Vladimir Vauhnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Vladimir Vauhnik, slovenski general, vojaški ataše in vohun, * 24. junij 1896, Svetinje pri Ormožu, † 31. marec 1955, Buenos Aires, Argentina.

Vladimir Vauhnik

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vladimir Vauhnik se je rodil 24. junija 1896 v Svetinjah v Slovenskih Goricah, v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred realke v Mariboru se je odločil za vojaško realko (kadetnico) v Mariboru. Bil je odličen kadet in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin poročnika avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med prvo svetovno vojno je služil v 17. pehotnem polku. Ob razpadu Avstro-Ogrske se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v stotnika.

Po vojni je postal častnik Vojske Kraljevine Jugoslavije, kjer je hitro napredoval po hierarhični lestvici. Končal je generalštabno šolo v Beogradu, nato še znamenito École de Guerre v Franciji. Tam je bil sošolec kasnejšega francoskega generala in predsednika republike Charlesa de Gaulla ter jugoslovanskega generala in voditelja četniškega gibanja med 2. svetovno vojno Draže Mihajlovića. Leta 1936 je postal načelnik štaba Drinske divizije.

Leta 1938 je bil postavljen za rezidenčnega obrambnega, vojaškega, letalskega in pomorskega atašeja Kraljevine SHS v Berlinu. Bil je izjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično tudi angleščino, francoščino in dobro tudi italijanščino. Polkovnik Vauhnik se je vpisal v vojno zgodovino, ko je nekaj dni pred nemško operacijo Kazenska sodba obvestil generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije, da namerava Tretji rajh napasti Kraljevino Jugoslavijo. Državni udar je spodnesel vlado, ki je podpisala pristop k silam osi. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodo Projekt 25'.

Po njegovih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Maslo, meso, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji zelo težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal odlično knjigo Nevidna fronta. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.

Po kapitulaciji Jugoslavije je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik Vojske NDH, a se je 21. novembra 1941 vrnil v okupirano Ljubljano. Tu je še istega leta ustanovil obveščevalno službo Berliner Börsen-Zeitung (BBZ), ki je delovala za potrebe Združenega kraljestva. Ta skupina je delovala vse do leta 1944.

Zgodaj leta 1944 ga je Draža Mihajlović postavil za vršilca dolžnosti poveljnika Jugoslovanske vojske za Slovenijo (slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini, JVvD), Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu ga je povišala v brigadnega generala. V tem času je uporabljal tudi psevdonim general Račič [1]. Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je Gestapo sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik je oktobra istega leta uspel pobegniti v Švico. Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na Jadranu, pri tem pa je poudarjal strateški pomen Trsta in Slovenije. Leta 1948 je iz Švice emigriral v Argentino in se zaposlil kot navaden uradnik in zelo pomagal slovenskim emigrantom. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Poznala sta se še z mariborske realke.

V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domači) je pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Nevidna fronta v slo. izšlo leta 1965,
  • Nevidljivi front v sr/hr/ izšlo leta 1984,
  • Memoiren eines Militarattasches v /de/ leta 1967,

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]