Dmitrij Šostakovič

Dmitrij Šostakovič
Dmitrij Šostakovič leta 1942
Osnovni podatki
Rojstno ime	Dmitrij Dmitrijevič Šostakovič
Rojstvo	25. september, 1906
Izvor	Sankt Peterburg, Rusija
Smrt	9. avgust, 1975 Moskva, ZSSR
Poklic	skladatelj dirigent

Dmitrij Dmitrijevič Šostakovič (rusko Дми́трий Дми́триевич Шостако́вич), ruski skladatelj, pedagog in dirigent,* 25. september (12. september, ruski koledar) 1906, Sankt Peterburg, † 9. avgust 1975, Moskva.

Šostakovič velja za enega največjih simfonikov 20. stoletja. S svojimi 15-imi simfonijami je nadaljeval Mahlerjevo tradicijo skladateljev, pričevalcev svojega časa, svojih stisk in veličine svojega naroda. Klavir in kompozicijo je študiral na konservatoriju v rojstnem mestu, kjer je kasneje tudi sam poučeval. Med 2. svetovno vojno (1942) so ga skupaj z drugimi ruskimi umetniki preselili v Kujbiševo, po vojni pa je deloval v Moskvi in Leningradu kot pedagog, dirigent, skladatelj in glasbeni publicist. Prejel je več častnih odlikovanj Sovjetske zveze.

Pokopan je na moskovskem pokopališču Novodeviči.

Simfonije

D-Es-C-H, Šostakovičev podpis z notami in pogosta tema v njegovih skladbah (inicialki D. in Š. = Sch)

• Simfonija št. 1, f-mol op. 10, za orkester (1924-25)
• Simfonija št. 2, H-dur op. 14, Oktobrska, za mešani zbor in orkester (1927)
• Simfonija št. 3, Es-dur op. 20, Prvomajska za mešani zbor in orkester (1929)
• Simfonija št. 4, c-mol op. 43, za orkester (1935-36, revidirana 1961)
• Simfonija št. 5, d-mol op. 47, za orkester (1937)
• Simfonija št. 6, h-mol op. 54, za orkester (1939)
• Simfonija št. 7, C-dur op. 60, Leningrajska, za orkester (1941)
• Simfonija št. 8, c-mol op. 65, za orkester (1943)
• Simfonija št. 9, Es-dur op. 70, za orkester (1945)
• Simfonija št. 10, e-mol op. 93, za orkester (1953)
• Simfonija št. 11, g-mol op. 103, Leto 1905 za orkester (1957)
• Simfonija št. 12, d-mol op. 112, Leto 1917 za orkester »V spomin Leninu« (1961)
• Simfonija št. 13, b-mol op. 113, Babi Jar (na besedila Jevgenija Jevtušenka) za bas, moški zbor in orkester (1962)
• Simfonija št. 14, g-mol op. 135, za sopran, bas, godala in tolkala (na besedila Lorce, Apollinaire-a, Küchelbeckerja in Rilkeja) (1969)
• Simfonija št. 15, A-dur op. 141, za orkester (1971)

Literatura

• Volkov, Simon: Spomini Dmitrija Šostakoviča, prevedel Branko Gradišnik, založba Nova revija, 2002 (ISBN 961-6352-33-4)

Glej tudi

• seznam ruskih skladateljev
• seznam ruskih dirigentov
• seznam ruskih publicistov

Zunanje povezave

• Televizijska oddaja posvečena Dimitriju Šostakoviču (v Odprtem kopu)