Via Podiensis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
zgodovinske jakobove poti v Franciji

Via Podiensis, francosko la voie du Puy po mestecu Le Puy-en-Velay, iz latinskega via = pot ter podium = Le Puy (slovensko kopasti vrh) je ena izmed štirih zgodovinskih Jakobovih poti v Franciji. Danes vodi po njej daljinska pešpot GR 65 (francosko. sentier de grande randonnée). Pelje od mesteca Le Puy-en-Velay v Auvergni do baskovske vasice Ostabat v Atlanskih Pirenejah, kjer se združi z via Turonensis ter z via Lemovicensis, ki se združita malo prej, ter končno Saint-Jean-Pied-de-Port v Pirenejah.

Romarska pot[uredi | uredi kodo]

Izhodiščna točka Via Podiensis je katedrala Notre-Dame v mestecu Le Puy-en-Velay v Auvergni. Vodi najprej preko Centralnega masiva (fr. Massif central) k opatiji Aubrac, v občini Saint-Chély-d’Aubrac, ter pelje skozi sotesko reke Dourdou (stranske reke Lota) do samostanske cerkve Sainte-Foy v mestecu Conques (okcitansko Concas). V srednjem veku je le ta bila znamenita za sovje relikvije svete Vere rimske. Naslednja važna etapa je benediktinski samostan Figeac. Stranpot pelje v nekoliko severno ležečo znamenito vasico Rocamadour z ostanki svetega Amadourja.

Pot sledi reki Lot do mesteca Cahors, kjer zavije proti jugu. Nadaljnja samostana na poti sta samostan sv. Petra v Moissacu in samostan La Romieu. V Gascognji vodi pot skozi mesteca Condom v Gersu ter Aire-sur-l’Adour. Južno od reke Gave de Pau pelje pot že v Pireneje v baskovsko vasico Ostabat ((baskovsko: Izura-Azme)), kjer se združijo tri francoske jakobove poti: Via Podensis ter severni Via Turonensis in Via Lemovicensis. Po mestecu Saint-Jean-Pied-de-Port (baskovsko: Donibane Garazi) pelje pot črez mejo v Španijo preko prelaza Col de Roncevaux (špansko: Puerto de Ibañeta). Od tam naprej pa se reče božji poti Camino Francés oz. Francoska Jakobova pot.

Variante[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski viri[uredi | uredi kodo]

Obdobje velikih romarskih oz. božjih poti v Santiago de Compostela se je začelo že v 10. stoletju. Eden izmed prvih zapisanih popotnikov je bil v letu 951 Godescalc (Gotefcalque), škof mesteca Puy v letu 935.

Omenjati je treba med prvimi romarji tudi Raymonda II., grofa comte de Rouergue, iz leta 961, katerega so na poti ubili Saracenci.

Kodeks Calixtinius meniha Aimery Picauda iz 12. stoletja[uredi | uredi kodo]

Privč je Jakobova pot opisana v romarskem "vodiču" Liber Sancti Jacobi iz 12. stoletja. Aimery Picaud, menih iz Poitouja, ki je živel v 12. stoletju, je avtor 5, poglavja t. i. Codex Calixtinus , ki ga enačimo z vodičem za romarje v Santiago de Compostela (seveda služi širjenu verskih vsebin in ni videti kot vodič v sodobnem smislu). Po njemu so že takrat obstajale štiri poti skozi Francijo (od severa do juga):

Informacije v zgodovinskem »vodiču« so dokaj nenatančne in subjektivne ter epsko-literarnega značaja. Današnje oznake so drugačne narave.

Prve tri poti se združujejo še pred vasico Ostabat v Atlantskih Pirenejah, prečkajo Pireneje preko prelaza Roncevaux, kjer se preimenujejo v Camino navarro. Po drugih virih, je tako, da dobiva pot novo ime, in sicer Camino navarro ali Navarska pot, ko se združijo tri poti, via Turonensis, via Lemovicensis ter via Podiensis. [1]

via Gebennensis[uredi | uredi kodo]

V Puy-en-Velay pelje pot iz Ženeve, t. i. via Gebennensis, po kateri hodijo romarji iz Švice in iz Nemčije. Vendar latinsko ime poti naj ne vara: Pot je bila oblikovana v 80ih in v 90ih letih 20. stoletja, četudi številna zatočišča (imenovana hôpitaux ) nakazujejo, da so tod že nokoč hodili romarji. Iz Ženeve do Pamplone sta obe poti (via Gebennensis ter via Podiensis) označeni kot daljinski pešpoti (francosko sentier de grande randonnée) GR 65, ter imajo nekatere lokalne variante: GR 651 v dolini Célé ali GR 652 par Rocamadour.

Camino aragonés[uredi | uredi kodo]

V Puente la Reina (Gares v baskovščini) v Španiji se združi ta pot s četrto pot, ki pa prečka Pireneje nekoliko vzhodneje pri prelazu Somport, s tako imenovanim Camino aragonés, Aragonsko pot, ki je španski podaljšek francoske jakobove poti via Tolosane (jakobova pot preko Toulousa). Od tam naprej se pa imenuje Jakobova pot Camino francés, francoska pot.

