Rocamadour

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rocamadour

Rocamador (okcitansko)
občina in naselje
Grb Rocamadour
Grb
Lega Rocamadour
Zemljevid
Rocamadour se nahaja v Francija
Rocamadour
Rocamadour
Rocamadour se nahaja v Okcitanija
Rocamadour
Rocamadour
Koordinati: 44°48′01″N 1°37′07″E / 44.8003°N 1.6186°E / 44.8003; 1.6186
DržavaFrancija
RegijaOksitanija
DepartmaLot
OkrožjeGourdon
KantonGramat
Upravljanje
 • Župan (2020–2026) Dominique Lenfant[1]
Površina
1
49,42 km2
Prebivalstvo
 (1 januar 2021)[2]
611
 • Gostota12 preb./km2
Časovni pasUTC+01:00 (CET)
 • PoletniUTC+02:00 (CEST)
INSEE/Poštna številka
46240 /46500
Nadmorska višina110–364 m
(povp. 279 m)
1 Podatki francoske zemljiške knjige, ki ne vključujejo jezer, mlak, ledenikov > 1 km2 in rečnih estuarijev.

Rocamadour (francoska izgovorjava: ​[ʁɔkamaduʁ], okcitansko Roc-Amadour, latinsko Rupes Amatoris) je občina in naselje v departmaju Lot v jugozahodni Franciji s 617 prebivalci (1. Januar 2020). Leži v nekdanji provinci Quercy.

Rocamadour [3] je pritegnil obiskovalce zaradi svoje lege v soteski nad pritokom reke Dordogne in predvsem zaradi svojih zgodovinskih spomenikov in svetišča Blažene Device Marije, ki že stoletja privablja romarje iz mnogih držav, med njimi kralje, škofe in plemiče.[4]

Mesto pod kompleksom samostanskih stavb in romarskih cerkva, tradicionalno odvisno od romarskega kraja, zdaj pa od turistične trgovine, leži ob reki na najnižjih pobočjih.

Po njem je dobil ime Rocamadour, majhen sir iz kozjega mleka, ki je leta 1996 prejel status AOC.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Rocamadour je v departmaju Lot na skrajnem severu regije Oksitanije. Blizu Périgorda in doline Dordogne je Rocamadour v osrčju regionalnega naravnega parka Causses du Quercy (Parc naturall régional des Causses du Quercy). Rocamadour je 36 km SSV od Cahorsa po cesti. Je na desnem bregu reke Alzou.

Do Rocamadourja se lahko pride z avtomobilom z avtoceste A20 ali z vlakom: Gare de Rocamadour-Padirac na železnici Brive-la-Gaillarde–Toulouse (čez Capdenac).

Rocamadour oskrbujeta dve regionalni letališči, ki omogočata enostaven dostop do doline Dordogne. Aéroport Brive Vallée de la Dordogne (BVE) je le nekaj kilometrov od številnih zvezdniških znamenitosti v regiji, medtem ko je Aéroport Bergerac Dordogne Périgord (EGC) le 6 km južno od Bergeraca.

Ozemlje občine Rocamadour vključuje več zaselkov: L'Hospitalet, Les Alix, Blanat, Mas de Douze, Fouysselaze, Magès, La Fage, La Gardelle, Chez Langle, La Vitalie, Mayrinhac-le-Francal.

Toponim[uredi | uredi kodo]

Starodavne oblike besede Rocamadour so Rocamador iz leta 968, Rupis Amatoris iz leta 1186. Po Dauzatu toponim izhaja iz imena svetnika Amatorja.[5]:569

Po Gastonu Bazalguesu je toponim Rocamadour srednjeveška oblika, ki izvira iz Rocamajor. Roca kaže na skalno zavetje in major govori o njegovem pomenu. To ime bi bilo pokristjanjeno od leta 1166 z izumom lažnega hagiotoponima Saint Amadour ali Saint Amateur. Leta 1473 so po monografiji Edmonda Albeja kraj poimenovali grad Saint Amadur. Leta 1618 se je na zemljevidu škofije Cahors Jeana Tarda pojavilo ime Roquemadour.[6]:119

Leta 1166 so odkrili relikvije svetega Amadourja: popolnoma ohranjeno telo je bilo pokopano v osrčju svetišča Device Marije, pred vhodom v čudežno kapelo. Truplo svetega Amadourja so vzeli iz zemlje in ga nato izpostavili romarjem. Truplo je bilo sežgano med verskimi vojnami in danes so ostali le fragmenti kosti, trenutno na ogled v kripti Saint-Amadour.

