Ivan Benigar

Za druge pomene glej Ivan Benigar (razločitev).

Ivan Benigar
Rojstvo	23. december 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) Zagreb
Smrt	14. januar 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (66 let) Aluminé
Narodnost	slovenska
Področja	jezikoslovje, etnologija, antropologija
Alma mater	Univerza v Gradcu in Pragi
Poznan po	preučevanju kulture in jezika indijanskega ljudstva Mapuči

Ivan (Janko, Janez) Benigar, (špansko Juan Benigar / Benniger), slovenski popotnik, raziskovalec, izumitelj, jezikoslovec, etnolog, pisatelj, antropolog in drugo, * 23. december 1883, Zagreb, † 14. januar, 1950, Aluminé, Argentina.

Življenjepis

Družina Benigar – starši Janez in Rozi, ter otroci, med njimi najbolj znana Ivan (Juan) - poliglot in na fotki najvišji ter Aleš - frančiškan

Domača družina in poreklo

Ivan Benigar, tudi Janez, Janko Benigar, se je rodil slovenskim staršem v Zagrebu. Njegov oče je bil priznani gimnazijski profesor matematike in fizike Ivan (Janez) Benigar po rodu iz Trnovega pri Ilirski Bistrici, kjer je še danes najti ta priimek. Njegova mačeha in rejnica je bila Rozalija (rojena Lukež), ki je bila doma iz Radeč.

Mater - najbrž je to v španski avtobiografiji omenjena Julijana Dolinar, ki pa jo tam imajo za njegovo mačeho - je izgubil že ob rojstvu svoje mlajše setre, ko je bil star komaj leto dni in kmalu nato se je oče ponovno poročil in sicer z Rozalijo r. Lukež, ki je svojega pastorka preživela za nekaj let - umrla je 1953. Oče Ivan Benigar je poučeval na tamkajšnji gimnaziji, mati Roza pa je skrbela kot gospodinja za dom, pa tudi za izobraževanje vseh, tudi svojih petih otrok, treh fantov in dveh deklet. Sinova Ivan in Ladislav sta študirala inženirstvo, medtem ko je Sokrat (verjetno gre tu za polbrata s frančiškanskim imenom Aleš), tretji, sprejel duhovništvo in se posvetil pisanju teoloških del na Vzhodu. Hčerki Ivana in Roza sta po končanem študiju postali učiteljici - tako navaja španska Wikipedija na temelju avtobiografje, ki jo je napisal v španščini sam Ivan Benigar.

Iz dopisovanja se vidi, da ga je gospa Roza vedno naslavljala kot "sina" in se podpisovala kot "mati" - ni torej delala razlike med otroki iz prejšnjega zakona in iz svojega ter jo je imel zelo rad. Ko so njegovemu bratu Alešu 1953 javili materino smrt, je zajokal in vzkliknil: „Ali more mati umreti?“ Njegov polbrat - Božji služabnik Aleš - je bil rojen 28. januarja 1893 v Zagrebu kot Franc Matija (Franjo Matija) Benigar. Aleš (Aleksa) je njegovo redovniško ime; zanimivo, da ga Argentinci - verjetno na temelju Ivanove avtobiografije - imenujejo "Sokrata" - kakor se je imenoval tudi eden od sinov Ivana "Mapuča".

Oče Janez je bil ugleden profesor matematike na Gornjemestni gimnaziji (Gornjegradska – danes Šesta gimnazija) pri cerkvi Svete Katarine v Zagrebu. Bil je prijatelj pisatelja Šenoa in književnika, filologa ter profesorja Vebra. Med njegovimi učenci je bilo veliko znanih izobražencev, med katerimi sta tudi književnika Matoš in Krleža ter kardinal Stepinac. Otroke je vzgajal po špartansko, pa so se v njegovi hiši urejeno učili, delali in molili. Ob sobotah je svoje malo krdelo vodil na izlete in sprehode po sosednjih hribih. Vsi so bili pridni učenci in dosegali lepe položaje v meščanski družbi. Ta delovni slovenski in nemški duh se je opazil tudi v Aleševem življenju.

Njegovega očeta so dijaki klicali za „Janeza“. Po smrti prve žene se je spet poročil in je na svoje številno "moštvo" od dveh mater bil izredno ponosen. Najprej so se njegovi predniki pisali Wenniger, iz česar je nastal priimek Benigar, in ta priimek lahko beremo tudi na trnovskem pokopališču; seveda se je tako pisal tudi njegov mlajši polbrat, znani frančiškan Aleš Benigar, ki so ga Zagrebčani klicali za „Aleksa“ in je bil misijonar na Kitajskem. Ta priimek sta prinesla v Trnovo dva mlada zidarja iz Nemčije, ki sta prišla zidat v požaru pogorelo cerkev, in si tukaj ustvarila dom. Ivan Benigar mlajši se je v domačih spisih - tudi v knjigi iz leta 1904 - podpisoval kot Janko, saj so ga tako klicali tudi doma in je bilo nanj tako naslovljenih tudi več pisem od doma, zlasti od matere oziroma mačehe.

Po narodnosti bi ga lahko uvrstili med Slovence, vendar si ga svojijo tudi Hrvatje. Sam nikoli ni zanikal svojih slovenskih korenin in je o tem po salomonsko razsodil, češ da je rojen sicer v hrvaškem okolju, vendar od slovenskih staršev ter je imel vzgojo in izobrazbo slovensko, medtem ko je svoje mladostne sanje uresničil v daljni Patagoniji:

Juan Benigar	Ivan Benigar
Po obrazovanju je sebe nazivao Slovencem, po mjestu rođenja Hrvatom i (po svom istraživačkom radu) “duhovnim sinom Patagonije”.	Po izobrazbi se je imel za Slovenca, po kraju rojstva za Hrvata, a (po svojem raziskovalnem delu) za "duhovnega sina Patagonije".

Seveda bi morali tukaj namesto "izobrazba" za večjo natančnost vstaviti besedico "poreklo, kri" - in na to svoje "trojno" izhajanje je bil vedno ponosen. Verjetno je nanj že od mladosti imelo velik vpliv dejstvo, da je pravzaprav član nekega malega naroda, ki je vedno bil napoti večjim sosedom; tudi iz tega je hotel celo svoje življenje posvetiti službi "ponižanim in razžaljenim" oziroma zatiranim.

Šolanje

Ivan-Juan Benigar je v mladosti govoril sedem jezikov, pozneje dvakratno

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo (danes so to nižji in višji razredi osnovne šole) z maturo (1902) je končal v rodnem Zagrebu. Nato je v Gradcu študiral tehniko in dejavno sodeloval v več krožkih; eden ga je izbral za potovanje v Bolgarijo, kjer je med pešačenjem podolgem in počez po deželi preučeval ljudske običaje, družbeno-gospodarska in narodnostna vprašanja; posebej pa se je zanimal za jezikoslovje in se gredoč naučil bolgarščine. Leta 1904 je v Gradcu objavil Bolgarsko slovnico z berilom (Bugarska slovnica sa čitankom).

Učenje je nadaljeval na Praški univerzi, kjer je študiral gradbeništvo ter znanje dopolnjeval s predavanji iz medicine, filologije in drugih ved. Brez prediha se je učil novih jezikov kot izvrstnega načina za razumevanje izvora različnih omik, kar ga je pripeljalo do preučevanja antropologije in družboslovja, modroslovja in primerjalnega jezikoslovja.

Pri 20 letih je tekoče govoril (vsaj) enajst jezikov, pozneje pa (vsaj) štirinajst; k le-tem smemo prišteti še nekatere indijanske jezike ali narečja in tudi jezike iz celega sveta; verjetno niti sam ni štel, koliko jezikov je obvladal dejavno ali trpno, saj ni vodil računa ali zapiskov, kakšne vse učenosti je sprejemala njegova veleučena glava. Po pripovedovanju sorodnikov je bil med študijem v Pragi že zaročen in tik pred diplomo – manjkala sta mu le še dva izpita – ko se je 1908 nenadoma in ne da bi doma kaj omenil – z dvema tovarišema vkrcal na ladjo, ki jih je pripeljala v Argentino. Tam je med drugim "v živo" nadaljeval med Indijanci učenje novih jezikov in pripravljal velikansko delo - ne le mapuško-španski besednjak, ampak primerjalni slovar več indijanskih jezikov. To velikansko delo pa mu je preprečila smrt; kar je z velikim trudom in nočnim delom spravil skupaj, ni bilo dokončano; pozneje pa se je zaradi neugodnih okoliščin marsikaj porazgubilo. Škoda je toliko večja, ker je v teh svojih zapiskih navajal tudi besede in zveze iz nekaterih indijanskih jezikov, ki so medtem že izginili in izumrli.

Razočaranje nad "omiko, ki to ni"

Oče je od njega kot izredno nadarjenega prvorojenca veliko pričakoval v želji, da bi podobno kot vsi bratje in sestre zasedel ugledno mesto v opravljanju spoštovane in donosne službe v meščanski družbi in je bil zato neverjetno razočaran, ko je zaslutil, da sin hodi čisto svoja pota, ki jih je tudi njegovo okolje obsojalo kot čudaška in nepreračunljiva. Med šolanjem je morala v odraslem fantu nastati velika sprememba, saj se mu je obetala – učenemu in sposobnemu v vsakem pogledu – v domovini res sijajna karijera. Potem pa se zdi, da je kak dogodek vplival – ali razočaranje v ljubezni ali spoznanje, da je nekomu krvavo potreben –, da mu ni nič več pomenila niti zaroka niti bližnja diploma, ko je naenkrat vse zapustil in se podal v neznano v vse mogoče in nemogoče nevarnosti, v negotovosti, preizkušnje in pomanjkanja. Čeprav španska Wikipedija in nekateri drugi viri menijo, da se je Janko nepremišljeno in nenadoma odločil za potovanje v Ameriko kot slepi potnik brez dokumentov, zadeva ni stekla tako nenadoma. Smemo jim sicer verjeti, da se je preživljal med potovanjem z delom v kuhinji, vendar je posedoval že leto dni prej avstroogrsko potno listino. Že 3. julija 1907 mu je bil namreč v Zagrebu izdan potni list št. 177385, vizum pa mu je ob prihodu v Argentino dne 10. avgusta 1908 podelila „Dirección de inmigración en Buenos Aires“.