Camino francés[uredi | uredi kodo]

Vse štiri francoske Jakobove poti pa tam postanejo t. i. le Camino francés (francoska pot), ki pelje vse tja do Santiago de Compostela v Galiciji.

Svetovna dediščina[uredi | uredi kodo]

Leta 1998 je UNESCO Jakobov poti v Franciji sprejela v seznam svetovne dediščine, podobno kot poprej Francosko jakobovo pot v Španiji. Vendar je bilo hkrati jasno, da enake zaščite srednjeveške poti ne bo možno doseči, ker po njej peljejo ali sodobne ceste ali pa njen natančen potek v veliki meri preprosto ni več znan. Namesto tega so bila izbrana posebna mesta oz. poslopja, ki so bila pomembna za romarsko tradicijio

Le na nekaj delov prvotne Via Podiensis je bilo možno natančno opredeliti, tako da so le-ta bila postavljena pod spomeniško varstvo. Gre za sedem dokaj krate odseke med :

Zaščitena zgodovinska pot se ob tem ne ujema povsod s sodobno daljinsko pešpot GR 65. Sodobna pot pelje skozi Ostabat preko reke Bidouze v Pirenejah ter se združuje na gorskem vrhu Croix de Gibraltar z drugimi potmi in tam zavije proti jugu. V srednjem veku je stara jakobova pot peljela preko mesteca Saint-Palais (baskovščina: Donapaleutar), ki leži nekoliko bolj severno, ter je nato vodila skozi vasico Uhart-Mixe in njeno delino.

Med zaščitene zgradbe t. i. Via Podiensis štejemo tudi nekaj starih mostov: romarski most preko reke Boralde v mestecu Saint-Chély-d’Aubrac, stari most v Espalionu, most preko reke ˙Lot v mestecu Estaing, most preko reke Dourdou v Conques ter most v vasici Artigue pri mestecu Beaumont-sur-l'Osse. Zaščiten most Pont Valentré v Cahors ju je prav tako na tej jakobovi poti, vendar ga danes romarji ne prečkajo več.

Itinerarij[uredi | uredi kodo]

Departement kraji, mesta in vasi na poti kot si sledijo
Haute-Loire Le Puy-en-VelayMontbonnetMonistrol-d’AllierSaugues
Lozère Saint-Alban-sur-LimagnoleAumont-AubracNasbinals
Aveyron AubracSaint-Chély-d’AubracSaint-Côme-d’OltEspalionEstaingGolinhacEspeyracSénerguesConquesNoailhacDecazevilleLivinhac-le-Haut
Lot MontredonSaint-FélixFigeacBéduerGréalouCajarcVaraireEspagnac-Sainte-EulalieMarcilhac-sur-CéléSauliac-sur-CéléCahorsLascabanes
Tarn-et-Garonne LauzerteMoissacAuvillar
Gers FlamarensMiradouxLectoureLa RomieuCondomBeaumont-sur-l’OsseKloster Flaran
Landes Aire-sur-l’AdourMiramont-SensacqPimbo
Pyrénées-Atlantiques Arthez-de-BéarnSauveladeNavarrenxCharreAroue-Ithorots-OlhaïbySaint-PalaisOstabat-AsmeLarceveau-Arros-CibitsSaint-Jean-le-VieuxSaint-Jean-Pied-de-Port

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Norbert Rother: Frankreich: Jakobsweg - Via Podiensis, Conrad-Stein-Verlag, 8. Aufl. 2011/12. ISBN 978-3866862876
  • Louis Laborde-Balen: Du Puy en Velay à Roncevaux par le GR 65, Führer mit Landkarten. ISBN 2-905521-50-3
  • Féderation Française de la Randonée Pédestre: GR 65, sentier de Saint-Jacques-de-Compostelle: le Chemin du Puy : Moissac-Roncevaux, FFRP, Paris 1999. ISBN 2-85699-756-2
  • Heinrich Wipper: Wandern auf dem französischen Jakobsweg. Via Podiensis. DuMont Reiseverlag, Ostfildern 2008. ISBN 978-3-7701-8009-7
  • Bert Teklenborg: Jakobsweg der Freude - Von Strasbourg nach Santiago. Tyrolia Innsbruck 2008. ISBN 978-3-7022-2625-1
  • Bert Teklenborg: Radwandern entlang des Jakobswegs. Vom Rhein an das westliche Ende Europas. (Radwanderreiseführer, Routenplaner). 3. überarbeitete Auflage. Verlagsanstalt Tyrolia, Innsbruck 2007, ISBN 978-3-7022-2626-8.
  • Carmen Rohrbach: Muscheln am Weg - Mit dem Esel auf dem Jakobsweg durch Frankreich. National Geographic Frederking & Thaler Verlag GmbH, 2002. ISBN 3-89405-246-5

spletne povezave[uredi | uredi kodo]

  1. Obstajajo razne interpretacije, po katerih se pojmuje kot Camino navarro tisti del Jakobove poti, ki pelje skozi Nizko Navara (francosko: Basse-Navarre) ali pa na sotočju oz. križišču Jakobovih poti v vasici Ostabat ali v vasici Saint-Jean-Pied-de-Port ali pa na mejnem prehodu do Španije.