Pojdi na vsebino

Walter Oesau

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Walter Oseau
Vzdevek»Gulle«
Rojstvo28. junij 1913({{padleft:1913|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1]
Nindorf[d]
Smrt11. maj 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[1] (30 let)
St. Vith[d]
PripadnostTretji rajh Tretji rajh
Rod/službaLuftwaffe
Aktivna leta1933–1944
Činpolkovnik
EnotaJG 1, JG 2, JG 51, J/88
PoveljstvaIII./JG 51, JG 1, JG 2
Oboroženi konfliktiŠpanska državljanska vojna
Druga svetovna vojna
PriznanjaŽelezni križec 2. in 1. razreda

Viteški križ železnega križca s hrastovimi listi in meči

Nemški križ v zlatu
Podpis

Walter »Gulle« Oesau, nemški častnik, vojaški pilot in letalski as, * 28. junij 1913, Farnewinkel, † 11. maj 1944, v boju blizu St. Vitha, Belgija.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Walter Oesau je v nemško armado vstopil že leta 1933. Sprva je služil v artileriji , leta 1934 pa se je začel šolati za vojaškega pilota na Deutschen Verkehrsfliegerschule. Po uspešnem zaključku je bil dodeljen v Jagdgeschwader 132 “Richthofen”. S činom poročnika pa je bil Oesau eden prvih nemških pilotov, ki se je aprila 1938 pridružil Legiji Kondor v Španiji. Dodeljen je bil k tretji lovski eskadrilji 3. J/88, skozi celotno vojno pa je dosegel 9 zračnih zmag in si zagotovil status letalskega asa. Postal je eden od samo 27 prejemnikov Španskega križa v zlatu z briljanti. V tej vojni je bil tudi ranjen, za kar je prejel španski znak za ranjence.

1. marca 1939 se je Oesau pridružil Stabsschwarmu I./JG 2, 15. julija pa je s činom nadporočnika postal Staffelkapitän 1./JG 20, ki se je kasneje preoblikoval v 7./JG 51. Oesau je prvo zmago v drugi svetovni vojni dosegel 13. maja 1940 v bitki za Francijo. To kampanjo je končal s petimi zmagami in jih je tako skupaj dosegel že 14. 18. avgusta 1940 je z dvema sestreljenima britanskima lovcema Hawker Hurricane, ki ju je sestrelil med bitko za Britanijo, postal peti pilot Luftwaffe, ki je dosegel 20 zmag v drugi svetovni vojni. Za ta podvig je bil odlikovan z Viteškim križem železnega križa.

25. avgusta 1940 je postal major Oesau Gruppenkommandeur III./JG 51, 11. novembra 1940 pa Gruppenkommandeur III./JG 3. S to lovsko skupino je odšel na vzhod, kjer so Nemci zbirali svoje enote za invazijo na Sovjetsko zvezo (Operacija Barbarossa). Svojo 40. zračno zmago je Oesau dosegel 5. februarja 1941, 6. februarja pa je postal deveti prejemnik hrastovih listov k viteškemu križu.

Svojo petdeseto zmago druge svetovne vojne je dosegel 30. junija, ko je sestrelil sovjetskega jurišnika Iljušin Il-2. 10. julija 1941 je v enem dnevu sestrelil kar pet sovražnih letal (za zmage od 64 do 68). 70. zmago je dosegel 11. julija, 80. pa že 17. julija. 15. julija je dosegel že svojo skupno 80. zmago, za kar je bil kot tretji pilot odlikovan z meči k viteškemu križu.

Konec julija 1941 je bil poslan nazaj na zahodno fronto, kjer je prevzel poveljstvo nad polkom JG 2. Svojo stoto zmago je dosegel 26. oktobra in s tem postal šele tretji nemški pilot, ki mu je uspel ta podvig. Njegova žrtev je postal Supermarine Spitfire Vb (AB822) 72. eskadrilje RAF, ki ga je upravljal narednik L. Stock. Takoj za tem uspehom je Oesau dobil ukaz, ki mu je prepovedoval sodelovanje v bojnih akcijah. Poveljstvo Luftwaffe je namreč odločilo, da ne bo tvegalo njegove smrti, ki bi bila velik udarec morali nemških pilotov. Oesau je dobil več štabnih funkcij, med katerimi je najpomembnejša funkcija štabnega častnika v enoti Jagdfliegerführer 4 Brittany.