Verjetno se je netiva za svoje poznejše nenavadne filozofske svetovnonazorske bogovedne in praznoverne poglede nalezel že med študijem v Pragi, obilno gradiva pa je dodalo preučevanje indijanskih skrivnosti in vraž, ki jih je dobival v zaupnih pogovorih od svoje prve žene Evfemije, ki je bila tu prava izvedenka. Na njegovo versko mlačnost pa je vplivalo tudi dejstvo, da je v takratnem praškem visokem šolstvu – podobno kot v celotni Avstro-Ogrski in tudi drugod po Evropi - na splošno prevladovala takorekoč bezbožna svobodomiselnost, povezana vedno bolj s poudarjano nadvrednostjo Arijcev nad Slovani, kar je sprejela kot nekaj samoposebiumevnega tudi njemu privlačna kvaziznastvena teozofija, kakor tudi Evropejcev nad "zaostalimi" rasami po drugih celinah, zlasti nad Indijanci ali Zamorci, ki naj bi izginjale druga za drugo. Take miselne tokove je odklanjal kot nekrščanske že očetov sodobnik Anton Mahnič najprej v latinskem glasilu Goriške nadškofije Folium periodicum Archidioeceseos Goritiensis, nato pa v svojem slovenskem Rimskem katoliku. V nekem pogledu je Ivan torej res "zgubil vero", namreč tradicionalno katoliško. Ni izključeno, da je bil dodatno še pod vplivom svojega profesorja filozofije Masaryka, ki je podobno kot Benigar doma bil sicer vzgojen strogo katoliško, vendar je potem svoje katolištvo obesil na klin in prestopil v protestantizem, češ da ga moti obvezna spoved. Njegova vera pa v resnici ni bil kalvinizem, ampak je to bilo pravzaprav neke vrste razsvetljenstvo pomešano s pridobitvami Francoske revolucije, ki je bilo takrat v modi in na splošno sprejeta "vera" izobraženstva. Menili so namreč, da bo napredek znanosti, tehnike in prosvete rešil vsa pereča vprašanja sodobne družbe; zato je Masaryk pogostoma prihajal v spore z duhovščino oziroma vodstvom Cerkve, pa ne le s katoliškim. Tako "ločitev duhov" ter korenit in nepomirljiv kulturni boj odraža in razglaša slikovito tudi sodobna Aškerčeva pesnitev Mi vstajamo, kjer od "napredka in prosvete" pričakuje izobraženstvo rešitve vseh perečih vprašanj, češ da: "Napredek in prosveta - to naša bo osveta!"

V tistem času so miselni tokovi germanskega področja vedno bolj poudarjali pomen države in naroda, kar je med slovanskimi narodi rodilo odpor ter zaostrovalo usodno delitev na "naše Slovane" in na "tuje Neslovane". Sam Benigar ni bil nedostopen za te tokove in se je v mladosti ogreval za ilirizem, potem za panslavizem, nato pa tudi za jugoslovanstvo v duhu kralja Aleksandra Zedinitelja, ki ni bil osamljen v mnenju, da obstaja le en jugoslovanski narod sestavljen iz treh plemen: Slovencev, Hrvatov in Srbov - po širšem gledanju še Bolgarov. Kakor so on in njegovi somišljeniki od tovrstnih političnih sprememb pričakovali preveč oziroma rešitev vseh problemov, ki so trli Avstroogrsko monarhijo, toliko bolj so bili razočarani, ko so po dveh svetovnih vojnah in krvavih prevratih spoznavali in priznavali, da tudi to ni to, kar bi moralo biti in da se verjetno nič ni spremenilo na bolje, ampak da se je po ogromnih žrtvah pravzaprav menjal le gospodar, ki pa je bil pod vplivom brezbožnega in svobodomiselnega nacionalizma morda še bolj kot prejšnji. Zato že sicer redkobesedni Ivan o razmerah v domovini ali Evropi sploh ni hotel dajati kakih izjav, čeprav jih je glede na skromne možnosti pazljivo spremljal; le na splošno se je o evropski omiki včasih razočarano mimogrede izražal, "da to ni to", kar bi moralo biti, in kar pravzaprav pomeni beseda civilizacija.

On je živel v svojem svetu in se vedno bolj poglabljal v človekoljubnost, dobrodelnost in sodobno svetobolje, kar ga je spodbujalo k dejanjem: svoje plemenite zamisli je potem stvarno udejanjal med mapuškimi Indijanci, za katere je menil, da so varstva najbolj potrebni, ker se sami ne morejo in ne znajo braniti. To njegovo velikodušno stališče bi lahko opredelili kot smer, ki bi naj bila še najbolj podobna miroljubno zamišljenemu Leonovemu in Krekovemu "krščanskemu socializmu", ki je bil v očitnem nasprotju z napadalnim in nestrpnim "nacionalizmom", "nacionalsocializma" ali "imperializmom" in z nekaterimi podobnimi tako skrajno "desničarskimi" kot "levičarskimi" gibanji, ki so vsaka v svojo smer kovala po svoje razumljeno hegelijanstvo. Svojo miselno usmerjenost je pravzaprav črpal prek sanskrta tudi iz indijske duhovnosti, ki ji kot indijanski ni tuja reinkarnacija ali čaranje.

Seveda ta slika nikakor ne more biti črno-bela, in moramo pri uporabi teh pojmov biti skrajno previdni, saj nekateri dandanes naštevajo že kar 18 različnih "nacionalizmov", ki se pa razlikujejo glede na njihovo pravilnost ali napačnost oziroma na pozitivnost ali negativnost vse od zelo slabih do zelo dobrih, kar je odvisno tudi od časa, osebe in kraja. Nič čudnega, da Benigar v tem pragozdu miselnih tokov sam priznava, da je iz Evrope prinesel poleg skromne prtljage tudi nekaj zmedenih idej, ki jih je polagoma urejeval - pa je očitno, da jih ni mogel popolnoma spraviti v red nikoli. Od krščanstva se je namreč začel nagibati k poganstvu; po omenjeni opredelitvi bi lahko njegova prizadevanja uvrstili med "manjšinski nacionalizem".

"Beli poglavar" Indijancev

Ivan Benigar, obkrožen z mladimi učenci podeželske šole. (okrog 1925)

Z njim sta dopotovala potomec italijanske aristokracije Ferruccio Verzegnassi (†23.I.1930), ki je 1905 v Neuquenu odprl prvo lekarno in kino ter se ukvarjal z glasbo in skladanjem – ter njegov praški sošolec Bogumil Žnidaršič (1884-1925), strojni inženir in projektant jezov in železnic. Z Žnidaršičem, ki je pozneje svoj priimek spremenil v Larsic, a je bil doma tako kot njegov oče iz Ilirske Bistrice, si je Benigar tudi pozneje dopisoval.

Velemestne prestolnice se je po doplovbi 10. avgusta komaj dotaknil: le da je uredil potrebne posameznosti v zvezi z dobivanjem vizuma - in že je odhitel z vlakom, ki ga je vlekla parna lokomotiva, na jug, da bi izpolnil poslanstvo, h kateremu so ga klicala predvidevanja iz sodobne knjige, češ da bodo domorodna ljudstva Amerike kmalu izumrla. To se je zaradi lakomnosti novih naseljencev južneje, na Ognjeni zemlji - z vso surovostjo že uresničilo. O tem podaja žalostno pričevanje slovenski salezijanec Kranjčan Anton Rant (1935-2022), ki je zaman pričakoval sadov plodovitega delovanja prvih salezijancev konec 19. stoletja:

„Vsekakor sem se prepričal, da tukaj – še posebno na Ognjeni zemlji – ni mogoče videti sadov naših prvih misijonarjev. Vse Indijance, katerih niso umorile bolezni, so prvi belokožci pobili na različne načine. Oni bi bili danes naša najlepša slava tu na zemlji, toda so po Božji volji naši priprošnjiki v nebesih, za kaera se sami borimo in druge učimo boriti se.“

Še bolj kot v ostali Latinski Ameriki pa je trda predla Indijancem zlasti v ZDA kljub ali pa ravno zaradi krivičnih indijanskih rezervatov na najneprimernejših področjih, kamor jih je preganjala iz njihovih starodavnih bivališč od „zlate mrzlice“ obsedena lakomnost belcev, ki se poslužuje nasilja nad domorodci vse do danes.

Nemudoma se je torej Benigar odpravil na domorodno ozemlje, od koder ni nikoli več odšel. Neverjetno ga je zanimala usoda teh revnih mapuških izobčencev, ki jim je država in samovolja dobičkaželjnih pustolovcev jemala zemljo zlasti z gradnjo železnic ter spremljajoče infrastrukture; k temu je treba dodati še hude poplave, s katerimi se je moral spopadati kmalu tudi on sam. Don Juan je bil prepričan, da si ti obrambe nezmožni Mapuči zaslužijo boljšo usodo in svobodnejši način življenja: takšnega, kot so ga bili vajeni skozi stoletja in ga je ogrožala sodobna civilizacija. Zato se je naselil sredi med njimi ter se boril za njihove človekove pravice s preučevanjem njihovega življenja in potreb, s spisi in pravnimi bitkami, pa tudi z ustvarjanjem številnega potomstva. V miselnost Mapučev se je poglobil tako temeljito, da njegovo raziskovanje te kulture še danes velja za neprekosljivo; ko pa je raziskoval indijansko dušo in njihovo poganstvo, ni računal na skrite zanke ter se je z njo tako poistovetil, da je zanemaril in izgubil svojo slovensko in evropsko dušo in z njo povezano krščanstvo. To je prišlo do izraza šele 1932 — po smrti prve žene, ki jo je nadvse ljubil — in ga je zategadelj ta izguba toliko huje prizadela. Verjetno se je med žalovanjem hotelj z njo popolnoma poistovetiti ter je sprejemal poleg nekih čisto svojih čudnih pogledov še njena verovanja, da bi ji bil čim bolj podoben. Med Mapuči je užival tak ugled, da so ga priznavali za svojega poglavarja, posrednika in častnega plemenskega razsodnika ter ga imenovali ”cacique blanco”, tj ”beli poglavar”.

Benigar je pa bil sicer v svojih pogledih, ravnanjih in odločitvah pravičen in skromen, preudaren in tako daljnoviden, da so številni njegovi pogledi in predlogi postali danes še bolj pereči, zlasti glede varstva okolja in človeških pravic.

Sodeloval je med drugim s časopisoma »La Voz del Territorio« in »Neuquén«, pisal pa je tudi v časnike, ki so izhajali v prestolnici. Zaradi svojih tehtnih dopisov je bil leta 1924 imenovan za člana tistega, kar se danes imenuje „Academia Nacional de Historia de Buenos Aires“ („Narodna akademija za zgodovino Buenos Airesa“).

Živel je torej med pampskimi Indijanci kot eden izmed njih in si vzel za nevesto Mapučko; ko mu je 1932 umrla prva, se je poročil šele šest let nato (1938) z njeno sorodnico in je imel skupno 17 otrok, če vštejemo tudi tista dva, ki sta mu umrla: eden v prvem, drugi pa v naslednjem zakonu. Čeprav to "njegovo" ljudstvo nazivajo tudi Aravkanci – tj. "Glasna hladna voda" -, oni sami sebe rajši nazivajo Mapuči, kar pomeni "Ljudje zemlje", kot razlaga antropologinja Uršula Lipovec. Živeč med njimi je lažje raziskoval skrivnosti njihovega jezika in omike ter se boril za priznanje njihovih pravic tudi kot poslanec. Preučeval je vzporedno tudi druge indijanske jezike ne le v Argentini, od katerih pa so nekateri medtem zaradi raznih ujm že izumrli.

Kakor je bil dobrodušno popustljiv, kadar se je godila krivica njemu, tako je bil neizprosno odločen, kadar je šlo za pravice drugih, tj. Indijancev. Leta 1939 je bil v Argentini sprejet zakon, po katerem bi se moralo preseliti več kot petsto domorodnih družin; uprava naravnih parkov jih je namreč dolžila poškodovanja gozdov. V resnici pa je ta odločba le prikrivala pohlepnost veleposestnikov za ceneno pridobivanje občinske zemlje. Benigar je takrat vse svoje sposobnosti in znanje posvetil obrambi domorodcev pred državnimi uradniki, ker ni šlo zanj, ampak za njegovo skupnost. Skupaj s časnikarjem Martínom Etcheluzom mu je kljub hudemu nasprotovanju uspelo prepričati notranjega ministra Meloja (1869-1951), da je dovolil domorodcem ostajanje v njihovih naseljih.

