Tozeur

Tozeur
mesto
Geslo:  Kip krilatega konja Avenija Farhat Hached Muzej Dar Cherait Avenija Habiba Bourguibe Hotel Jadis Oasis
Tozeur Geografska lega v Tuniziji
Koordinati: 33°55′N 8°8′E
Republika	Tunizija
Governat	Tozeur
Upravljanje
• Župan	Chahine Zribi
Prebivalstvo  (2022)
• Skupno	41.370
Časovni pas	UTC1 (CET)
Spletna stran	www.commune-tozeur.gov.tn

Tozeur (arabsko توزر, latinizirano: Tūzir; berbersko ⵜⵓⵣⴻⵔ, latinizirano: Tuzər) je mesto in oaza v osrednji Tuniziji. Leži severozahodno od slanega jezera Čott el Džerid, v bližini pa je tudi manjše jezero Čott el Gharsa. Je glavno mesto guvernata Tozeur. Tukaj je stalo starodavno mesto in nekdanja škofija Tusuros, ki ostaja latinskokatoliška titularna škofija. V mestu prebiva več kot 40.000 ljudi.

Etimologija

V rimskem obdobju je bil Tozeur znan kot Tusuros ali Thusuros in je bil del rimske province Bizacena v Afriki Proconsularis.

Obstaja več hipotez o izvoru imena Tozeur. Ena hipoteza povezuje ime z egipčanskim faraonom Tausretom, čigar ime v staroegipčanščini pomeni »močni«. Po njeni vladavini kot zadnje monarhinje egipčanske devetnajste dinastije naj bi kraljestvo Kuš v njeno čast plačevalo davek Tozeurju. To teorijo podpirajo arhitekturne podobnosti med Tozeurjem in staroegipčanskimi mesti, zlasti uporaba na soncu sušene in v peči žgane blatne opeke.

Tunizijski filozof Jusef Sedik je prav tako predlagal staroegipčanski izvor in predlagal, da se predpona »T« pogosto pojavlja v toponimih, kot sta Tebe, Tamazret, medtem ko je »Ozeur« morda latinizirana oblika Ozirisa, staroegipčanskega božanstva.

Zgodovina

V času Rimskega in Bizantinskega cesarstva ter v Vandalskem kraljestvu je bil Tozeur v rimski provinci Bizacena (prvotno del Africa Proconsularis) kraj Tusurosa.

Škofija

V tem času je bil sedež sufraganske škofije, imenovane Tusuros.

Rimski Tursuros, ki je bil v sahelskem zaledju obale Bizacene, blizu mest Aquae in Nefta ter južno od Capse in Ad Turresa,je postal pomembno središče donatizma.

Škofija je prenehala delovati po prihodu islama v 7. stoletju. Ostanki starodavne cerkve so vidni v temeljih stare mošeje.

Štirje škofje (dva kanonična, dva razkolniška donatistična heretika) so zgodovinsko dokumentirani.

• Bennat je sodeloval na koncilu v Kabarsussiju, ki so ga leta 393 organizirali maksimijanisti, sekta disidentskih donatistov in podpisal njihove akte.
• Aselik, škof iz 4. stoletja, znan iz korespondence z Avguštinom iz Hipona in Donacijanom iz Reimsa ter iz traktatov proti Aptu, ki je bil obtožen judovstva. Udeležil se je kartažanskega koncila (411), kjer so prevladujoči katoličani obsodili donatizem kot herezijo.
• Florentin je sodeloval na kartažanskem koncilu, ki ga je leta 484 sklical arijanski kralj Hunerik iz Vandalskega kraljestva, nakar je bil izgnan kot večina katoliških škofov, za razliko od Apta, Aselikovega donatističnega tekmeca.

Arabska vladavina

Po omajadski osvojitvi Severne Afrike v poznem 6. in začetku 7. stoletja je mesto postalo del Omajadskega kalifata in kasneje Abasidskega kalifata.

