Vladimir Vauhnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Vauhnik
Portret
Rojstvo 24. junij 1896({{padleft:1896|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1]
Svetinje
Smrt 31. marec 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[1] (58 let)
Buenos Aires
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of the Kingdom of Yugoslavia (state).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Argentina.svg Argentina
Poklic obveščevalni častnik, Vojaški ataše

Vladimir Vauhnik, slovenski general, vojaški ataše in obveščevalec * 24. junij 1896, Svetinje pri Ormožu † 31. marec 1955, Buenos Aires, Argentina.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vladimir Vauhnik se je rodil 24. junija 1896 v Svetinjah v Slovenskih Goricah v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred realke v Mariboru se je odločil za vojaško kadetnico v Mariboru. Bil je odličen kadet in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin poročnika avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med prvo svetovno vojno je služil v 17. pehotnem polku, bolj znanim kot Regiment kranjskih Janezev. Po razpadu Avstro-Ogrske se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v stotnika.

Po vojni je postal častnik Vojske Kraljevine Jugoslavije, kjer je hitro napredoval. Končal je generalštabno šolo v Beogradu, nato pa še znamenito École de Guerre v Parizu v Franciji. Tam je bil sošolec poznejšega francoskega generala in predsednika republike Charlesa de Gaulla ter jugoslovanskega generala in voditelja četniškega gibanja med 2. svetovno vojno, Draže Mihailovića. Leta 1936 je postal načelnik štaba Drinske divizije.

Leta 1938 je postal rezidenčni obrambni, vojaški, letalski in pomorski ataše Kraljevine Jugoslavije v Berlinu. Bil je izjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično francoščino in angleščino, dobro italijanščino. Polkovnik Vauhnik se je vpisal v vojno zgodovino, ko je nekaj dni pred nemško operacijo Kazenska sodba obvestil generalštab vojske Kraljevine Jugoslavije, da namerava Tretji rajh napasti Kraljevino Jugoslavijo. Državni udar je spodnesel vlado, ki je podpisala pristop k silam osi. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodnim imenom 'Projekt 25'.

Po njegovih lastnih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal bankete, zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do želenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal odlično knjigo Nevidna fronta. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.

Po kapitulaciji Jugoslavije je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik Vojske NDH, a se je 21. novembra 1941 vrnil v okupirano Ljubljano. Tu je še istega leta ustanovil obveščevalno službo Berliner Börsen-Zeitung (BBZ), ki je delovala za potrebe Združenega kraljestva. Ta skupina je delovala vse do leta 1944.

Zgodaj leta 1944 ga je Draža Mihailović postavil za vršilca dolžnosti poveljnika Jugoslovanske vojske za Slovenijo (slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini, JVvD). Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu ga je povišala v brigadnega generala. V tem času je uporabljal tudi psevdonim general Račič [1]. Bil je nočna mora SS generala Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki je Gestapo sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik je oktobra istega leta uspel pobegniti v Švico. Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na Jadranu, pri tem pa je poudarjal strateški pomen Trsta in Slovenije. Leta 1948 je iz Švice emigriral v Argentino in se zaposlil kot navaden uradnik in nesebično pomagal številnim slovenskim emigrantom. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Prijateljevala sta še z mariborske realke.

V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domači) je sedaj pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Nevidna fronta v slo. izšlo leta 1965,
  • Nevidljivi front v sr/hr/ izšlo leta 1984,
  • Memoiren eines Militarattasches v /de/ leta 1967,

Sklici[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]