Varuh ogroženega človeka in okolja

Gospodarski zemljevid Argentine (1922) - čas Benigarjevega delovanja; kaže naravno bogastvo te dežele in prometne zveze - urejene le ponekod

Ivan Benigar po svojem prihodu v Novi svet 1908. Ne brez razloga so se ne le domači, ampak tudi drugi izobraženci spraševali, kaj je tega učenjaka pripeljalo v tako revščino in samoto.

Zemljevid Neuquéna iz leta 1906 je napravil Instituto Geográfico Militar - Vojaški geografski inštitut. Že samo to dejstvo priča o njihovi dejavnosti, ki je bila usmerjena zoper Indijance

Zemljevid Neuquéna iz časa tik pred Benigarjevim prihodom pokaže prostranstva puste, neobdelane in neobljudene pampaste pokrajine, ki mu je bila všeč prav zato skupaj z njenimi mapuškimi prebivalci, kjer je med njimi tudi živel in umrl v Aluminéju. Vedno bolj postaja zanimiv zlasti mladim Argentincem zaradi obrambe človekovih pravic, med katere spada pravica do življenja, do svojega premoženja in iz tega izhajajoče varstvo okolja, kar je zapustil kot dediščino številnim potomcem

Benigar je sčasoma dozoreval in se polagoma otresal svoje mladostne nacionalistične ozkosti, ki pa je okužila večino sicer učenih izobražencev; o tem ni pridigal, ampak se je z vso humanistično vnemo dal na služenje manjvrednim in obrobnim, kar bi bilo pravzaprav v pravem krščanskem duhu. Ostal pa je svojim sodobnikom podoben v prepričanju, da je veda potrebna za napredek. Med šolanjem je začel sicer pod vplivom čudnih miselnih tokov dvomiti o svoji veri, ki je pa ni zavrgel prej kot po smrti svoje prve žene; hotel pa je s sodobnimi pridobitvami in njihovo uporabo zagotoviti preživetje in prihodnost Mapučem. V ospredje je torej postavljal varstvo okolja oziroma približanje naravi in rousseaujevskemu načinu življenja v skladu z naravo po mnenju, da je človek po naravi dober, le da ga kvari sodobna civilizacija. V svoje ideale je bil tako zaverovan, tako pošten in skromen, da za svoje imenitne pridobitve ni zahteval nikakršnega povračila; celo za naročena dela - kljub pomanjkanju, ki ga je skupaj s svojo številno družino stalno prenašal - je zahteval le malenkostno plačilo.

Ivan je bil torej nekaj posebnega ne le po izredni učenosti, ampak tudi po neomejeni človekoljubnosti, čeprav je po lastnih besedah s sabo prinesel precej zmedene nazore, ki pa so pravzaprav vedno bolj ali manj odstopali od navadnih, utečenih in "urejenih". Iz teh razlogov je že med študijem prihajalo do razhajanja z domačo družino, zlasti z očetom; vsi njegovi so namreč nadvse cenili tradicionalne katoliške vrednote in dosegali ugledne službe v takratni družbi. To potrjuje tudi odločitev njegovega mlajšega polbrata Aleša, ki ni postal le redovnik in duhovnik, spovednik in pisatelj, ampak tudi znamenit misijonar in končno še Božji služabnik, ki je verjetno že v rani mladosti bil globok mislec in ga zato omenjajo kot „Sokrata“.

Imata pa brata vendarle več stičnih točk: čeprav usmerjena različno, vendar v osnovi človekoljubno, sta si zelo podobna v tem, da sta bila v uresničevanju svojih odločitev nadvse korenita, nepreklicna in nadpovprečno dosledna tudi za ceno največjih odpovedi in žrtev vse do konca življenja in oba sta svoje sanje uresničevala v daljnih in vse prej kot varnih in udobnih deželah.

Iz poznejših izjav se vidi, da pa njegova odločitev ni bila sad mladostne zaletavosti in nepremišljenosti, ampak da je bil globoko razočaran nad takratnimi filozofskimi tokovi kakor tudi nad vso evropsko pa tudi svetovno sodobno kulturo in civilizacijo, ki je nekatere porivala na obrobje ali iztrebljenje, da bili lahko drugi neomejeni gospodarji, ki so zapisali "manjvredne rase" - zlasti še južnoameriške domorodce, izginotju. Tako se je namreč že prej godilo domorodcem – a brez kakršnegakoli odpora anglikanskega vodstva – v ZDA in Avstraliji. To je bil glavni razlog, da je takorekoč nenadoma odšel v nedolžne, od sodobne omike nedotaknjene in neobljudene predele Argentine med "nepokvarjene" Indijance, da bi jih po možnosti izobraževal ob ohranjanju njihove istovetnosti, samozavesti in varovanju njihovega življenjskega prostora.

Namenoma se torej ni ustavil v prestolnici - v "tem strašnem mestu, od katerega ne moremo pričakovati nič dobrega; Patagonci morajo marveč sami razmišljati o svojih lastnih potrebah, sami morajo predlagati ustrezne rešitve na zemlji, ki jo ljubijo, in na njej trpijo."

To dvojna merila – da so eni "gor vzeti", drugi pa "dol teptani" – torej niso bila privilegij le takratne Evrope, ampak celega takratnega kolonialističnega sveta in jih je zopet podoživljal v Argentini, kjer je država hotela nasilno "civilizirati" Indijance s ciljem seveda, da jim vzame najboljšo zemljo in jih prežene iz njihovega okolja v pustinjo ali pa v mesta, ki jih niso bili vajeni. S svojo osebno navzočnostjo, s svojim vsestranskim znanjem in delovanjem je po svojih najboljših močeh skušal ravno to preprečiti ali vsaj omiliti. Zanimivo, da o svoji domovini ali o tamkajšnjih ramerah ni hotel govoriti niti s svojimi zaupnimi prijatelji, saj se mu je najbrž za vedno zamerilo zapostavljanja "manjvrednih narodov", ki jim je rasni ali ideološki "Übermensch" lahko v imenu neomejene svobode kratil njihove osnovne pravice, kar je pripeljalo do svetovnih morij in krvavih prevratov. Kazno je, da so številna njegova stališča tako splošnočloveška in sprejemljiva, da so dandanes morda še bolj pereča kot v njegovem času – ter so postala takorekoč splošna last človeštva, kot na primer miroljubno sožitje, obramba človeških pravic, neovirano porajanje v romantični ljubezni, skrb za naravno okolje ter izdelke iz naravnih snovi kakor tudi življenje v skladu z naravo in njenimi zakoni.

Zakaj ravno Patagonija?

Obstaja več različic o razlogu za Don Juanov prihod iz „napredne“ Evrope ter za ostajanje in delovanje na „teh zaostalih“ patagonskih območjih:

1. Povod za odločitev, da bi odšel čim dlje od Zagreba, Avstro-Ogrske in Evrope nasploh, je bil verjetno že težaven odnos z očetom, ki se nikakor ni mogel sprijazniti zlasti z najstnikovo svobodomiselnostjo, ki je precej odstopala od tradicionalne družinske vzgoje; poleg tega pa se je njegova poklicna usmeritev in zanimanje precej razlikovalo od očetove zamisli o njegovi prihodnosti in vse to skupaj je privedlo do boleče in neželene trajne ločitve od družine.
2. Časopis Clarín je 3. marca 1997 poročal, da je »...bogovedec iskal deželo Lemurijo, enega od ostankov, raztresenih po svetu, ko je po laži-znanstvenem Blavatskinem mnenju vesolje eksplodiralo ...«
3. Njegov sin, Alejandro Mañqué, pa pravi, da je njegov oče prišel v Patagonijo, »da bi osvojil Indijance«. »V Argentino je prišel, ker je prebral knjigo, v kateri je pisalo, da Neuquéna, Río Negra ter Patagonije kot celote Argentinci še niso osvojili, ampak so bili domorodci povsem samostojni; in prišel je z idejo, da bi osvojil Indijance in postal njihov kralj, razumete? Ne vem, ali je to zapisano; ampak to je bila njegova zamisel. Ko pa je prispel, je bilo vse že osvojeno; takrat je spoznal, da ni bilo res, kar je prebral ... «
4. Zastopnik družine Benigar Carlos Ortiz navaja, da je učenjak prišel v te dežele, potem ko je v evropskem časopisu izvedel, da staroselci Patagonije izumirajo: "Obstaja različica, ki pravi, da je med študijem v Pragi naletel na članek v časopisu (1908). V njem je pisalo, da staroselce Patagonije iztrebljajo, in hudo ga je zaskrbelo, kaj bo z njimi; sklenil je, da ne bo mirno gledal, kako ljudje izginjajo, ampak bo potrebno zanje nekaj storiti ..."
5. Druga različica trdi, da je Benigar po branju knjige, v kateri nemški učenjak trdi, da čez stoletje v Ameriki ne bo več niti enega staroselca, ker bodo izginili zaradi povodnji, različnih bolezni in načina življenja belcev, začutil jezo in potrtost; takrat se je zarotil, da se bo nekega dne on postavil na stran domorodcev. Po rasističnem mnenju Helene Blavatske je sedaj obdobje arijcev, ko bodo vse druge rasne vrste izginile z Zemlje.
6. Sam učenjak navaja: »Ni čudno, da ob prihodu, ko sem si želel stika z Indijanci, sploh nisem ostal v Buenos Airesu, ampak sem se odpravil naravnost na ozemlja, od koder potlej nisem odšel. Zato ni presenetljivo, da me je že od začetka živo zanimala usoda teh ubogih izobčencev, vrednih boljšega ravnanja.« Hotel je postati in ostati z njimi popolnoma vzajemen: "Čutim, da je moja dolžnost, da jih ne pustim na cedilu. Patagonci skupaj s Patagonci, z roko v roki za blaginjo naših sodeželanov, ki si sami ne morejo pomagati in se ne znajo braniti."
7. Potrdil je, da se je »ob prihodu v Patagonijo za vedno odpovedal vsem težnjam, da bi sijal v družbi, kjer bi bila moja vloga podobna vlogi neobdelanega skalnega grebena v palači iz glajenega marmorja; moje mesto je namreč med domorodci, v prvih bojnih vrstah, ki jih ne bom zapustil ne glede na okoliščine, ki bi me hotele nagnati.«
8. Septembra 1946 je on sam podrobno opisal okoliščine: »Tisti, ki piše te vrstice, je v patagonske dežele prispel pred nekaj manj kot štirimi desetletji. To so dežele, ki si jih je svobodno izbral za svojo drugo domovino. V patagonskih samotah tistih časov je uspel urediti nekoliko zmedene zamisli, ki jih je prinesel s seboj, skupaj s svojo skromno prtljago. To je zagotovilo potrebno osnovo za njegova kasnejša premišljevanja, ki plavajo ob boku njegovega mučnega boja z neugodnimi razmerami patagonskega življenja. Tega ne bi nikoli dosegel v vrtincu gosto naseljenih mest niti v svoji domovini, mučeni in izkrvaveli v dveh nepravičnih vojnah, ki si jih ni želela. Zato se ima za duhovnega sina Patagonije. Tukaj v patagonskih deželah si je ustvaril dom oziroma kuril je svoja ognjišča. Le neznatna manjšina Patagoncev je tako srečna, da lahko reče: "Tukaj danes prižigam ogenj in tukaj bom umrl." Preganjani od ognjišča do ognjišča smo tukaj pokopali splavljenega sina, našo ljubljeno ženo sto kilometrov stran, in tisti, ki smo ostali, ne vemo, v kakšnih prostranstvih bodo raztreseni naši posmrtni ostanki. Lahko le sanjamo, da bodo naše kosti in kosti naših ljubljenih počivale druga ob drugi in služile kot stičišče za naše raztelešene duše.«
9. Kljub vsestranski izobrazbi je najraje živel med preprostimi, revnimi in iskrenimi ljudmi, kakršni so bili Mapuči. Benigar je tako pri svojih indijanskih soprogah občudoval in cenil prav njuno enostavnost in odkritosrčnost ter globoko vernost in zvestobo, čeprav je bil do ženskega sveta sicer zadržan in nezaupljiv. Ne le, da se je od Mapučk dajal poučevati o njihovih starožitnostih, ampak je kot evropski izobraženec, ki je bil na tekočem glede najnovejših znanstvenih dosežkov, tudi on njih in ljudstvo poučeval; s svojimi izvirnimi iznajdbami pa je pomagal k lajšanju težavnega in trdega življenja ne le Mapučem, ampak celotnemu prebivalstvu.
10. Nenazadnje pa je k njegovi odločitvi botrovalo dejstvo, da je bil sin malega in zapostavljanega naroda, ki so ga večji in močnejši sosedje, pa najsi bodo "neprijazni tujci" ali "prijazni bratje", izrivali iz njegovega življenjskega prostora ter grabili "vse dalje, širje", kar je njegova čuteča duša na lastni koži večkrat občutila - pa se je hotel postaviti v bran vsaj nekega nepoznanega naroda, ki je bil podobno kot njegov slovenski vedno zapostavljan, preganjan in raznarodovan ali pa so ga za mal denar razprodajali njegovi lastni sinovi. Takratne tovrstne razmere je dobro zadel njegov rojak in sodobnik Oton Župančič v pesmi "Zemljevid".