V letu 1942 je tako poletel na vsega nekaj bojnih nalog in skupaj dosegel samo tri zračne zmage. Tudi v letu 1943 ni smel leteti in je dosegel samo eno zmago v zraku, ko je 4. aprila v bližini francoskega mesta St. Pierre sestrelil težki ameriški bombnik Boeing B-17.

12. novembra 1943 se je s činom polkovnika vrnil na fronto. Imenovan je bil za komodorja JG 1, na mestu katerega je zamenjal padlega poveljnika te enote, polkovnika Hansa Philippa. Glavna naloga enote, ki ji je poveljeval Oesau je bila obramba rajha pred ameriškimi dnevnimi bombniškimi napadi. V tej vlogi je Oesau do svoje smrti sestrelil 10 težkih bombnikov in štiri spremljevalne lovce. Padel je v boju v bližini belgijskega mesta St. Vith, ko je s svojo Stabsschwarm enoto napadal ameriško bombniško formacijo. Pri napadanju enega od bombnikov je Oesaua presenetil ameriški spremljevalni lovec Lockheed P-38 Lightning in ga sestrelil. Gulle Oesau je umrl v razbitinah svojega lovca Messerschmitt Bf 109 G-6/AS (W. Nr. 20 601) Zeleni 13 v bližini St. Vitha. Po smrti so njemu v čast poimenovali elitni prvi lovski polk Luftwaffe z JG 1 »Oesau«.

Walter Gulle Oesau je v karieri lovskega pilota na nekaj več kot 300 bojnih nalogah dosegel 127 priznanih zmag. 9 zmag je dosegel med špansko državljansko vojno, 74 na zahodni fronti (med njimi 14 težkih bombnikov) in 44 na vzhodni fronti.

Oesaov lovec v Španiji- Bf 109 C

Napredovanja

[uredi | uredi kodo]
Država Čin Datum
 Tretji rajh Fahnenjunker 1934
 Tretji rajh Oznaka čina Fähnrich 1937
 Tretji rajh Oznaka čina Oberfähnrich ?
 Tretji rajh Oznaka čina Poročnik 20. april 1937
 Tretji rajh Oznaka čina Nadporočnik 15. julij 1939
 Tretji rajh Oznaka čina Stotnik 19. julij 1940
 Tretji rajh Oznaka čina Major 1. avgust 1941
 Tretji rajh Oznaka čina Podpolkovnik 1. februar 1943
 Tretji rajh Oznaka čina Polkovnik 1. maj 1944

Odlikovanja

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 TracesOfWar

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave in viri

[uredi | uredi kodo]

(Angleščina)

(Nemščina)

Vojaški položaji
Predhodnik:
Nihče
Staffelkapitän 1./Jagdgeschwader 20
15. julij 19394. julij 1940
Naslednik:
7./Jagdgeschwader 51 »Mölders«
Predhodnik:
1./Jagdgeschwader 20
Staffelkapitän 7./Jagdgeschwader 51 »Mölders«
4. julij 194025. avgust 1940
Naslednik:
Hermann Staiger
Predhodnik:
Hannes Trautloft
Gruppenkommandeur III./Jagdgeschwader 51 »Mölders«
25. avgust 194011. november 1940
Naslednik:
Richard Leppla
Predhodnik:
Wilhelm Balthasar
Gruppenkommandeur II./Jagdgeschwader 3 »Udet«
11. november 19404. julij 1941
Naslednik:
Werner Andres
Predhodnik:
Wilhelm Balthasar
Poveljnik Jagdgeschwader 2 »Richthofen«
4. julij 19411. julij 1943
Naslednik:
Egon Mayer
Predhodnik:
unknown
Poveljnik Jagdfliegerführer 4
1. julij 19436. september 1943
Naslednik:
Jagdfliegerführer Bretagne
Predhodnik:
Jagdfliegerführer 4
Poveljnik Jagdfliegerführer Bretagne
6. september 194311. november 1943
Naslednik:
Erich Mix
Predhodnik:
Hermann Graf
Poveljnik Jagdgeschwader 1 »Oesau«
12. november 194311. maj 1944
Naslednik:
Heinrich Bär