Trgovska pot od Varjagov do Grkov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Trgovska pot od Varjagov do Grkov (rusko: Путь «из варяг в греки», Put iz varyag v greki, švedščina: Vägen från varjagerna till grekerna, grščina: Εμπορική Οδός Βαράγγων - Ελλήνων) je trgovska pot, ki je povezovala Skandinavijo, Kijevsko Rusijo in Bizantinsko cesarstvo. Pot je omogočala trgovcem vzdolž nje vzpostaviti neposredno cvetočo trgovino z Bizancem in spodbudila nekatere od njih, da so se naselili na ozemlju današnje Belorusije, Rusije in Ukrajine. To je bila plovna pot na dolge razdalje, vključno z Baltskim morjem, več rekami, ki se stekajo v Baltsko morje in rekami rečnega sistema Dneper in s potmi, ki so omogočale premostiti manjkajoče dele med njimi po kopnem.

Pot se je začela v skandinavskih trgovskih centrih, kot so Birka, Hedeby in Gotland, prečkala Baltsko morje, vstopila v Finski zaliv, sledila reki Nevi v Ladoško jezero. Potem je sledila reko Volhov, gorvodno mimo mest Stara Ladoga in Velikij Novgorod, prečkala Ilmensko jezero in do reke Lovat, reke Kunja in morda reke Serjoza. Od tam po kopnem, po tako imenovani prevozni poti pripeljala do reke Toropa in po spodnjem toku do reke Zahodna Dvina. Iz zahodne Dvina so šle ladje proti toku reke Kasplja in spet po kopnem do reke Katin, pritok reke Dneper. Vzdolž Dnepra je pot prečkala več večjih brzic in skozi Kijev in po vstopu v Črno morje sledila zahodni obali do Konstantinopla.[1]

Karta prikazuje glavne trgovske poti Varjagov: Volška trgovska pot (rdeča) in pot od Varjagov do Grkov (purpl). Druge trgovske poti iz 8. do 11. st. so v oranžni.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Barvna kopija Varjagovske rune G 280, ki govori o smrti na Dneprovih brzicah.

Trgovska pot od Varjagov do Grkov je bila prvič omenjena v Primary Chronicle, toda o njenih učinkih so poročali že veliko prej, v začetku devetega stoletja, ko so Bizantinci zaznali prišleke v svojih regijah, Varjage. Čeprav je to za mnoge pomenilo "Vikingi", je za izraz za Bizantince pomenil vse Skandinavce in njihovo sorodstvo, ki so živeli na območju današnje Rusije.

Pot je bila verjetno ustanovljena v poznem osmem in v začetku devetega stoletja, ko so Varjagi iskali plen, tudi sužnje in donosno blago. Pot je pridobila velik pomen od desetega do prve tretjine enajstega stoletja, sočasno s trgovsko potjo po Volgi in trgovska pot od Hazarov do Nemcev.

Glede na Konstantina VII. so Kriviči in druga plemena odvisna od Kijeva prevažala jadrnice-drevake ali monoxyla, ki so lahko sprejele trideset do štirideset ljudi, med mesti vzdolž rek. Te jadrnice so nato prepeljali vzdolž Dnepra v Kijev. Tam so jih prodali Varjagom, ki so jih na novo opremili in natovorili z blagom. [2]

Kraji so bili Smolensk (Μιλινισκα), Ljubeč (Τελιουτζα), Černihiv (Τζερνιγωγα), Višhorod (Βουσεγραδε), Vitačiv (Vitichev, Βιτετζεβη) in Kijev (Κια [ο] βα). Nekatera od teh mest so imela drugačna imena v stari nordijščini in Konstantin navaja nekatera izmed njih: Novgorod (Νεμογαρδα) je enako kot Hólmgarðr ("Ograjen otok") in Nýgarðr ("Nova ograda"); Kijev je imenoval Kœnugarðr (Ladjedelnica) ali Σαμβατας, kar bi lahko izhajalo iz nordijskega Sandbakki-Ass ("Greben peščene sipine"). Čeprav Constantine Zuckerman predlaga bolj očitno etimologijo, od turških (kazarskih) virov sam in bat (dobesedno, "zgornja trdnjava"). [3] Runski kamen N 62 ohranja ime Vitaholmr ("razmejitveni otoček ') za Vytachiv.