Njegova mapuška družina

Ivan - Janko - Don Juan Benigar je bil najsrečnejši v krogu svoje številne družine, ki je štela 17 otrok (okrog 1925)

Njegova žena Eufemia Barazzu s hčerkama Ambrozijo in Eleno

Ko je 1908 v Novi svet odplul z ladjo, je za preživetje pridno pomagal pri delu v kuhinji. V pristanišče Buenos Aires je 10. avgusta prispel z dvema sopotnikoma, Ferruccijem Verzegnassijem, ki je odprl že 1905 v Neuquenu znamenito lekarno ter kot navdušen skladatelj dvignil glasbeno izobrazbo, in Bogumilom Žnidaršičem, ki se je najprej zaposlil kot načrtovalec pri državnih železnicah, pozneje pa odšel v Čile kot strokovnjak za gradnjo mostov in jezov; ne da bi se ustavili v Buenos Airesu (razen da so uredili potrebne vstopne formalnosti), »skoraj brez da bi se ga dotaknili«, so se vsi skupaj odpravili v Patagonijo, na ozemlje Río Negra, natančneje v Zgornjo dolino, proti ozemlju, kjer so živeli "njegovi" Indijanci, da bi jim pomagal s svojim znanjem. Naselil se je v nekdanji koloniji Lucinda - danes mesto Cipolletti -, kjer je ostal več kot eno leto.

1909 se je odločil za spremembo bivališča in se peš odpravil v naselbino Catriel. To njegovo pešačenje po vroči pustinji iz Cipollettija v Catriel ga je malodane stalo življenja, saj je zaradi dehidracije skoraj umrl.

V Catrielu so se naselili Indijanci 1899, potem ko so bili razlaščeni v Nievas-u v današnjem okrožju Olavarríain in so kot izgubljeni tavali po pustinji: prišli pa so z boljšega na slabše ozemlje, zlasti kar se tiče vodnega bogastva. Tam se je spoznal Ivan z izjemno domačinko Eufemio Barraza Sheypuquin, nečakinjo mapuškega poglavarja Cipriana Catriela in tradicionalno indijansko vidkinjo, s katero se je kmalu zatem poročil na malce nenavaden način: od očeta jo je izprosil in odpeljal, ne da bi vprašal njo z eno samo besedico. Evfemija - po indijansko Sheypuquin - mu je rodila 12 otrok, sedem sinov in pet hčera ki so vsi dočakali odraslost, razen enega, ki je umrl takoj po rojstvu.

V Catrielu jih je zagledalo luč sveta osem. Tukaj so otroci s španskimi in indijanskimi imeni oziroma njihovimi prevodi (v oklepaju):

1. Prvorojenec Ñancú (izg. Njankú - orel) je zagledal beli dan leta 1911; sledili so mu
2. Marta (Ayerupuy - Ki živi veselo),
3. Laura (Dugutrayén - Hitra),
4. Juan (Llanká - Beli kamen),
5. Eufemia (Quinturupáy – Ki se ozira nazaj),
6. Alejandro (Mañqué – Kondor),
7. Elena (Kallvuray – Modra vrtnica) in
8. Ambrosio (Millañancú – Zlati orel). V Aluminéju so jim sledili
9. Feliciano (Hueñumañqué – Ki leti v nebo),
10. Cipriano (Mariñancú – Deset orlov) in
11. María Ceferina (Gumaray – Dragocena roža)
12. Aníbal (Lefimañque – Kondorjev let)

Iz pisem Bogumilu Žnidaršiću je razvidno, da je Anibal umrl 1919 kot dojenček kmalu po rojstvu:

Nisu svi preživjeli najraniju dob	Niso vsi preživeli najzgodnejšega obdobja
Imam da ti javim žalosnu vijest, da je moj novorođeni sin Anibal Lefimañque iza petodnevnog boravka među nama, digao svoj lijet pa otputovao u krajeve, gdje nema ni boli ni radosti – barem u smislu, kako mi te pojmove shvaćamo. Zagušila ga neka grlena infekcija (nije difterija, ni krup) i ne znam da li je s tom bolešću svijet ugledao ili je oblio prvih dana iza rođenja.	»Sporočiti ti moram žalostno novico, da je moj novorojeni sin Anibal Lefimañque po petdnevnem bivanju med nami dvignil krila in odpotoval v kraje, kjer ni ne bolečine ne veselja – vsaj v pomenu, kot mi razumemo te izraze. Zadušila ga je neka okužba grla (ne davica ne krup) in ne vem, ali je svet zagledal s to boleznijo ali pa ga je prizadela v prvih dneh po rojstvu.«

Njihova imena – zlasti mapuška – različni avtorji pišejo različno, tako na primer beremo tudi: Ñamcú, Laura (Dhugu Tayén), Marta (Ayerupay), Juan (Llancá), Eufemia (Quinturupáy), Alejandro (Manqué), Elena (Kallvurray), Ambrosio (Millañancú), Feliciano (Huenumanqué), Cipriano (Mariñancú) in María Ceferina (Gumaray).

Kar se tiče imen njegovih otrok - ki jih ni pošiljal v šolo - imajo poleg španskih tudi indijanska imena. Lahko le slutimo, zakaj tak učenjak ni želel svojih potomcev šolati ali pa jih učiti svojega materinega jezika, ki je bil slovenščina; najbrže zaradi nezaupanja do sodobne evropske omike, "ki ni bila to, kar bi morala biti". Glede vnukov in pravnukov se je glede tega položaj počasi spreminjal in so danes ponosni, da se lahko izobražujejo. Kljub temu dokaj nenavadnemu stališču pa ne bi smeli misliti, da mu usoda in prihodnost njegovih otrok nista bili pri srcu, saj glede tega pravi: »Za svoje otroke želim vredno domovino, četudi bi bila razbita in poteptana; ne pa domovine, ki bi bila ponižana.«

Odšel je torej takoj po prihodu daleč na jug, v Patagonijo, v najbolj puste predele Argentine med Indijance, ki so jih takratne oblasti z vojaško silo hotele „argentinizirati“. Temu načinu se je načelno Katoliška Cerkev redno upirala in misijonarji so resda skušali spreobračati domorodce na krščanstvo, vendar so to želeli dosegati brez posredovanja sile – pa so postajali večkrat sami žrtve tistih, ki so tudi v njih gledali „evropske osvajalce“. Za "svoje" pa so najprej Indijanci sprejeli jezuite, nato pa zaradi njihove posebne naklonjenosti do mladine v 19. stoletju tudi salezijance. Sinovi svetega Ignacija so se domorodski miselnosti tako zelo prilagodili, da so lahko ustvarili takorekoč neodvisne Božje dežele sredi pragozdov Južne Amerike. Te glasovite jezuitske redukcije pa so po dobrem stoletju obstoja postajale plen grabežljivih veleposestnikov, veletrgovcev in velepustolovcev: najprej one, kmalu nato pa tudi sami njihovi ustanovitelji - jezuitje: ne le v Ameriki in na Kitajskem, ampak na svetovni ravni, ko je Družbo Jezusovo - svojo najmočnejšo obrambo - zatrl pod hudimi pritiski velesil sam rimski papež.

Ivanu, ki je že kot mladenič poleg slovenščine gladko in tekoče govoril tudi hrvaško, bolgarsko, češko, rusko, madžarsko, italijansko, nemško, francosko - pa tudi latinsko, grško in sanskrtsko – ni predstavljalo nobene težave učenje indijanskih jezikov, ter se je tako z domorodci lahko sporazumeval in se končno z njimi poistovetil. Sprejeli so ga tako zelo za svojega, da je postal tudi njihov razsodnik, učitelj in izumitelj ter njihov „beli poglavar“.

Ko je torej 1908 srečno prispel na jug, se je v Catrielu 1910 poročil z Eufemio Barraza z indijanskim imenom Sheypukiñ, kar pomeni "Zmešnjavo" ali „Mešanico“. Njuna najstarejša hčerka – tudi Evfemija –, ki je bila ob nastanku slovensko-španskega filma o njenem očetu Don Juanu 2009 stara 92 let, pravi, da je bila njena mati sirota brez staršev, ki so jo vzgajali strici in tete ter da niti besedice ni znala špansko. Hčerka se sama čudi, kako se je njen oče Ivan-Janko-Juan Benigar sploh mogel sporazumevati z njeno materjo. Snubljenje in poroka sta potekali zelo nenavadno. Ivan je nekega dne prijezdil na osedlanem konju k njenemu očetu in ga zaprosil za hčerkino roko, ne da bi njo samo prej sploh kaj vprašal ali spregovoril z njo eno samo besedico. Ko je oče privolil, jo je takoj posadil na konja in jo odpeljal na svoj dom za nadvse ljubljeno ženo, ki je postala skrbna mati številne družine.

Bila pa je ena redkih vpeljana v skrivnosti mapuške omike in mu je prenašala vse njene skrivnosti. Ivan svojih otrok ni pošiljal v šolo in njim ni nikoli predaval kot drugim, ampak jih je uvajal v delo na vrtu, na polju, z živino. Naslednji rod pa je že hodil v šolo in vnuki so na svojo izobrazbo danes zelo ponosni. Sam Don Juan pa je veliko delal in sejal in je rad imel pustinjo, ne pa skal: vse je gradil z opeko, ni maral kamna. Včasih je ponoči pisal in potem spal do poldneva. Žena Evfemija je bila složno z njim v sreči in nesreči, ter ga je tudi seznanjala s starodavno mapuško omiko, ki je še dandanes v marsičem skrivnostna; on pa je oskrboval številno družino s trdim delom po kmetijah širom Rio Negra. Ko se je preselil v Quilla Chanquil, mu je tam umrla žena 1932.

