Fran Miklošič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fran Miklošič
Franz von Miklosich (Dauthage, 1853).jpg
Fran Miklošič, litografija Adolfa Dauthageja, 1853
Rojstvo: (1813-11-20)20. november 1813
Radomerščak pri Ljutomeru, Štajerska, Avstrijsko cesarstvo
Smrt: 7. marec 1891 (1891-03-07) (77 let)
Dunaj, Avstro-Ogrska
Bivališče Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Narodnost: Zastava Slovenije slovenska
Področja: slavistika, filologija, jezikoslovje
Alma mater: Univerza na Dunaju
Poznan po: slavistika


Franc vitez pl. Miklošič [frán(c) míklošič] (nemško Franz Ritter von Miklosich), slovenski filolog, jezikoslovec in slavist, * 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, Štajerska, Avstrijsko cesarstvo (današnja Slovenija), † 7. marec 1891, Dunaj, Avstro-Ogrska (danes Avstrija).

Miklošič velja za največjega slovenskega slavista vseh časov.[1]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Po končani osnovni šoli v domačem Ljutomeru in gimnaziji, ki jo je obiskoval v Varaždinu in Mariboru, je leta 1838 doktoriral iz filozofije na graški univerzi. Tam je nekaj časa predaval in študiral pravo, iz katerega je leta 1840 doktoriral še na dunajski univerzi.

Pravo je opustil in se posvetil študiju slovanskih jezikov, ter se leta 1844 zaposlil v dunajski dvorni knjižnici, ter istega leta objavil kritično recenzijo Boppove Primerjalne gramatike, čemur je sledila vrsta izjemno poglobljenih del, ki so v takratni slovanski filologiji napravila pravo revolucijo.

Po Kopitarjevi smrti je postal tudi cenzor za slovanske, romunske in grške knjige; med drugim je leta 1846 cenzuriral tretjo in četrto kitico Prešernove Zdravljice.

V času pomladi narodov je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije, ki so ga dunajski Slovenci 20. aprila 1848 javno naslovili na svoje rojake, ter narodni poslanec v zgornjem domu avstrijskega državnega zbora.

Leta 1849 je na dunajski univerzi ustanovil katedro za slavistiko; germanistika je bila ustanovljena šele naslednje leto. Postal je profesor in tri študijska leta tudi dekan tamkajšnje filozofske fakultete, v letu 1854-55 tudi rektor celotne dunajske univerze. Za svoje zasluge je leta 1864 prejel dedni viteški naziv (vitez plemeniti). Bil je član avstrijske akademije znanosti in dopisni član francoske Académie des Inscriptions et Belles-Lettres.

Njegova številna dela se ne ukvarjajo le s slovanskimi jeziki, pač pa tudi z romunščino, albanščino, grščino in jezikom Romov. Pisal je tudi slovenska berila za gimnazijce.

Upokojil se je leta 1886, pet let pred svojo smrtjo.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

Miklošičev opus obsega okoli 180 znanstvenih publikacij, med njimi:

  • Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti (slovnica starega narečja slovanskega jezika), 1850,
  • Lexicon Palaeoslovenico-graeco-latinum (staroslovansko-grško-latinski slovar), 1862–65
  • Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen (primerjalna slovnica slovanskih jezikov), 4 knjige, 1852–75
  • Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen (primerjalna morfologija slovanskih jezikov), 582 strani, 1856, predvsem iz 3. knjige Vergleichende Grammatik; za to delo je dobil Volneyjevo nagrado
  • Monumenta Serbica Spectantia Historiam Serbiae, Bosniae, Ragusii (srbski spomeniki, zgodovinski izsledki o Srbiji, Bosni in Dubrovniku), 1858
  • Etymologisches Wörterbuch der slawischen Sprachen (etimološki slovar slovanskih jezikov), 1886
  • Über die Mundarten und Wanderungen der Zigeuner Europas (o narečjih in selitvah evropskih Romov), 12 knjig, 1872–80.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Stane Granda, Mala zgodovina Slovenije, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2008, stran 176.
  • Katja Sturm-Schnabl, Der Briefwechsel Franz Miklosich's mit den Südslaven = Korespondenca Frana Miklošiča z Južnimi Slovani, Obzorja, Maribor 1991, XXIV, 855 str., ISBN 86-377-0565-0.
  • Katja Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli. V: Jezikovni zapiski . Glasilo inštituta zs slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 10/2(2004)19 – 46.
  • Franz Miklosich (Lema Katje Sturm-Schnabl, str. 186-193) v: Marija Mitrović, Die Geschichte der slowenischen Literatur von den Anfängen bis zur Gegenwart. Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj 2001, 617 str. (Mohorjeva-Hermagoras) , ISBN 978-3-85013-834-5 (http://www.mohorjeva.at).
  • Katja Sturm-Schnabl, Franz Miklosich als Wegbegleiter bei der Entstehung der ukrainischen Schriftsprache. V: Juliane Besters-Dilger, Michael Moser, Stefan Simonek (Ed.), Sprache und Literatur der Ukraine zwischen Ost und West – Мова та література України між сходом і заходом. Bern; Berlin; Bruxelles; Frankfurt am Main; New York; Oxford; Wien: Lang 2000,195 – 209.
  • Katja Sturm-Schnabl, Franz Miklosich – ein „Europäer“ im 19. Jahrhundert. Kurzfassung http://www.inst.at/studies/s_0104_d.htm
  • Walter Lukan (Ed.): Franz Miklosich (Miklošič): neue Studien und Materialien anläßlich seines 100. Todestages. Wien 1991 (= Österreichische Osthefte: Sonderheft 33).
  • Katja Sturm-Schnabl, Fran Miklošič, An Early Visionary of European Integration in Philological Studies. The Difficult Path Towards the Acceptance of the Concept of Diversity and Plurality. http://cf.hum.uva.nl/natlearn/
  • Jezikovni pogovori: 200-letnica rojstva Franca Miklošiča. Gosta: Marko Jesenšek in Tone Smolej. Povezava do oddaje:http://4d.rtvslo.si/#arhiv/jezikovni-pogovori/174248054

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Kolarič Rudolf. "Miklošič Fran". Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.