Kraj L'Hospitalet, ki gleda na Rocamadour, ima ime iz espitalet, kar pomeni majhna bolnišnica in ima latinski izvor hospitalis. Ta sprejemni center je leta 1095 ustanovila Dame Hélène de Castelnau.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rocamadour

Predzgodovina[uredi | uredi kodo]

V Rocamadourju in njegovih številnih jamah so prebivali ljudje že v paleolitiku, kot je prikazano na jamskih risbah Grotte des Merveilles. Jama Grotte de Linars in njena veranda sta v bronasti dobi služila kot podzemna nekropola in življenjski prostor. Ostanki so shranjeni v muzeju v Cabreretsu in v mestni hiši v Rocamadourju.

V železni dobi je ljudstvo Cadurques prispelo iz srednje Nemčije. V 8. stoletju pr. n. št. so s svojim železnim orožjem kolonizirali sedanji departma Lot. Ostanke vasi so našli v dolini Salvate blizu Couzouja. Oppidum, ki leži na višinah doline Alzou, dolvodno od Tournefeuille, je morda povezan z bojem Galcev proti rimskim vojakom med galsko vojno.[7]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Tri ravni vasi Rocamadour izvirajo iz srednjega veka in odražajo tri družbene redove: viteze zgoraj, povezane z verskimi kleriki v sredini in laične delavce spodaj blizu reke.

Redki dokumenti omenjajo, da so leta 1105 zgradili majhno kapelo v zavetju pečine v kraju Rupis Amatoris, na meji ozemelj benediktinskih samostanov Saint-Martin pri Tulleju in Saint-Pierre pri Marcilhac-sur-Célé .

Leta 1112 se je Eble de Turenne, opat Tulleja, naselil v Rocamadourju. Leta 1119 je prvo donacijo dal Eudes, Comte de la Marche. Leta 1148 je bil napovedan prvi čudež. Romanje k Devici Mariji je pritegnilo množice. Kip Črne Madone je iz 12. stoletja. Géraud d'Escorailles (opat od 1152 do 1188) je zgradil verske stavbe, financirane z donacijami obiskovalcev. Dela so bila končana ob koncu 12. stoletja.

Rocamadour je že užival evropsko slavo, kar dokazuje knjiga iz 12. stoletja Livre des Miracles,[8] ki jo je napisal menih iz svetišča in je sprejel številne romarje. Leta 1159 je Henrik II. Angleški, mož Eleonore Akvitanske, prišel v Rocamadour, da bi se Devici zahvalil za njeno ozdravitev.

Leta 1166, ko so želeli pokopati prebivalca, so odkrili nepoškodovano truplo, predstavljeno kot svetega Amadourja. Rocamadour je našel svojega svetnika. Vsaj štiri zgodbe, bolj ali manj obarvane z legendo, so svetega Amadurja predstavile kot blizu Jezusu.

Leta 1211 je papeški legat med albižansko križarsko vojno, Arnaud Amalric, prišel prezimit v Rocamadour. Poleg tega je leta 1291 papež Nikolaj IV. podelil tri bule in štiridesetdnevne odpustke za obiskovalce mesta. Konec 13. stoletja je bil vpliv Rocamadourja največji in dokončane stavbe. Grad so varovali trije stolpi, širok jarek in številna razgledišča.

Nazadovanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1317 so menihi zapustili Rocamadour. Kraj je nato upravljal kapitelj kanonikov, ki jih je imenoval škof. V 14. stoletju so Evropo pustošili ohlajeno podnebje, lakota in epidemije, kot je črna smrt.

Leta 1427 se je začela obnova, vendar brez finančnih in človeških virov. Ogromna skala je zdrobila kapelo Notre-Dame, ki jo je leta 1479 ponovno zgradil Denys de Bar, škof iz Tulla.[9]

Kasneje, med francoskimi verskimi vojnami, je ikonoklastični prehod protestantskih plačancev leta 1562 povzročil uničenje verskih stavb in njihovih relikvij.[10] Kanoniki v peticiji papežu Piju IV. leta 1563 opisujejo povzročeno škodo: »Imajo, o bolečina! vse v smeti; zažgali in izropali so njegove kipe in slike, njegove zvonove, okraske in dragulje, vse, kar je bilo potrebno za bogoslužje ... «. Relikvije so bile oskrunjene in uničene, vključno s telesom svetega Amadurja. Po besedah prič ga je protestantski kapitan Jean Bessonia zlomil s kovaškim kladivom, rekoč: »Zlomil te bom, saj nisi hotel goreti«. Protestantska kapitana Bessonie in Duras sta v korist vojske princa Condéjevega potegnila 20.000 funtov iz vsega, kar je sestavljalo zaklad Notre-Dame od 12. stoletja.[11]

Mesto je bilo med francosko revolucijo ponovno izropano.