Po njeni smrti je še istega leta skupaj z otroki moral zapustiti tudi to svoje delovno mesto in se naseliti v Pulmaríju, ki pa ga je kmalu in dokončno zamenjal s Poi Pucónom – z zeleno dolinico blizu mesta Aluminéja. Tam je 1938 ponovno združil svoje življenje z domorodkinjinim in sicer je to bila Evfemijina sorodnica Rosario Peña iz Ruce Choroya; tudi ta zakon je bil rodoviten in so razen enega dočakali zrelo dobo štirje otroci:

1. Pitágoras (Huenullanca),
2. Sócrates (Quintullanca),
3. Magdalena (Averayén) in
4. Leocadia (Millarayen).

Rosario je umrla 1949, dva tedna po rojstvu hčerke Leokadije; ta nova izguba je zanj pomenila novo tragedijo, ki ga je pahnila v hudo potrtost in naslednje leto je žalovanje tudi njega spravilo v grob.

Z Indijankama Mapučkama se je poročil tudi zato, da je lažje spoznaval njihove skrivnostne običaje, o katerih je potem veliko pisal. Hotel je namreč izdati obširen mapuško-španski besednjak; ker je to nomadsko ljudstvo imelo zelo malo pisane zapuščine, je obstoječe skromno gradivo ali prevode preverjal "v živo", da je mogel ustrezneje ubesediti njihov način izražanja. To bi tudi dokončal in še kaj več, če ga ne bi smrt prehitela; poleg tega, da ni užival pri tako velikem načrtu nujne gmotne podpore, ga je vezalo tudi trdo delo za vsakdanji kruh; po njegovi smrti pa se je mnogo gradiva porazgubilo. Šele na prelomu stoletja so preostale spise začeli urejati, jih izdajati in načrtno preučevati na raznih mednarodnih seminarjih.

Ko se je razvedelo za njegovo učenost in strokovnost, so ga začeli vabiti za profesorja na razne latinskoameriške univerze, vendar je povabila dosledno zavračal; hotel je živeti v preprosti naravi skupaj z najbolj potrebnimi; med svojim zadnjim bivanjem je še največ storil zoper krivično razlaščevanje Indijancev in o tem tudi pisal. Ta svoja spoznanja o njihovi miselnosti in jezikih je potem sporočal naprej v svojih spisih. Svoje raziskave je hotel končno razširiti tudi na druge indijanske rodove in je nekaj svojih izsledkov tega primerjalnega jezikoslovja tudi objavil.

Izumitelj

Ivan je bil pravzaprav velik izumitelj, ki pa svojih izvirnih iznajdb ni obešal na veliki zvon ali iskal zanje zasluženega priznanja in nagrade. Verjetno ne bomo nikoli zvedeli vsega, saj se je precej njegove zapuščine iz različnih razlogov razgubilo ali propadlo. Nekatere svojih izumov je Don Juan uporabil za lajšanje in uspešnejše delo Mapučev ali drugih svojih prijateljev, kjer je posrečeno povezoval svoje univerzitetno znanje o najnovejših znanstvenih izumih s starodavnimi indijanskimi izročili, zlasti kar se tiče skrivnostnih načinov obdelave volne.

Tkalnica

Njegova prva žena Evfemija ga je naučila uporabljati navpične mapuške statve, na katerih je tkal oblačila in gospodinjske predmete ter jih uporabivši svoja strokovna znanja predelal za izdelovanje tkanin za prodajo. Delo je pokrenil po njegovih lastnih besedah leta 1917. Tkalnico je poimenoval špansko “Fábrica Textil Sheypukiñ” oziroma angleško »Industria Textil Sheypuquiñ«, tj. »Tekstilna tovarna Sheypukiñ«. V pismu upravniku ozemlja 1937 mu Benigar predstavlja svoj izum – zasnovo hidravličnih statev –, da bi prebivalcem zagotovil delo in ga olajšal; to svojo iznajdbo je omenil tudi v prošnji za državljastvo, ki je bila ugodno rešena.

Viktor Sulčič v svoji knjigi »J. Benigar, modrec, ki je umrl sede«, omenja, da je tekstilna proizvodnja potekala s polno paro in da so zamujali le včasih zaradi bolezni. Kako je to sorazmerno veliko podjetje delovalo, poročajo njegovi otroci in drugi poznavalci.

Njegov najstarejši sin Aleksander je to delo opisal takole:

Su hijo Alejandro Mañqué (es)	Njegov sin Alejandro Mañqué (hr)	Njegov sin Aleksander-Alejandro Mañqué (sl)
“Todos sabíamos hilar y ahí teníamos ovejas, se esquilaba, se lavaba la lana y se hilaba la lana, ahí hilábamos, mis hermanas y los varones también cuando estábamos en la casa en invierno. Tres, cuatro horas y hacíamos tres mil, cuatro mil metros de hilo porque todo eso iba medido, porque según la medida del hilo se hacía el tipo de tela”.	„Svi smo znali presti i tu smo imali ovce, šišali smo ih, vuna se prala i prela se; i tu smo preli, moja braća i sestre i ja. a i drugi muškarci kad smo zimi bili u kući. Tri do četiri sata bi radili i napravili bi tri tisuće, četiri tisuće metara konca jer sve se to mjerilo; jer po mjerenju konca se pravila određena vrsta tkanine.“	Vsi smo znali presti; tam smo imeli ovce, strigli smo jih, volno so prali in razčesavala in tam smo predli, moji bratje in sestre in jaz. In drugi moški, ko smo bili pozimi doma. Delali smo tri do štiri ure in izdelali smo tri tisoč, štiri tisoč metrov niti, ker je bilo vse to merjeno, saj je bila določena vrsta tkanine izdelana glede na merjenje niti...

Njegov mlajši brat Ambrož ga dopolnjuje:

Otro hijo Ambrosio Millallamcú (es)	Drugi sin Ambrosio Millallamcú (hr)	Drugi sin Ambrož-Ambrosio Millallamcú (sl)
„Duraba una semana la urdía de la pieza de tela. O sea, toda la porción que se hacía. Cuarenta, cincuenta metros, un carretel grande tenía, como diría, unos tres metros de diámetro. El ancho tenía más de un metro; la tela salía de noventa. Siete, ocho mil metros por día sacaba. Le dábamos; teníamos una mujer que nos preparaba la lana, lavaba la lana, limpiaba la lana, la choriceaba, así era una montaña de lana, eso nos aguantaba poco”.	„Tkanje platna je trajalo tjedan dana, dakle cijeli dio bi se napravio. Četrdeset, pedeset metara, bi iznosio jedan veliki kolut, kako bismo rekli, promjera oko tri metra. Širina je bila više od jednog metra. Sukno bi izlazilo sedam-osam tisuća metara dnevno. Imali smo ženu koja nam je vunu spremala, prala, čistila, pa to je bilo brdo vune i nije nam dugo trajala.“	„Tkanje platna je trajalo teden dni, tako da je bil izdelan celoten kos. Štirideset, petdeset metrov bi naredilo en velik kolut, tako rekoč približno tri metre v premeru. Širina je bila več kot en meter. Na dan bi izdelali sedem ali osem tisoč metrov tkanine. Imeli smo žensko, ki nam je pripravljala, prala in čistila volno, in bila je to gora volne, ki smo jo kmalu predelali.“

Benigar je v bližini zgradil zavetje iz surovih, nepečenih opek, v svoji hiši pa je namestil vretena, palice in druge tkalne pripomočke. Statve je poganjal s pomočjo jermenov hidravlični pogon vode iz prekopa, ki ga je on sam zgradil in napeljal do hiše.

Slovenski salezijanec Jože Peterlin je Benigarja dobro poznal in napisal njegov življenjepis, v katerem Santiago de Larminat z ranča Cerro Los Pinos pravi:

Santiago de Larminat (es)	Santiago de Larminat (hr)	Santiago de Larminat (sl)
“Le prevengo que es un género magnífico y de gran duración que él prepara con la combinación de dos colores distintos; uno, del blanco con el gris, y el otro, del gris con el marrón. También el teñido de la lana lo hace él con una mezcla de anilinas alemanas con unos pigmentos vegetales, de corteza de lenga y otros árboles”. “De los indios aprendió a colorear la lana. La chilca, muy difundida en la cordillera es muy buena para dar color. Empleaba sus hojas secas, pero tenía que teñir la lana hasta veinte veces. Cuando comenzó con el empleo de hojas frescas, era suficiente sólo con tres baños para lograr el color negro y dos para el marrón. Con agregar a la solución dos tercios de anilina, consiguió un color uniforme.”	„Uvjeravam vas da je to veličanstveno i dugovječno djelo kako priprema spoj dviju različitih boja; jedne bijele sa sivom i druge sive sa smeđom. Također i vuna se tretira mješavinom njemačkih anilina s biljnim pigmentima, iz kore lenge i drugog drveća.“ „Od Indijanaca je naučio bojati vunu. Chilca, rasprostranjena u planinskom lancu, vrlo je dobra za davanje boje. Koristio je njezino suho lišće, ali je vunu morao bojati i do dvadeset puta. Kad je počeo koristiti svježe lišće, bile su dovoljne samo tri kupke za postizanje crne boje i dvije za smeđu. Dodatkom dvije trećine anilina u otopinu postigla bi se ujednačena boja.“	„Zagotavljam vam, da je pripravljanje mešanice dveh različnih barv: ene bele s sivo in druge sive z rjavo, veličastno in dolgotrajno delo. Volno obdelajo tudi z mešanico nemških anilinov z rastlinskimi pigmenti iz lubja lenge in drugih dreves.“ „Volno se je naučil barvati od Indijancev. Čilka, razširjena v gorovju, je za pridobivanje barv zelo dobra. Uporabljal je njene suhe liste, vendar je moral volno barvati do dvajsetkrat. Ko je začel uporabljati sveže liste, so bile za črno barvo dovolj le tri kopeli, za rjavo pa dve. Z dodajanjem dveh tretjin anilina raztopini je dosegal enotno barvo.“

Gregorio Álvarez v svoji »Zgodovini Neuquéna« navaja, da so kose, ki so bili dolgi štirideset metrov in široki devetdeset centimetrov v šestih različnih barvah, pošiljali po pošti. Te barve so bile: črna, rjava, bela, siva, temnozelena in svetlosiva. Njihova kombinacija je strankam zagotavljala barvit izbor. Blago so kupovali bogatejši ljudje, ki so cenili kakovost in so si lahko privoščili šivanje oblačil po meri. Benigar je blago pošiljal v veleblagovnici Harrods in Harrods-Gath & Chaves, ki sta ponujali izdelke in oblačila priznanih mednarodnih in krajevnih blagovnih znamk.

Statve

V Poi Puconu v Aluminéju je zgradil statve (špansko telar; angleško looms) na vodni pogon in ustanovil tekstilno tovarno, ki jo je poimenoval po svoji ženi »Sheypukiñ«. Tam je izdeloval zelo trpežne volnene tkanine v šestih različnih barvah z uporabo mapuške tehnike.

