu (škrob, derivati celuloze ...),
  • drsila – povečajo pretočnost ter s tem olajšajo tabletiranje oziroma polnjenje kapsul (magnezijev stearat, smukec ...),
  • obloge – zaščitijo trdne farmacevtske oblike (tablete, zrnca, ...) pred vlago, prekrijejo okus ali vonj, omogočijo gastrorezistentnost ... (celuloza, sintetični polimeri ...),
  • sladila – dajejo zdravilu sladek okus,
  • arome – izboljšajo zdravilu vonj,
  • barvila – zdravilo obarvajo in ga s tem naredijo bolniku prikupnejšega, hkrati pa zmanjšajo možnost zamenjave zdravila (na primer tablete z isto učinkovino, a različnim odmerkov so različno obarvane),
  • stabilizatorji – povečajo obstojnost sestavin zdravila (na primer antioksidanti) ali pa same farmacevtske oblike (na primer emulgatorji, ki povečajo stabilnost emulzij).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.