Sodobni Rocamadour[uredi | uredi kodo]

Od začetka 20. stoletja je Rocamadour postal bolj turistična destinacija kot romarsko središče, čeprav se romanje nadaljuje in ostaja pomembno. Okolico Rocamadourja zdaj zaznamuje več živalskih parkov, vključno z Le Rocher des Aigles in Le Forêt des Singes (park ptic ujed oziroma park opic), gosti pa tudi letni festival sira. Med obiskovalci so priljubljene aktivnosti na prostem in letenje z balonom. Cerkve, ki kljubujejo gravitaciji, in kip Črne Madone ostajajo duhovna privlačnost tako za katoliške romarje kot za obiskovalce, ki prakticirajo zemeljske ali novodobne religije, saj jih pritegnejo zgodbe o »čudnih energijah« Rocamadourja in predkrščanskem izvoru.[12]

Romanje[uredi | uredi kodo]

Legenda, ki naj bi razložila izvor tega romanja, je zlasti v zadnjem času sprožila polemike med kritičnimi in tradicionalnimi šolami. Način, s katerim se je legenda razširjala in na kraj privabljala romarje, so bili Čudeži Gospe iz Rocamadourja, napisani ok. 1172,[13] primer knjige zbranih čudežev, ki so imeli široko občinstvo v srednjem veku.

Po ustanovitveni legendi je Rocamadour dobil ime po ustanovitelju starodavnega svetišča, svetem Amatorju, identificiranem s svetopisemskim Zakhejem, pobiralcem davkov v Jerihu, omenjenim v Luki Lk 19,1-10 in možu sv. Veronike, ki je izbrisala Jezusov obraz na poti na Kalvarijo.

Ko sta ju preganjanje pregnala iz Palestine, sta se sveti Amadur in sveta Veronika vkrcala na krhek čoln in pod vodstvom angela pristala na obali Akvitanije, kjer sta srečala škofa svetega Martiala, še enega Kristusovega učenca, ki je oznanjal evangelij. na jugozahodu Galije.

Po potovanju v Rim, kjer je bil priča mučeništvu sv. Petra in sv. Pavla, se je Amadour po smrti svoje žene vrnil v Francijo in se umaknil na divji kraj v Quercyju, kjer je zgradil kapelo v čast Blažene Device. blizu katere je malo kasneje umrl.[14]

Ta pripoved, tako kot večina drugih podobnih legend, se prvič pojavi šele dolgo po dobi, v kateri naj bi živeli glavni akterji. Ime Amadour se ne pojavi v nobenem dokumentu pred zbirko njegovih Apostolskih del, za katere ob natančnem pregledu in uporabi pravil cursus na besedilo ni mogoče soditi, da so starejši od 12. stoletja. Zdaj je dobro ugotovljeno, da je sveti Martial, Amadurjev sodobnik v legendi, živel v 3. in ne v 1. stoletju, Rim pa ga nikoli ni vključil med člane apostolskega kolegija. Zato bi že sama omemba svetega Marcijala v »Dejanjih svetega Amadourja« zadostovala, tudi če bi manjkalo drugih dokazov, da bi jih dokazali dvomljive.

Zaradi nezanesljivosti legende so nekateri nedavni avtorji domnevali, da je bil Amadour neznani puščavnik ali morda sveti Amator, škof Auxerra, vendar je to le hipoteza, brez kakršne koli zgodovinske podlage. Izvor svetišča Rocamadour, ki se je izgubil v antiki, je tako postavljen skupaj s čudovitimi tradicijami, ki ne prenesejo razumne kritike. Po verskih manifestacijah srednjega veka je Rocamadour zaradi vojne in francoske revolucije postal skoraj zapuščen. Sredi 19. stoletja se zdi, da je zaradi gorečnosti in dejavnosti škofov Cahorsa ponovno oživela.

Rocamadour je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine kot del romarske poti svetega Jakoba.[15]

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Domnevni fragment Durandala v Rocamadourju
Porte Basse

Rocamadour je spadal pod samostan Tulle na severu v Bas Limousin. Stavbe Rocamadourja (iz ròca, pečine in svetega Amadorja) se v stopnjah dvigajo po strani pečine na desnem bregu reke Alzou, ki teče med skalnatimi stenami, visokimi 120 metrov.