Družinska zadruga

V Quili Chanquilu je Benigar ustanovil tekstilno tovarno, ki je izkoriščala vodno silo s pomočjo prenosnih jermenov. Njegov veličasten sen o ustanovitvi družinske zadruge, ki bi zaposlovala sto domorodnih družin, pa je ostal neuresničen; zvezna vlada namreč nikoli ni dobavila dogovorjenih turbin in tako se je vse končalo pri obljubah.

Namakalni prekop

Njegov življenjepisec Gregorio Álvarez opisuje razmere, ki so mejile na revščino in jih je moral Benigar prenašati vse življenje zlasti zato, ker ni hotel biti hinavec in je zaradi svoje naravno dobrohotnosti imel zaupen odnos do hudobije drugih:

"Za malenkosten denar bi opravil vsako delo," mi je zaupal njegov najstarejši sin Ñancu, rojen v Cipollettiju. Sodnik Ernesto Gary ga je prepričal, naj se preseli v Catriel, kjer ga je zaposlil na različnih deloviščih. Benigar je izdelal načrte za prvi namakalni prekop. Ko je bil kanal po nekaj letih končno zgrajen, je zasadil polje, a ga je posestnik prisilil, da je odšel. Benigar ni hotel tožiti. Tožba zahteva denar, ki ga ni imel; poleg tega pa ni imel potrebnih papirjev, ker je verjel na častno besedo. Živel je v takšni revščini, da je pogosto jedel le kuhan riž, ponoči pa je dal oprati svoje edine hlače. Ker ni imel ničesar pisnega, ni mogel zahtevati niti odškodnine za vloženo delo pri izboljšavah, ki jih je naredil na polju. Vedno je pravil: "Pošten človek, ki drži besedo, ne potrebuje papirjev in pisnih pogodb."

Na prošnjo svojega prijatelja Ayosa je zgradil torej namakalni prekop, ki je tekel od Poi Pucona do glavne hiše ranča, in za svojo hišo izdeloval strešnike. Na podlagi univerzitetnega študija je imel sodobno znanje hidravlike in je zato mogel v mestu Catrielu začrtati prve namakalne prekope v korist kmetijstva, pri čemer je tudi sam garal s krampom in lopato. Nekateri so bili globoki do tri metre in so bili z izjemno natančnostjo označeni z uporabo preprostih, rustikalnih merilnih naprav, ki jih je Benigar izdelal iz gume in majhnih steklenic na majhnem lesenem križu.

Prekandska pošta

16. novembra 1935 je na prošnjo predsednika Komisije za razvoj Aluminéja Torcuata de Modarellija pripravil načrt za transandsko pošto, ki bi potekala iz Zapale in prečkala dolino reke Quillén.

Slovar aravkanščine in primerjalne indijanščine

Leta 1914 je huda poplava reke Kolorado odplavila precej imetja že tako v revščini živečih prebivalcev Catriela. Tudi Benigar je poleg nekaterih gmotnih dobrin izgubil tudi izvirne rokopise primerjalne študije več domačih indijanskih jezikov, za kar je porabil več let dela. Tega nehvaležnega pa znanstveno izredno zanimiveg podjetja se ni nikoli več lotil.

Akademik Daniel Alfredo Bagnat Lascaray v svojem spisu “Aproximación a la obra y la figura intelectual de Juan Benigar desde una perspectiva contemporánea” (»Pristop k delu in duhovnemu liku Juana Benigarja iz sodobnega vidika« (2010) izraža mnenje, da je ta slovar pravzaprav izgubljen. Njegov življenjepisec Gregorio Álvarez pa je v zvezi s tem izjavil, da »izobraženi Argentinci sicer načelno priznavajo njegove zasluge; vendar do danes niso storili ničesar, da bi poiskali in objavili njegovo takorekoč vseživljenjsko delo, Slovar aravkanščine«.

Benigar je pri tem svojem delu ugotovil, da se aglutinativni značaj aravkanskega jezika kaže v širjenju prostih ali pritrjenih delcev, "kratkih eno- in dvozložnih besed s prislovnim pomenom, ki jih je mogoče zlahka ubesediti, bodisi ločeno bodisi v povezavi z drugimi besedami in delci, ali pa se združijo z drugimi besedami, da tvorijo prislovne, pridevniške in samostalniške zloženke, ki izpopolnjujejo splošnejše pojme", kar bi se lahko opazovalo v izrazih, kot so »spust od tod tja« ali »spust od tam sem« ali »tako gre sem noter«. Benigar poudarja, da glede podobnosti z drugimi jeziki primerjave niso ravno brez osnove, saj na podlagi svojih dognanj ugotavlja »občudovanja vredne skladnosti med jezikom primitivnih Aravkancev in jezikom naroda, čigar jezik gotovo ni primitiven in je visoko razvit, a to je nemščina«. Temu dodaja, da »imajo skoraj vse aravkanske besede te vrste svoj nemški ekvivalent«. To potrjuje veliko število prepričljivih primerov v obeh jezikih.

Bogovedec

Grb Bogovedcev
svastika, Davidova zvezda, Ankh, Aum in Orobor (1875)

Nauki in simboli bogovednosti

Teozofija ali bogovednost je sinkretistično kvazi-znanstveno, versko in filozofsko gibanje, ki je bilo ustanovljeno 1875 v ameriškem New Yorku in je želelo povezati dosežke znanosti, filozofije in religije v imenu bratskega sožitja vesoljnega človeštva. Nadaljuje se v današnjem podobno vsevrstnem "new age" (tj. "nova doba"), kjer izstopa psiholog Jung. Bogovednost vsebuje prvine ezoterike, neoplatonizma in čarovništva, pa tudi zamisli vzhodnih verstev, kot sta hinduizem in budizem. Iz Amerike se je gibanje širilo v Anglijo, kjer je prišel z njim v stik med šolanjem Gandi - od tod pa so ga zanesli v angleški dominion Indijo; že 1879 je bila prva tovrstna loža ustanovljena v nemške pristanišču Hamburgu; to laži-znanstveno gibanje beleži zaradi svoje stalne spremenljivosti in nedoslednosti mnogo izstopov; kljub temu pa je postalo takrat v modi med študenti.

Po raznih spremembah, menjavah in nihanjih so se 1905 izkristalizirali trije osnovni cilji društva, ki jih nahajamo v dobri meri tudi pri Benigarju:

1. Oblikovanje jedra vesoljnega bratstva človeštva ne glede na raso, veroizpoved, spol, kasto ali barvo kože.
2. Spodbujanje študiranja primerjalne religije, filozofije in znanosti.
3. Raziskovanje nepojasnjenih zakonov narave in moči, ki so skrite v človeku.

Jože Peterlin se srečuje z rojakom

Slovenski salezijanec Jože Peterlin je med svojim misijonarskim delovanjem v Patagoniji večkrat obiskal Benigarja ter mu ni ušla njegova nenavadna verska usmeritev. Zdel pa se mu je v svoji vsevednosti, iznajdljivosti in neverjetni skromnosti —vrh tega pa še kot eden redkih rojakov v tej pustinji — tako zelo zanimiv, da je o njem celo napisal knjigo v španščini.

Po askezi in skromnosti, ki je mejila že na skopost, sta si bila zelo podobna. Peterlin pa se je rodil v Bukovcu pri Velikih Laščah 15. julija 1914. Pri salezijancih na Radni je izpovedal prve zaobljube 1932, duhovniško posvečenje pa mu je podelil 29. junija 1941 ljubljanski škof Gregorij Rožman v Ljubljanski stolnici. Najprej je deloval v poboljševalnici na Selu pri Ljubljani, maja 1945 pa se je prek Koroške umaknil v Italijo in sredi februarja 1948 pripotoval s skupino rojakov enake usode v Argentino. Pozneje se je vrnil v domovino, kjer je nato deloval na več krajih (med drugim v Grahovem, na Bučki in na Dobrni) ter umrl na Trsteniku 23. oktobra 2004.

Predstojniki so ga poslali iz Italije argentinski zavod General Roca v Rio Negru, kjer je ostal do leta 1955. Poleg rednega zavodskega dela je pomagal tudi na župnijah in na misijonskih postajah, ki so obsegale površino 3.000 km²; v poletnh mesecih, ko mu ni bilo treba poučevati, voditi gospodarstva ali vzgajati šolske mladine, ker so šli domov na počitnice, je pomagal rojaku Pernišku pri delu med indijanskimi plemeni od Junína pa vse do Bariloč – tudi v pokrajini Neuquén. Krstov – zelo veliko odraslih – je bilo letno čez petsto. Med svojimi dušnopastirskimi potovanje je obiskoval tudi rojaka Benigarja, pri katerem pa ni imel v verskem smislu kakega posebnega uspeha, saj se je tako poglobil v iskanje indijanske duše in njihovega poganstva, da je zanemaril in izgubil svoje krščanstvo in slovensko dušo; sicer pa ga je Jože občudoval kot izredno dobrega človeka in naprednega prosvetitelja Indijancev, da je o njem napisal celo knjigo. Med drugim Peterlina omenja tudi časnik „La Nación“:

Salesiano José Peterlin

Salezijanec Jože Peterlin

La teosofía era parte esencial de la vida del sabio croata. El mismo padre Salesiano José Peterlin lo afirmaba: «Ideológicamente era un adepto de la escuela teosófica. Vivía como un asceta. Solo, muy modesto, no buscaba los primeros puestos, no buscaba ser célebre.» En la primera cláusula testamentaria, Juan Benigar, se refiere a sus creencias teosóficas: «Que no se me ponga una cruz, porque no soy cristiano, sino el signo teosófico: estrella compuesta de dos triángulos equiláteros, rodeados por una serpiente que se muerde la cola...».

Teozofija ali bogovednost je bila bistveni del življenja hrvaškega modreca. Salezijanski duhovnik Jože Peterlin je to potrdil: »Nazorsko je bil privrženec teozofske šole. Živel je kot asket. Sam, zelo skromen, ni iskal najvišjih položajev, ni iskal slave.« V prvem stavku svoje oporoke se Juan Benigar sklicuje na svoja teozofska prepričanja: »Da mi ne dajo križa, ker nisem kristjan, ampak teozofski simbol: zvezdo, sestavljeno iz dveh enakostraničnih trikotnikov, obdano s kačo, ki grize svoj rep...«

Če to njegovo željo primerjamo z na njegovem grobu vklesanim znamenjem, lahko opazimo, da se pravzaprav ne sklada povsem z uradnim teozofskim simbolom, ki je bil Indijancem nepoznan, pa verjetno tudi samemu Benigarju: kača namreč ne grize svojega repa, ampak arijansko svastiko, ki jo je "proslavil" s poudarjanjem te rase zlasti Hitler, ki je po svoje razlagano teozofijo pripeljal do skrajnosti. Poleg tega pa ima uradni simbol v sredini tudi narobe obrnjeni križ.

Teozof ali bogovedec se tako razlikuje bistveno od (krščanskega) teologa ali bogoslovca tudi v svojem pristopu: bogoslovec preučuje Božje razodetje na temelju svetega pisma in ustnega izročila, bogovedec pa ve in izkuša Božje bistvo tudi na načine, ki niso človeku dovoljeni, na primer s čaranjem, raznimi vajami kot je joga ali klicanjem duhov. Ta smer je bila v modi v času Benigarjevega šolanja in je marskikatero svoje ravnanje črpal iz njenega nauka. Te bogovedne smeri pa Benigar ni širil v svoji okolici in ne le v Argentini, ampak sploh po svetu še danes nima dosti privržencev; v Buenos Airesu na pprimer velja za pravo redkost. Kljub velikemu spoštovanju in cenjenju njegovega nesebničnega dela, izumov in učenosti, pa ga nekateri prištevajo prav zaradi tega čudaškega in nepoznanega svetovnega nazora "med čudake in norce, ki so se pritepli iz vseh vetrov v oddaljeno Patagonijo."

