Zgodovina slovenskega skavtstva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina slovenskega skavtstva opisuje zgodovino skavtskih organizacij na slovenskem ozemlju, ki so se tokom zgodovine razvijale in spreminjale. Danes je to organizacija: Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Uvod[uredi | uredi kodo]

Nedolgo zatem, ko je Robert Baden-Powell poleti leta 1907 na otoku Brownsea priredil poskusni tabor, na katerem je zbral dvajset fantov in jih na prostem pod šotori ter ob vsakodnevnem tabornem ognju uvajal v iz svojih izkušenj zamišljeno skavtsko življenje, je njegova zamisel prišla tudi v kraje, ki so kasneje postali sestavni del jugoslovanske države.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V Ljubljani so prvič srečali skavte na shodu leta 1913, ko so v slavnostnem sprevodu nastopali tudi poljski skavti iz avstrijske Galicije. Sicer so v stari Avstriji prve skavtske skupine nastale leta 1910, uradno pa je bila avstrijska skavtska organizacija ustanovljena leta 1912.

Že leta 1912 se je nekako predhodno, pred ustanovitvijo posameznih žup po jugoslovanskih pokrajinah, ustanovil Savez izvidnika i planinki in se kot jugoslovanska organizacija včlanil v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja WOSM (World Organisation of Scout Movement). Še istega leta je nastala skavtska župa v Srbiji, leta 1922 župa za Bosno in Hercegovino, leta 1923 župa skavtov za Slovenijo in župa za Hrvaško ter Slavonijo, leta 1924 pa župa za Dalmacijo. Na izredni skupščini Zveze izvidnikov in planink Kraljevine SHS so 6. maja 1923 sprejeli prvi statut, kralj Aleksander Karađorđević pa je skavte sprejel pod svojo zaščito.

Slovenski skavti so nastali leta 1922 po jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani, pri katerem so kot reditelji sodelovali tudi bosanski, srbski, češki in poljski skavti, in sicer med dijaki klasične gimnazije. Za ustanovitelje slovenskih skavtov štejemo Staneta Hudnika, Franca Pintarja, Jožeta Medveda, Iva Umnika, Franja Baltiča, Eda Ravnikarja ter Primorca Danila in Metoda Brezigarja iz Doberdoba, katerih družina se je leta 1915 zaradi soške fronte preselila v Ljubljano. Ob teh so bili člani še Tykač (sin ljubljanskega župana), dva Čeha Vosodky in Skružny (oba sta bila stara češka skavta in sta imela uniformi). Gibalo skavtske skupine v Ljubljani je postal Metod Brezigar. Skupina se je povezala s skavti v Beogradu, od koder so jim poslali skavtske priročnike, značke in klobuke.

Župa skavtov v Sloveniji se je po kraljevi diktaturi leta 1929 preimenovala v Dravsko skavtsko župo, obe sta bili organizacijsko povezani najprej v Savez Izvidnika i planinki Jugoslavije, kasneje pa v Savez skauta Kraljevine Jugoslavije.

Skavtstvo v Sloveniji je bilo uradno razpuščeno 10. junija 1941, zaradi začetka druge svetovne vojne. Malo pred razpustom je imela slovenska skavtska organizacija 1380 registriranih članov.

Slovensko skavtstvo pa se je nadaljevalo izven slovenskih meja, najprej v begunskih taboriščih, kasneje pa med izseljenci v Argentini in Kanadi, pa tudi med slovenskimi zamejci v Trstu in Gorici ter na Avstrijskem Koroškem (danes del Pfadfinder un Pfadfinderinnen Osterreichs).

Predvojni skavti in gozdovniki so v Sloveniji leta 1951 ustanovili Združenje slovenskih tabornikov, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije.

Taborniki[uredi | uredi kodo]

Skavtstvo v Jugoslaviji se je nadaljevalo leta 1950, ko so bile ustanovljene taborniške organizacije po vseh Jugoslovanskih republikah, kot veje Saveza izvidača Jugoslavije. Prva med njimi je bila Zveza tabornikov Slovenije (ZTS).

Skavti[uredi | uredi kodo]

Logo ZSKSS.jpg

Leta 1984 se je ljubljanski dijak Peter Lovšin seznanil s skavtskim gibanjem in se odločil, da bo pričel s skavtstvom v Ljubljani. Poleti 1985 se je pridružil taboru Slovenske zamejske skavtske organizacije in leta 1986 naredil skavtsko obljubo. Istega leta je v eni izmed ljubljanskih župnij zbral skupino navdušencev ter jih vodil s pomočjo zamejskih skavtov. V skupini je bilo leta 1990 že 21 vodnic in 18 izvidnikov. Katoliško skavtsko gibanje se je hitro širilo po vsej Sloveniji. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Leto dni kasneje so bile organizirane prve uradne skavtske obljube v okolici Ljubljane. Uradno je bilo združenje registrirano 22. oktobra 1992.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Katalog Skavti in gozdovniki na Slovenskem - Mira Grašič, Marjan Matjašič, Muzej narodne osvoboditve Maribor 1990