Stopnice se vzpenjajo od spodnjega mesta do cerkva, skupine masivnih stavb na polovici pečine. Glavna med njimi je romarska cerkev Notre Dame (prezidana v sedanji konfiguraciji iz leta 1479), ki vsebuje kultno podobo v središču mesta, leseno Črno Madono, ki naj bi jo izrezljal sam sveti Amator (Amadour). Majhna benediktinska skupnost je še naprej uporabljala majhno cerkev Saint-Michel iz 12. stoletja, zgoraj in ob strani. Spodaj se romarska cerkev odpira na teraso, kjer se lahko zbirajo romarji, imenovano Plateau of St Michel, kjer je zlomljen meč (znan v legendi kot Durendal), ki ga je nekoč vihtel junak Roland.

Notranje stene cerkve sv. Sauveurja so prekrite s slikami in napisi, ki spominjajo na romanja slavnih ljudi. Podzemna cerkev sv. Amadour (1166) se razteza pod sv. Sauveurjem in vsebuje relikvije svetnika. Na vrhu pečine stoji dvorec, zgrajen v srednjem veku za obrambo svetišč.

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

Kip čaščene Črne Device

V svoji knjižni pesmi Samota Vita Sackville-West uporablja Rocamadour v svojem posvetilu kot mesto in okolje za navdih.

Skladatelj Francis Poulenc je leta 1936 po romanju v svetišče napisal Litanies à la Vierge Noire (Litanije Črni Devici).

Rocamadour je navdihnil latinskoameriška pisca 20. stoletja Julia Cortázarja in Giannino Brashi, ki sta nekaj časa živela v Franciji in v španščini pisala o priseljencih, izseljencih in turistih. V Cortazarjevem opusu Hopscotch ima žalostna junakinja La Maga dečka po imenu Rocamadour, ki umre v spanju. Mrtvi dojenček Rocamadour je tudi lik v romanu Giannine Braschi Yo-Yo Boing!.

Rocamadour je omenjen v knjigi Michela Houellebecqa Soumission (2015).

Znameniti romarji[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Répertoire national des élus: les maires«. data.gouv.fr, Plateforme ouverte des données publiques françaises (v francoščini). 9. avgust 2021.
  2. ↑ »Populations légales 2016«. Nacionalni inštitut za statistične in gospodarske raziskave. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  3. ↑ The "roc or rocca of Amadour.
  4. ↑ The modern account is J. Rocacher, Rocamadour et son pèlerinage: étude historique et archéologique, 2 vols. (Toulouse) 1979.
  5. ↑ Dauzat, Albert; Rostaing, Charles (1989). Dictionnaire étymologique des noms de lieux en France (v francoščini). Paris: Librairie Guénégaud. str. 738. ISBN 2-85023-076-6.
  6. ↑ Bazalgues, Gaston (Junij 2002). À la découverte des noms de lieux du Quercy. Toponymie lotoise. Éditions de la Bouriane et du Quercy (v francoščini). Gourdon. str. 127. ISBN 2-910540-16-2.
  7. ↑ Cheveau, Michelle (1998). Rocamadour: Une cité en équilibre (v francoščini). Concots. str. 430. ISBN 2-9510050-6-7.
  8. ↑ Le livre de Notre-Dame de Rocamadour au XIIe siècle. Monographie des villes et villages de France (v francoščini). Moine du sanctuaire de Rocamadour. Toulouse: Le Pérégrinateur. 1996. ISBN 2910352048.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  9. ↑ Cranga, Y. & F. (1997). »L'escargot dans le midi de la France, approche iconographique« (PDF) (v francoščini). Pridobljeno 22. julija 2009.
  10. ↑ Rosary, Eugène (1864). Les Pèlerinages de France (v francoščini). Mégard et Ce.
  11. ↑ Montaigu, Henry (8. april 1974). Rocamadour ou la pierre des siècles. Haut lieux de spiritualité. Éditions SOS. str. 108–9. ISBN 2-7185-0774-8.
  12. ↑ Weibel, Deana L. (2022). A sacred vertigo : pilgrimage and tourism in Rocamadour, France. Lanham, Maryland. ISBN 978-1-7936-5033-7. OCLC 1285370679.
  13. ↑ Marcus Graham Bull, The Miracles of Our Lady of Rocamadour: Analysis and Translation (1999) upravičuje svojo datacijo let 1172 in 1173 (za III. knjigo), nenavadno hiter niz poročil o čudežih, ki so bili običajno sestavljeni skozi desetletja (str. 27); zbirka vsebuje 126 čudežev v treh knjigah.
  14. ↑ Clugnet, Léon. "Rocamadour." The Catholic Encyclopedia. Vol. 13. New York: Robert Appleton Company, 1912. 27 Apr. 2013
  15. ↑ "Rocamadour", France Guide, French Government Tourist Office

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Rocamadour
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rocamadour&oldid=6037778«