Od kod pa mu ta sicer malo znana usmeritev? Lahko da je že od mladosti razmišljal po svoje. Svobodomiselno in le v znanstveni napredek zaverovano praško okolje ga je le še nagibalo k verskemu dvomu nasploh, pa tudi k premišljevanju o negotovosti končne človekove usode; ko se je pa takorekoč poistovetil z mapuškimi domačini, je nekritično in brez pridržkov sprejemal tudi njihovo verovanje in začel skupaj z njimi prositi za pomoč njihove poganske bogove, kar sam omenja.

Katastrofalno leto 1932

Posebno usodno je bilo leto 1932, ko je umrla njegova ljubljena žena Sheypuquiñ in je ostal sam z enajsterimi nepreskrbljenimi otroki. Čeprav je v svojem bogoiskanju hodil verjetno celo življenje po svojih izvirnih potih, ga je tokrat še izguba njegove ljubljene do žene tako prevzela, da se je hotel z njo poistovetiti tudi v njenem verovanju, kot se mu je zapisalo v trenutkih bolečega žalovanja, kjer izraža upanje, da bo trpljenje ločitve minilo:

1932, el año fatal

Usodno leto 1932

«Volveremos a juntarnos, a unirnos en un abrazo interminable. Por eso en pago a nuestros sufrimientos volveremos a nacer aquí. Y yo te enamoraré de nuevo, y seremos felices. Tú volverás a tender los pellejos ovejunos sobre el seno benigno de nuestra madre tierra. Ahí dormiremos otra vez juntos, abrazaditos en un amor sin fin. Al apuntar el día y a cualquier hora, volverás tú a cantar tayil tras tayil, y yo te escucharé con pía devoción, porque habré comprendido mejor la lengua de nuestros dioses: los dioses indios”.

»Spet bova skupaj, združena v neskončnem objemu. In tako se bova v poplačilo za najino trpljenje ponovno rodila tukaj. In spet te bom zaljubil vase in bova srečna. Spet boš razprostirala ovčje kože po dobrotnem naročju naše matere Zemlje. Tam bova spet spala skupaj, objeta v neskončni ljubezni. Ob jutranji zarji ali ob katerikoli uri se boš vračala, da boš pela tayil za tayilom, jaz pa bom poslušal s pobožno predanostjo, saj bom bolje razumel jezik naših indijanskih bogov.«

Smrt, spomin in ocena

Oporoka in smrt

V starosti 67 let, 14. januarja 1950, se je končalo njegovo pestro življenje, ki je pravzaprav potrdilo njegovo doslednost: svoje ideale je namreč vedno podrejal službi soljudem in delu za skupnost. Že smrt prve žene 1932 ga je tako hudo potrla, da je imenoval kar celo to leto "katastrofalno". Ko se je šele po nekaj letih - 1938 -, zopet poročil, ga je še bolj potrla smrt druge žene 1949 ter ga je zajela huda otožnost, ki je še pospešila njegovo smrt naslednjega leta. Umrl je popolnoma nepričakovano, saj ni ležal ali kazal znakov kake bolezni; verjetno pa je smrt zaslutil, saj je prejšnji dan napisal svojo oporoko. Dopoldne naslednjega dne je še prišel k njemu na obisk iz bližnje vasi Don Carlos in se z njim čisto lepo pogovarjal; ni še prišel domov, ko so mu sporočili, da je Don Juan umrl - najverjetneje zadet od srčne kapi. Umrl je sedeč pod jablano in tam ga je videla tudi sosedova deklica Anita Cerda de Bassi, ko se je vračala okrog poldneva iz šole. Zato je naslov knjige, ki opisuje njegovo življenje in odhod s tega sveta, ki jo je napisal njegov rojak Viktor Sulčič 1970: "El sabio que murió sentado" - "Modrijan, ki je umrl sede".

Leta 1983 je bila izpolnjena oporočna določba, ki je nakazovala Don Juanovo željo, da bi bil pokopan "krsta do krste" z drugo ženo Rosario Peña in prvo ter ljubljeno ženo Sheypuquiñ, ki je ležala na skoraj pozabljenem domorodnem pokopališču. V ta namen je bilo treba posmrtne ostanke slednje prenesti na njeno zdajšnje zadnje počivališče, ki se nahaja desno od Benigarja na pokopališču mesta Aluminé-ja; na prejšnjem je bilo vklesano ime tega svojevrstnega modreca in bogovedca kar na nagrobni križ. Ko so prenesli k njegovemu grobu tudi posmrtne ostanke njegove prve žene, je na preprostem nagrobniku napisano njegovo ime skupaj s tem čudnim znamenjem, medtem ko je na istem kamnu pod imenom njegove žene, ki jo je zelo ljubil, vklesan poleg tega redkega znaka še križ.

Natančno je namreč opisal, kakšno bogovedno znamenje naj mu narišejo. Preprosti Indijanci pa si brez križa sploh niso mogli zamisliti pogreba in groba ter je tako imel dolga leta nad svojim grobom križ s tem čudnim znamenjem. Smrt prve žene ga je hudo prizadela in šele takrat se je odvrnil od krščanstva v nepoznano bogovednost ali teozofijo, ki verjame med drugim tudi v čarovništvo ter reinkarnacijo. Njegovi potomci ga v tem niso sledili, pa tudi njegovih številnih zapisov niso ravno cenili ter za hrambo niso imeli niti primernih prostorov in tako se je marsikaj izgubilo. Po pripovedovanju hčerke Evfemije je napisal čez 700 knjig oziroma spisov. Na temelju zanimive in učene razprave, ki jo je napisal po temeljitih raziskavah o aravkanščini in drugih indijanskih jezikih, kjer je preučeval tudi njihov izvor in podobnost, je postal dopisni član Argentinske akademije znanosti in umetnosti, kot bi se reklo v Sloveniji. Med drugim je sklepal, da imajo ti jeziki čisto urejeno sestavo, ki je zelo podobna nemščini ali kateremukoli od drugih razvitih jezikov in da so nekatere njihove starodavne besede enake ali podobne grškim in latinskim.

V občilih, književnosti in gospodarstvu

Pisatelj Magris v "Južnem križu"

V Trstu rojeni akademik Claudio Magris v svoji nenavadni knjigi Croce del Sud spregovori o treh življenjih, ki se zdijo resnično čudaška in osupljiva. Potekajo in nahajajo svoj Sitz im Leben v oddaljenih pokrajinah Latinske Amerike. Patagonija in Aravkanija še danes navdušujeta s svojo divjo, pusto lepoto, medtem ko trije iztirjeni liki izkazujejo svojo globoko navezanost na te dežele in ljudstva, ki tam še naprej živijo in jim z vsemi svojimi močmi bolj ali manj uspešno skušajo pomagati. Na tem »velikem jugu« smo torej v breznu, v katerega se pogrezajo in zlivajo čas, življenje, leta, stoletja in tisočletja.

Njegovo pisanje vzbuja najrazličnejše občutke ter zapleteno privlačnost izgubljenega sveta, potopljenega ne le v globine morja, temveč tudi v globine časa, ki vse do danes ostaja skrivnosten in nerazumljen. Spregovori z besedami priznanja in občudovanja tudi o našem junaku: Ivanu-Janku-Janezu-Juanu Benigarju, ki se je v različnih spisih in različnih dokumentih sicer različno podpisoval, vendar nikoli in nikjer ni zatajil svojih slovenskih korenin:

»Croce del Sud«

»Južni križ«

Janez Benigar è un uomo molto legato alla famiglia, alla quale darà un gran numero di figli. Sedentario, vivrà sempre lontano dalle metropoli, in primis dalla capitale argentina. Il poliglotta, l’antropologo, l’etnologo, anche se perennemente in bilico tra la scienza e il dilettantismo, è lo studioso di una cultura lontana, che – malgrado sia diventato araucane e patagone – non dimentica la sua Slovenia; ciononostante «finisce per entrare in quella civiltà, per farla almeno in parte sua, uno specchio del suo volto. Non solo un oggetto, ma una modalità, una musica del suo pensiero».

Janez Benigar je bil človek globoko navezan na svojo družino, s katero je imel veliko otrok. Ker je bil ustaljen, je vedno živel daleč od prestolnic, in primis od argentinske prestolnice. Poliglot, antropolog, etnolog, čeprav je bil nenehno razpet med znanostjo in ljubiteljstvom, je bil poznavalec oddaljene omike, ki – kljub temu, da je postal Aravkanec in Patagonec – ni pozabil svoje Slovenije; vendarle »je na koncu vstopil v to omiko in jo vsaj delno naredil za svojo, za ogledalo svojega obraza. Ne le za predmet, ampak za način življenja, za glasbo svoje misli«.

Poimenovanja in spominjanja

Igralec in pisatelj Alejandro Finzi (1951-2021) je igral “Juana Benigarja” v "Personajes y sucesos patagónicos son universales" ("Patagonski liki in dogodki so vesoljni") in v "La Patagonia como un escenario fértil" ("Patagonija kot rodovitna pokrajina"), kjer je dramatik krstno uprizoril Benigarja v Franciji ter tako približal občinstvu v tej deželi enega največjih raziskovalcev, prosvetiteljev in svobodoljubnežev, ki so se naselili v Patagoniji.

Skrivnostna usoda Benigarjevega Mapuškega slovarja, tega monumentalnega dela, ki je očitno zaposlilo in vsrkalo njegova največja prizadevanja in življenjske moči, je navdihnila tudi igro omenjenega Alejandra Finzija z naslovom Benigar (1994). V njej Benigar obupano napenja vse sile, da bi rešil neprecenljive strani svojega dela iz rečnega toka. S tem hoče dramatik naznačiti trpljenje, napore in nerazumevanje v kruti deželi, ki so jo njegovi soljudje zaradi svoje zlobe naredili še bolj surovo in negostoljubno od same narave, ki je večkrat pokazala svojo jezo s katastrofalnimi poplavami.

Spevoigra »Scheypuquiñ y Juan«

Kantata »Scheypuquiñ y Juan, memoria cantada« ("Kantata Scheypuquiñ in Ivan", opevani spomin), pripoveduje o neminljivi ljubezni med mapuško Princeso in slovenskim Vsevedom. Ustvaril jo je leta 1986 ravnatelj pokrajinskega zbora v Neuquénu José Luis Bollea kot skladatelj glasbe, medtem ko je besedilo napisal pesnik Carlos Herrera.

Scheypuquiñ y Juan (parte)	Princesa in Vseved (del)
Dejé para conocerte todo un mundo a mis espaldas; luego de besar tu boca, descubrió la paz mi alma. Tendida como la tierra desde siglos me esperabas para que vuelque en tu cuerpo todo el río de mis ansias. Qué talentoso alfarero logró modelar tu vientre, terrón de carne morena, destino de mi simiente.	Za sabo sem pustil vsemir, samo da bi tebe osvojil; po tvojih ustnic poljubu, je duša mi našla svoj mir. Kakor deviška si zemlja, stoletja le name čakala, da tvojemu srcu zaupal skrivnosti bi, vsa hrepenenja. Kako je Lončar bil nadarjen da mu je uspelo oblikovati telo, ki mene ljubeče sprejema, a družbi otroke podarja.

