Alamut (Bartol)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Alamut  
Naslovnica Alamuta.png
Naslovnica Alamuta iz leta 2001
Avtor Vladimir Bartol
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Modra ptica
Datum izida 1938
Žanr zgodovinski roman
Vrsta medija tisk (trda in mehka vezava)
Št. strani 452
Klasifikacija
ISBN prva izdaja pred uvedbo ISBN
OCLC št. 22251005
COBISS ID 337153
UDK 821.163.6-311.6
Predmetne oznake islam, izmailci, bojevniki, urjenje, nagrada, vera, zvestoba, ljubezen, boj za oblast, Turčija, Iran, srednji vek

Alamut je roman, ki ga je napisal slovenski pisatelj Vladimir Bartol. Prvič je knjiga izšla leta 1938 v Ljubljani pri založbi Modra ptica, vendar kljub banovinski nagradi, ki jo je prejela, med kritiki ni požela soglasne pohvale. Slovenska književna veda jo je v preteklosti bolj ali manj zanemarjala. S pojavom islamskih terorističnih napadov, še posebej 11. septembra 2001, je popularnost knjige v Sloveniji in v svetu močno narasla.[1]

Knjigo so prevedli v več svetovnih jezikov. V češčini je izšla že leta 1946, v večjih svetovnih jezikih (francoščina, nemščina ...) pa v 80. in 90. letih 20. stoletja. V angleščino jo je leta 2004 prevedel Michael Biggins. Roman je navdihnil ustvarjalce videoigre Assassin's Creed.[2]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Roman govori o perzijski trdnjavi 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev (ismaelitov) Hasan ibn as-Sabah zbira bojevnike za napad na Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran. V trdnjavo se na željo družine poda tudi mladi ibn Tahir, ki je kasneje izbran v četo najpogumnejših vojakov, fedaijev. V zahtevnem urjenju jim je naročeno, naj za izpolnitev ukazov žrtvujejo vse, tudi lastno življenje. Četudi ga bodo izgubili, bodo po smrti takoj odšli v nebesa, kjer bodo lahko uživali v pijači, hrani, brezdelju in ob dekletih. V to vsi verjamejo, saj jih Hasan omami s kroglicami hašiša in jih, medtem ko so v nezavesti, da prenesti v vrtove deilemskih kraljev, ki so za trdnjavo. V njih je ustvaril podobo nebes, vključno z rajskimi deklicami, hurijami. Fedaiji verjamejo, da je Alah Hasanu podelil moč, da jih lahko za določen čas pošlje v nebesa. Med njimi in »hurijami« se spletejo ljubezenske vezi, kar Hasan kruto izkoristi. Da bi sultanovi (seldžuški) vojaki, ki so jih izmailci zajeli ob napadu, spoznali, kakšno moč ima Hasan, enemu od fedaijev ukaže, naj se vrže s stolpa. Misleč, da bo v raju spet videl svojo ljubezen in ostal večno z njo, fedai to stori z nasmeškom. Ibn Tahirja, najboljšega izmed fedaijev, Hasan pošlje umorit Nizama al-Mulka, sultanovega vezirja, ki je Hasana v preteklosti izdal. To ibn Tahir tudi stori, vendar mu vezir pred smrtjo odkrije resnico o Hasanovem načrtu. Fedai se odloči, da bo Hasana ubil in se odpravi nazaj na Alamut. Hasan ga sprejme in mu razloži pravi pomen njegovega nauka - nič ni resnično, vse je dovoljeno. Nato ibn Tahirja pusti oditi in ta odpotuje po svetu. Drug fedai umori sultana in turška država razpade. Začne se boj za nasledstvo prestola. Hasan se zapre v stolp, kjer naj bi do smrti delal, zaprt za zunanji svet, oblast nad izmailci pa razdeli svojim zvestim daijem, pomembnim verskim in vojaškim poveljnikom.

Interpretacije[uredi | uredi kodo]

Vladimir Bartol je po nekaterih podatkih simpatiziral s primorsko organizacijo TIGR in po mnenju svojega sodobnika, kritika Lina Legiše, prek alegorij iz islamskega sveta podobno kot v zbirki Al Araf opisoval dilemo, ki jo povzema tudi Miran Hladnik: "Dobroti verjame svet samo tedaj, kadar ta izhaja iz moči; kadar pa se dičijo z njo šibki, ji ne verjame nihče (...)" in "(...)namesto vloge 'miroljubnih poljedelcev' Slovencem narekuje, naj se lotijo tveganih odločitev, naj pozabijo na Cankarjev zgled (spomnimo se njegove trojice vera, upanje, ljubezen iz Podob iz sanj) in namesto tega sledijo drznemu Črtomiru iz Prešernovega Krsta pri Savici, ker jim samo táko obnašanje zagotavlja nacionalno preživetje."[3][4]

Miran Hladnik v zvezi s tem omenja tudi dvoličnost, ki si jo močnejši narodi v odnosu do šibkejših lahko privoščijo nekaznovano, kakršno izkazuje zgodovinski revizionizem v Italiji, v skladu s katerim, "ko gre za naša (Italijanska) agresivna dejanja, jih upravičujemo z nacionalnimi (iredentističnimi) interesi, ko pa smo sami predmet tuje (slovanske) agresije, jo diskvalificiramo kot terorizem".[5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ V romanu ima pomembno mesto navidezni raj, v katerega Seiduna pošlje mlade fante, bodoče hašašine (morilce), da se naužijejo dobre hrane, pijače in spolnih užitkov. Ti mladeniči so po obisku v »raju« sposobni pod vplivom zaužitih kroglic iz hašiša narediti karkoli, samo da bi se vrnili nazaj v ta kraj užitkov. Povečan interes za roman Alamut je posledica dejstva, da je Seidunov navidezni raj iz romana podoben tisti podobi raja, ki po opisu muslimanske svete knjige Koran pripada mučenikom.
  2. ^ "Interview: Assassin's Creed". CVG. 7.11.2006. Pridobljeno dne 7.11.2010. 
  3. ^ Razmerje med Bartolovo kratko in dolgo prozo (Al Araf in Alamut), zbornik Obdobja, št. 23, (Slovenska kratka pripovedna proza, ur. Irena Novak-Popov, Ljubljana: FF, 2006, str. 137–44).
  4. ^ O Bigginsovi interpretaciji Alamuta, 24. november 2004, namenjeno objavi v Slovene Studies).
  5. ^ O Bigginsovi interpretaciji Alamuta, 24. november 2004, namenjeno objavi v Slovene Studies).

Izdaje[uredi | uredi kodo]

  • Slovenski izvirnik iz leta 1938 (COBISS)
  • Srbski prevod iz leta 1954 (COBISS)
  • Ena izmed novejših izdaj romana iz leta 2001 (COBISS)
  • Angleški prevod iz leta 2004 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]