Hedžaška železnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Hedžaška železnica je 1308 km dolga ozkotirna železniška proga (tirna širina je 1050 mm), ki povezuje Damask prek ozemlja današnje Jordanije z Medino v Saudovi Arabiji. Ime je dobila po regiji Hedžas, čez katero teče trasa. Železnica je eden zadnjih velikih projektov umirajočega Otomanskega imperija.

Hedžaška železniška postaja (zgrajena leta 1913) v Damasku, začetna postaja Hedžaške železnice

Zamisli o železniški povezavi so se na dvoru sultana Abdula Hamida II. pojavile konec 19. stoletja. Uradno naj bi služila muslimanskim romarjem na hadžu v Meko in Medino, dejansko pa so hotele otomanske oblasti okrepiti svoj nadzor nad uporno regijo. Po prvotnih načrtih je trasa segala vse do Meke (še okoli 400 km južno od Medine), vendar te zamisli niso nikoli uresničili.

Gradbena dela ob zajetni nemški finančni in strokovni pomoči (vodja projekta je bil Heinrich August Meißner) so se pričela leta 1900. Gradbena dela so na ozemlju današnje Sirije in Jordanije večinoma opravljala lokalna gradbena podjetja, drugod pa 7000 turških vojakov. Proga je bila uradno odprta 1. septembra 1908, ravno na obletnico sultanovega prevzema oblasti. Na trasi je bilo skupno 1532 mostov, dva predora in 96 arhitektonsko zanimivih železniških postaj. Iz mesta Dera ob današnji sirsko - jordanski meji je bil že leta 1904 dokončan stranski odsek do pristanišča Haifa v današnjem Izraelu. Konec 40. let so Izraelci ta odsek prekinili.

Že od samega začetka je bila proga tarča lokalnih arabskih plemen. Čeprav niso povzročili kakšne občutne škode, tudi Turki niso zmogli učinkovito nadzorovati ozemlja več kot nekaj km od trase. Ker so domačini pogosto kradli lesene pragove (porabili so jih za kurjavo), so jih na nekaterih odsekih nadomestili s železnimi. Med 1. svetovno vojno je izbruhnil arabski upor pod vodstvom Lawrenca Arabskega in proga je bila trarča številnih gverilskih akcij. Po razpadu Otomanskega imperija promet na ozemlju današnje Saudove Arabije (nekaj kratkih odsekov, objektov in vozil je ohranjenih kot turistične znamenitosti, sicer pa je mogoče še danes videti iztirjene vlake iz časov gverilskih akcij) ni nikoli več stekel. Tudi sicer sta prevozna le dva odseka: med Damaskom in Amanon ter med rudniki fosfatov pri Maanu in pristaniščem v Akabi, do koder so jordanske oblasti po 2. svetovni vojni zgradile odcep z glavne trase. V 60. letih je prišlo do pobud o ponovni oživitvi proge, vendar so po šestdnevni vojni leta 1967 propadle.

Vleko na danes prevoznih odsekih opravljajo dizelske lokomotive (proga je namreč enotirna in neelektrificirana), predvsem za potrebe turizma pa je bilo obnovljenih še nekaj prvotnih parnih lokomotiv. Danes tako obratuje 9 sirskih in 7 jordanskih parnih lokomotiv.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]