Ta spevoigra je navdihnjeno in navdihujoče delo, ki nas bliža človeškim skrivnostim, ki jih more ustrezno izražati le glasba in pesem. »Beli modrec« očara sodobnike s svojo vsestransko izobrazbo od jezikoslovja in gradbeništva do čarovništva in primerjalnega veroslovja. Po drugi strani pa privlači pesniško izražena ljubezenska zgodba med evropskim princem in mapuško devico. Romantična ljubezen se je začela kmalu po Benigarjevem prihodu v Pampe, kjer je 1909 ob sotočju spoznal domorodkinjo Evfemijo, se naslednje leto z njo poročil ter sta podarila Mapučem številno potomstvo.

Njena materinščina je bila mapudungun in ni znala špansko; Janez pa se je španščine komaj začel učiti. Najprej ga je pritegnila njena naravna in nenarejena lepota, potem pa tudi njeno jasnovidno nagnjenje, saj je bila vnukinja ene najbolj znanih patagonskih 'vidkinj' Bibiane Garcíe. Na ta način se mu je ponudila enkratna priložnost, da je te pojave primerjal s podobnimi v drugih verstvih, kar je pravzaprav osrednje področje teozofije, ki jo je ustanovila 1875 pisateljica Helena Blavacki (1831-1891) ob predpostavki, da imajo vsa verstva skupen izvor.

Scheypuquiñ je torej štiri dni po smrti obiskala moža v sanjskem svetu in se z njim duhovno tako tesno povezala, da sta presegla časovne in prostorske omejitve. Slovenski modrec se rahločutno in spoštlljivo obrača na svojo mapuško princeso, s katere pomočjo ni le spreminjal nerodovitne puščave v cvetoč vrt, ampak se je rodilo iz te nesebične medsebojne predanosti tudi številnio potomstvo. Ta spevoigra se po besedah glasbenice Gazzarijeve osredotoča ravno na to čudovito in nesmrtno ljubezensko zgodbo, ki vsebuje izjemno ganljive dele, ki poslušalstvu sežejo do srca in ga ganejo do solz.

Poslikana Knjižnica

Javna knjižnica „Juan Benigar“ v Aluminéju v Patagoniji je poslikana prav s prizori iz tukaj omenjene spevoigre »Scheypuquiñ y Juan, memoria cantada«, ki sta jo napisala Herrera in Bollea.

Danes torej nosita ime Ivana (Juana) Benigarja ne le knjižnica v Aluminéju, ampak tudi šola št. 58 v Ruci Choroyu v Narodnem parku Rucachoroy ob istoimenem jezeru pod Andi, kakor tudi več drugih ustanov in ulic.

Veletrgovina

Benigar je tudi veletrgovsko podjetje, ki prodaja avtomobile (tudi električne), pohištvo in nepremičnine ter ponuja najnovejše dosežke na teh področjih; ukvarja se tudi z notranjim oblikovanjem. Sodeluje ter je vodilni prodajalec vozil BMW, MINI in BMW Motorrad v Alicanteju in Južni Valensiji (Valencia sur). Velepodjetje sledi razvoju znanosti in tehnike, da bi lahko ponudilo nove rešitve ter ustrezalo sodobnim potrebam kupcev. Poseduje celo lastni avtomobilski znamki "Benigar" in "Benga".

Navedka

“No es el hombre sino su obra lo que vale. Mis obras hechas hasta ahora son tan humildes, que mi nombre no me parece digno de verse impreso, salvo cuando la honestidad exige asumir la responsabilidad respecto a lo que escribí.”
»Ni pomemben človek, temveč njegovo delo. Moja dosedanja dela so tako skromna, da se mi moje ime ne zdi vredno objave, razen če poštenost zahteva, da prevzamem odgovornost za to, kar sem napisal.«

„Para divulgar las vidas humanas, tiempo hay después de la muerte, cuando las eventuales alabanzas no pueden despertar en nosotros apetitos de orden inferior y cuyo asomo en mí, siempre he tratado de sofocar en el germen.”
»Primeren čas za objavo človeških življenjepisov je šele po smrti, ko nobena pohvala v nas ne more več prebuditi nižjih želja, katerih pojav sem vedno poskušal v sebi zadušiti že v kali.«

Književna dela

Nekatere njegove knjige in razprave

(hrvaško)

• Janko I. Benigar: Bugarska slovnica sa čitankom (Bolgarska slovnica z berilom), 79 str., Gradec 1904.(COBISS)

(špansko)

1. O življenju Mapučev je objavil več knjig in razprav. V nekaterih obravnava podrobno njihovo življenje, kakor tudi razpravlja o mapuškem pojmovanju časa, prostora in vzročnosti;
2. V drugih razglablja o gospodarsko-družbenem položaju ter o razlaščanju Indijancev in malih kmetov: (La Patagonia piensa - Patagonija misli). Indijanski jezik in kultura sta mu bila vir preučevanja splošne »Zgodovine človekovega mišljenja«.
3. Gramática Araucana (Aravkanska slovnica);
4. Vocabulario Histórico Araucano- Español (Zgodovinski aravkansko-španski besednjak);
5. El indio Araucano (Aravkanski Indijanec);
6. El concepto de tiempo entre los Araucanos.
7. El concepto del espacio entre los Araucanos;
8. El concepto de la casualidad entre los Araucanos. V Catrielu je na prošnjo Félixa San Martína pripravil tri članke: »Kako Aravkanci pojmujejo čas«, »Kako Aravkanci pojmujejo prostor« in »Dojemanje vzročnosti pri Aravkancih«. Dela je poslal takratnemu »Odboru za ameriško zgodovino in denarništvo«, ki nosi danes ime "Ljudska akademija za zgodovino" in bil 27. septembra 1924 imenovan za dopisnega člana te ugledne znanstvene ustanove.
9. El problema del Indio y la tierra Fiscal (Vprašanje glede indijanske in občinske zemlje);
10. Los intrusos antecedentes del derecho de la propiedad indígena en el territorio del Neuquén (Predhodniki vsiljivcev zoper domorodske lastninske pravice na ozemlju Neuquéna);
11. El calvario de una raza (Kalvarija nekega ljudstva);
12. Examen del concepto de identidad del libro de la verdad (Preučitev glede istovetnosti v knjigi resnice);
13. Análisis y críticas de doctrinas filosóficas (Razčlemba in kritika filozofskih naukov)
14. Creencias Araucanas (Aravkanska verovanja). Álvarez, 1968
15. Leta 1927 je Juan Benigar na območju Kellen ko Aluminé začel pisati »Problem ameriškega človeka«, ki ga je leta 1928 objavil v Bahía Blanci. Gre za kritiko Imbellonijeve knjige »La Esfinge Indiana«.

Nekatera dela so bila objavljena že v času njegove mladosti 1904 in 1905, kot »Bolgarska slovnica«, »Kalvarija plemena« , »Kitajci in Japonci v Ameriki«

Druga dela je občasno objavljal za življenja v Patagoniji, nekatera pa so bila objavljena posmrtno, kot »Aravkanska religija«, »Molitve«, »Molitev Pehuencheja« in »Aravkanski Indijanec«, delo Gregoria Álvareza. Če njegova hčerka Evfemija pravi, da je oče napisal čez 700 knjig, potem lahko velja skoraj polovica njegove zapuščine za izgubljeno.

Po preučitvi 376 Benigarjevih preostalih zvezkov — on je namreč spenjal po več napisanih zvezkov skupaj — je v svojem poročilu pokrajinski vladi z dne 4. avgusta 1982 akademik Rodolfo Casamiquela zapisal: »Obsežnost in vsestranskost teh spisov predstavlja zadosten dokaz, da smo pred edinstveno osebnostjo, človekom takšne umske veličine in omike, da je najbrž edinstven v celotni patagonski zgodovini. Če pa k temu dodamo še njegove zasluge kot zagovornika človeških pravic domorodcev, saj je bil vodilni strokovnjak za v Andih govorečo aravkanščino, pa tudi eden od raziskovalcev, ki so najgloblje raziskali njihovo psihologijo in celo filozofijo, potem ta trditev ne potrebuje nadalnje razlage.« 

Knjige o njem

Benigar je eden izmed zelo priznanih svetovnih etnologov in antropologov, vendar znan najmanj v domovini. Poleg Adamiča je najpomembnejši slovenski amerikanist, žal v Sloveniji skorajda popolnoma neznan.

(slovensko)

1. Irene Mislej: Janez Benigar, Izbrano gradivo. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1988, 148 str. (COBISS)
2. Njegov rojak Tržačan in znani stavbenik - ki se je doselil v Argentino leta 1924 - Viktor Sulčič, je objavil poleg pesniških zbirk in proze tudi knjigo in spominski zapis o tem znamenitem slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju, ki ga pa domovina takorekoč niti ne pozna. Leta 1970 je namreč objavil knjigo El sabio que murió sentado (= Modrijan, ki je umrl sede), v kateri podrobno opisuje Ivanovo nadvse zanimivo in izvirno delovanje in raziskovanje med Indijanci na jugu Argentine, kjer jih še sedaj živi čez pol milijona - z obeh strani Andov čez milijon-, medtem ko so v ZDA skoraj popolnoma iztrebljeni.

To je njegova zadnja knjiga; šel ga je namreč osebno obiskat iz Buenos Airesa daleč na jug, v patagonski Aluminé, in je tako iz prve roke dobil gradivo o svojevrstnem, sicer dobrodušnem čudaku, ki ni želel niti da ga slikajo niti da o njem pišejo..

Glej tudi

• Mapuči
• Varstvo okolja
• Človekove pravice
• seznam slovenskih antropologov
• seznam etnologov
• seznam slovenskih popotnikov in raziskovalcev
• seznam slovenskih pisateljev
• seznam slovenskih izumiteljev
• seznam slovenskih jezikoslovcev
• seznam slovenskih zgodovinarjev
• Helena Blavatska
• Teozofija

Zunanje povezave

(slovensko)

• Benigar, Juan Ivan (1883–1950) - Slovenska biografija
• Juan Benigar (1883-1950), dokumentarni film (RTV SLO, Slavko Hren)

(hrvaško)

• Juan Benigar, bijeli poglavica (Juan Benigar, beli poglavar) - Aspira Virtualni Muzej iseljeništva Dalmacije
• HRT: Od Europe do Anda (Od Evrope do Andov)

(špansko)

• El Pensamiento de Juan Benigar: del Imperio austrohúngaro a la Patagonia (Miselnost Ivana Benigarja: od Avstrijsega cesarstva do Patagonije)| La Mañana Historia
• Los manuscritos inéditos de Juan Benigar (Neizdani Benigarjevi rokopisi): la catalogación realizada por Bruno y Serafini (1995)
• La historia de Juan Benigar, el croata que abrazó la cultura mapuche y dejó un legado único en la Patagonia (Zgodba o Ivanu Benigarju, Hrvatu, ki je sprejel kulturo Mapučov in v Patagoniji pustil edinstveno zapuščino)| Patagonia Press
• Juan Benigar Del imperio austro-húngaro a las esteparias tierras patagónicas Por Vicky Chávez
• Walter Historias: JUAN Y SHEYPUQUÍÑ