Na Dnepru so morali Varjagi prenašati svoje ladje prek sedmih brzic, kjer so imeli stražo za nomadi Pečenegi. Brzice so se začele pod Dnepropetrovskom, kjer se reka obrne na jug in pade 50 metrov na 66 kilometrih. Danes ne obstajajo več, ker je bila od leta 1950 do leta 1970 zgrajena veriga zajezitev.

Slovanska in nordijska imena brzic na Dnepru, s prevodi,[4] in grškim črkovanjem
Sedanje Slovansko Skandinavsko
Ne sǔpi, ‘Ne spi’ (Εσσουπη) Sof eigi, ‘Ne spi’
Surskij, ‘Ena huda’; Lochanskij Ostrovǐnyj pragǔ, ‘Otoški slap’ (Οστροβουνιπραχ) Holmfors, ‘Otoški slap’ (Ουλβορσι)
Zvonets(kij), ‘Bučanje’ Gellandi, ‘Bučanje’ (Γελανδρι)
Nenasytets(kij), ‘nenasiten’ Nejasytǐ, ‘pelikan (ki tam gnezdi)’ (Νεασητ) Eyforr, ‘kdaj nasilen’ (Αειφορ)
Volnyj, Volninskij, ‘[kraj] valov’ Vlǔnǐnyj pragǔ, ‘valovit slap’ (Βουλνηπραχ) Bárufors, ‘valovit slap’ (Βαρουφορος)
Tavolzhanskij Vǐruchi, ‘smejoč (ref. hrup vode)’ (Βερουτζη) Hlæjandi, ‘smejoč’ (Λεαντι)
Lishnij, ‘nepotreben’ Naprjazi?, ‘hiter?’ (Ναπρεζη); Na bǔrzǔ?, ‘hiter?’ Strukum, ‘[na] brzicah’ (Στρουκουν)

Pod brzicami so morali prečkati ozko skalnato mesto imenovano Plitvina Vrar (ruščina: Krariyskaya), kjer so Varjage pogosto napadli Pečenegi. Varjagi so se ustavili na Otoku Sv. Jurija. Potem so opremili ladje z jadri v estuariju Dnepra in še naprej pluli ob zahodni obali Črnega morja vse do Konstantinopla (slovansko: Tsargrad, staro nordijsko: Miklagarðr).

Trgovska pot od Varjagov do Grkov je bila povezana z drugimi vodnimi potmi vzhodne Evrope, kot je pot Pripjat-Bug, ki je vodila do zahodne Evrope in Volška trgovska pot, ki je potekala navzdol po Volgi poteh do Kaspijskega jezera. Druga veja je bila vzdolž Dnepra in reke Usyazh-Buk proti krajem Lukoml in Polotsk.

Trgovsko pot od Varjagov do Grkov so uporabljali za prevoz različnih vrst blaga. Vino, začimbe, nakit, steklo, drage tkanine, ikone in knjige so prihajale iz Bizantinskega cesarstva. Volinj je trgoval s kolovrati in drugimi predmeti. Določene vrste orožja in ročnih del so prišla iz Skandinavije. Kijevska Rusija je ponujala les, krzno, med in vosek, medtem ko so baltska plemena trgovala z ambro.

V drugi polovici enajstega stoletja so križarske vojne odprle bolj donosne poti iz Evrope na Bližnji Vzhod. Do takrat je kijevska Rusija okrepila svoje poslovne vezi z zahodno Evropo in trgovska pot od Varjagov do Grkov je postopno izgubila svoj pomen.

