Viktor Sulčič

1922 je naslikal Sulčiča pri delu njegov sošolec in prijatelj Veno Pilon

Viktor Sulčič
Rojstvo	2. avgust 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:2|2|0}}) Križ
Smrt	9. september 1973({{padleft:1973|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (78 let) Buenos Aires
Državljanstvo	Argentina  Slovenija Avstro-Ogrska
Poklic	arhitekt, slikar

Viktor Sulčič (tudi Víctor oz. Victorio Sulcic), slovensko-argentinski arhitekt, * 2. avgust 1895, Križ pri Trstu, danes Italija, † 9. september 1973, Buenos Aires, Argentina.

Življenjepis

nakupovalno središče Abasto de Buenos Aires

Poreklo in šolanje

Viktor se je rodil kot prvorojenec ribiški družini v vasi Križ pri Trstu, v takratnem Avstro-Ogrskem cesarstvu, danes Italija. Družino so eno za drugo obiskovale hude preizkušnje. Njegov dedek je utonil, kakor tudi dva njegova strica. Dve leti po Viktorjevem rojstvu je zagledal luč sveta brat, ki pa svojega očeta sploh ni poznal, saj je Josip umrl že skoraj devet mesecev pred njegovim rojstvom, takorekoč kmalu po spočetju. Njegova mati se je po smrti moža spet poročila; ker se verjetno ni uspela spopasti z vzgojo dveh fantičev, je skrbništvo prevzela teta Marjana Sulčič, ki je poskrbela za vse: za versko in človeško vzgojo ter za šolanje. Pri hiši je bilo nekaj njiv in premoženja, ki ga je znala dobro uporabiti. Oba fanta sta se vpisala v srednjo obrtno šolo v Trstu, kjer je Avstroogrska v klasicističnem duhu gradila urejene stavbe okoli svojega največjega pristanišča, ki so ga po pravici začeli imenovati "Mali Dunaj" in kjer je vrvelo različnih narodov. Mladega Viktorja so prevzemali pogledi na te veličastne novogradnje in to navdušenje nad stavbeništvom in klasiko je pozneje vnašal tudi v svoje izvirne stvaritve v Novem svetu.

Opisujejo ga kot zelo lepega in postavnega fanta uglajenega vedenja, ki si je zlahka pridobival prijateljev; bil je vesele narave in je rad prepeval ter bil dobrodošel v vsaki družbi, kjer je redno skoraj za glavo presegal svoje tovariše. Znal se je vključevati tudi v skupinsko delo, pri čemer so mu pomagali tudi znanci in prijatelji. To mu je posebno prišlo prav, ko je moral v Argentini začeti vse na novo.

Viktor Sulčič je študiral arhitekturo v Firencah in Bologni. Obiskal je tudi Zagreb, kjer je delal nekaj časa na obnovi njegove hiše skupaj z Meštrovićem, ki ga je občudoval in se pri njem tudi navdihoval. Meštrović mu je v zahvalo podaril iz brona izdelano glavo Strossmayerja, ki jo je celo življenje hranil na častnem mestu.

V izseljenstvu

Sulčič slikan s prijateljema okoli leta 1920 (v sredini)

Leta 1924 se je izselil v Argentino, da bi se izognil vse hujšemu pritisku fašizma zlasti na Slovence in da bi si našel dobro plačano delo prek svojih znancev.Pridobil si je tudi argentinsko državljanstvo. Tudi v Argentini si je takoj pridobil s svojim blagim značajem prijateljev in sodelavcev. Sodeloval je z arhitektoma Joséjem Luisom Delpinijem in Raúlom Besom in skupaj z njima ustanovil atelje. Najbolj znani zgradbi, ki ju je projektirala omenjena trojica, se nahajata v Buenos Airesu: leta 1940 dograjeni stadion La Bombonera (kjer igra moštvo Boca Juniors) in leta 1934 dograjena živilska tržnica, ki so jo 1999 malce predelali v nakupovalno središče Abasto de Buenos Aires.

Poleg arhitekture se je Sulčič ukvarjal še z drugimi rečmi. Bil je aktiven član slovenske skupnosti v Argentini in pomagl tudi gmotno prišlecem iz začetnih težav; sodeloval je v društvu Sokol, bil predsednik skupine, ki je izdajala tednik Novi list. V njem je objavljal nadaljevanko Priseljenčeva hiša (1933 in 1934). Od leta 1953 se je posvečal slikarstvu, predvsem je ustvarjal krajine v akvarelu, ter objavil tri knjige: pesmi Luces y sombras (Buenos Aires, 1968), zbirko povesti La olla (Buenos Aires, 1968) in spominski zapis o slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju.

Kljub temu, da je moral vse šole obiskovati v italijanščini, je ostal vedno zaveden Slovenec ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih zlasti do rojakov, ki so se vseljevali v Argentino po Drugi svetovni vojni na begu pred komunizmom.

Družina

Življenjska tragedija

Hudo ga je prizadela smrt mlajšega dvanajstletnega sina Igorja, ki se je s sosedovim oficirjevim sinom igral s pištolo, ki jo je le-ta izmaknil očetu. Pištola se je sprožila, in fant je bil takoj mrtev. Takrat so bili starši na počitnicah in Viktor očita svojemu dvajsetletnemu starejšemu sinu Todorju, kako da je tako slabo skrbel za svojega mlajšega brata; obenem pa sta očitala sebi, zakaj najstnika nista vzela s seboj na počitnice. Žena je bila Anica, pravoslavka iz Vojvodine. Ta tragedija ga je tako potrla, da se je odpovedal službi in se upokojil. Na prigovarjanje skrbne žene je vendarle začel slikati in sicer akvarele, na katerih je bila argentinska pokrajina.

Književno delo

Pisal je poezijo kot tudi prozo. Zadnja knjiga je o rojaku, poliglotu - govoril je okrog 15 jezikov, tudi indijanske - antropologu Janezu Benigarju; šel ga je osebno obiskat daleč na jug, v patagonski Aluminé..

Glej tudi

• Argentinski Slovenci

Zunanje povezave

(slovensko)

• Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona. Sledi časa (22. september 2024). RTV Slovenija.

(špansko)

• (525 Stadion Bonboniera v Buenos Airesu) El arquitecto que diseñó el Abasto Shopping y La Bombonera, Viktor Sulčič #labombonera #laboca - YouTube
• Povzetek članka o tržnici Abasto iz La Nación Arhivirano 2008-04-29 na Wayback Machine.
• Četrt Balvanera s kratkim opisom tržnice Abasto in nekaj podatki o Sulčiču Arhivirano 2008-08-27 na Wayback Machine.
• Stran o četrti La Boca s kratkim opisom stadiona La Bombonera in nekaj podatki o Sulčiču

• Mušič Marjan. »Sulčič Viktor«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.