V leposlovju in glasbi[uredi | uredi kodo]

  • Velik del najbolje prodajanega švedskega zgodovinskega romana Dolge ladje (švedščina: Röde Orm), Frans Gunnar Bengtsson, opisuje dogodivščine danske posadke (s pilotom iz Gotlanda), pri čemer se dogaja v poznem 10. stoletju.
  • Roman Blood Feud, Rosemary Sutcliff, 1976, poteka v času 10. stoletja in prikazuje pol-saško siroto, ki se pridruži vikinški posadki na tej poti, ki združuje Varjaško gardo in končno naselitev v Konstantinoplu.
  • Druga knjiga Henry Treeceja, Vikinška trilogija The Road to Miklagard, objavljena v poznih 1950-ih opisuje potovanje Vikingov preko Sredozemlja do Konstantinopla, kjer so glavni junaki sprejeti kot sužnji in kasneje postanejo člani Varjanške garde. Ti se sčasoma vrnejo nazaj v svojo domačo vas preko trgovske poti.
  • V romanu Stephena R. Lawheada Byzantium, glavni lik, irski menih iz 9. stoletja, potuje z Vikingi od Scandie v Konstantinopel po tej poti.
  • V stripu Prince Valiant, na strani 932 (19. december 1954) do 988 (15. januar 1956), istoimenski glavni lik in družba potujejo na dveh vikinških dolgih ladjah iz Konstantinopla do Scandie po tej poti, na kateri so naleteli na Pečenege in [[Kumani|Kumane)).
  • Dva glasbena albuma nastala v letu 2007, se ukvarjata z namišljenim potovanjem po trgovski poti, težko-metalna skupina Rebellion Miklagard — The History of the Vikings Volume 2 in folk metal zasedba Turisas The Varangian Way.
  • Pozni del romana Hawk Quest, Robert Lyndon, opisuje potovanje vzdolž te poti. Liki morajo pluti skozi brzice ponoči, medtem ko se izmikajo nomadom, ki se trudijo, da postavijo zasedo.
  • Michael Chrichton, fikcija Eaters of the Dead uporablja okvir te trgovske poti v prvem delu knjige, ko razlaga potovanje z Bližnjega vzhoda vse do Skandinavije.
  • Pesem Varyags od Miklagaard, švedske metalne skupine Amon Amarth, opeva usluge skandinavskih popotnikov kot zvestih bojevnikov in paznikov v službi bizantinskega cesarja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Плечко Л.А.,Старинные водные пути,[url=http://www.skitalets.ru/books/star_puti/],1985, Физкультура и спорт, Moscow
  2. ^ An English translation of De Administrando Imperio.
  3. ^ Sorlin I. Voies commerciales, villes et peuplement de la Rusia au Xe siècle d'après le De administrando imperio de Constantin Porphyrogénète. Les centres proto-urbains russes entre Scandinavie, Byzance et Orient ed. M. Kazanski, D. Nercessian, C. Zuckerman (Réalités byzantines 7). - Paris, 2000. -P. 337-355
  4. ^ pp 172-174, "Russian and the Slavonic Languages", by W.J.Entwistle and A.Morison, publ. Faber & Faber, 1949 & 1969.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Heinrich Kunstmann: Die Slaven. ihr Name, ihre Wanderung nach Europa und die Anfänge der russischen Geschichte in historisch-onomastischer Sicht. Franz Steiner, Stuttgart 1996, ISBN 3-515-06816-3 (Vorschau).
  • Artikel Weg von den Warägern zu den Griechen in der Großen Sowjetischen Enzyklopädie (BSE), 3. Auflage 1969–1978 (russisch)
  • Warägerweg im Brockhaus-Efron (russisch)
  • Henryk Samsonowicz: Die Handelsstraße Ostsee - Schwarzes Meer im 13. und 14. Jahrhundert, in Der hansische Sonderweg? Beiträge zur Sozial- und Wirtschaftsgeschichte der Hanse. Hgg. Michael North, Stuart Jenks. Böhlau, Köln 1993 ISBN 9783412114923 S. 23 - 30
  • Wikinger und Slawen: Zur Frühgeschichte der Ostseevölker. - Akademie-Verlag, Berlin, 1982.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]