Al-Tijani je Tozeur opisal v 14. stoletju:

»Tozeur je glavno mesto regije Džerid in v deželi Džarid ni gozda, ki bi bil večji od njega ali z obilnejšo vodo. Njegova voda izvira iz izvirov, ki izvirajo iz peska in se zbirajo zunaj mesta v široki dolini, iz katere se odcepljajo številni potoki. Vsak potok se nadalje razdeli v kanale, ki si jih prebivalci razdelijo med seboj glede na ustaljene lastniške delitve z znanimi deleži vode. Izmed svojih pravičnih mož so imenovali zaupanja vredne uradnike, ki nadzorujejo razdelitev, vodo pa razporejajo po urah dneva in noči v skladu z dobro znanim in ustaljenim sistemom. [...] Mnogi prebivalci prebivajo v palmovem nasadu in obstaja oster kontrast med stavbami v nasadu in tistimi v mestu. Stavbe v nasadu so večje in bolj prefinjene. V mestu sta dve mošeji za petkove molitve in eno samo kopališče. Njihovo glavno zbirališče za prosti čas je na lokaciji, ki jo imenujejo Bab al-Manšar, ki je med najlepšimi kraji za rekreacijo, saj se tam zbližajo vode.«

Titularni sedež

Nominalno je bila leta 1933 obnovljena kot latinska titularna škofija Tusuros (latinsko) / Tusuro (kuriatno italijansko) / Tusuritan(nas) (latinski pridevnik) Rimskokatoliške cerkve.

• 
  Arheološko najdišče Koustilja blizu Tozeurja
• 
  Medina četrt
• 
  Rimski Tusuros
• 
  Mesto ostankov starodavne cerkve v začetku 20. stoletja
• 
  Mesto, kot ga vidimo danes, z ohranjenimi ostanki starodavne cerkve

Geografija

Tozeur se razprostira ob severozahodnem koncu jezera Čott el Džerid. Oddaljen je približno 450 km od tunizijske metropole Tunis, od bližnjih krajev Gafsa in Kebili (slednji leži na drugi strani sezonskega slanega jezera, preko katerega vodi cesta) pa nekaj manj kot 100 km. Gabes, ki je najbližje mesto ob morju, je oddaljen okoli 210 km na vzhod.

Kraj je deljen na staro mestno jedro (medina) iz 14. stoletja ter novejši del ter turistično cono. Južno od kraja so vhodi v veliko oazo. Osrednja cesta, ki vodi skozi mesto, je avenija Habiba Bourguibe.

Podnebje

Tozeur ima vroče puščavsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija BWh), značilno za severni rob Sahare. Povprečna letna količina padavin je 80,8 mm, povprečna letna temperatura (podnevi in ​​ponoči) pa 22,2 °C, zaradi česar je mesto vroče in suho vse leto. Vreme je običajno stabilno in sončno skozi vse leto. Poletja so izjemno vroča, dnevne temperature v senci pogosto presežejo 45 °C, jugo pa lahko temperature dvigne blizu 50 °C. Pozimi lahko ponoči in tik pred sončnim vzhodom včasih zmrzne, saj lahko temperatura pade pod 0 °C.

Arhitektura

S sto tisoči palm je Tozeur velika oaza. Iz Tozeurja izvažajo datlje. V antičnih časih, pred pojavom motornih vozil, je bila oaza pomembna za prevoz skozi Saharo, ki je potekal v karavanah. Mesto se je v antiki imenovalo Tusuros in je bilo pomembna rimska postojanka. Medina v Tozeurju združuje tradicionalno arhitekturo, modo in obrt.

Kljub turističnemu razvoju in značaju kraja je ta ohranil svojo tradicionalno komponento. Zanimiva je lokalna arhitektura: rumeno/rjavkasti opečnati zidovi in geometrijski vzorci, ki tvorijo fasade večine stavb v starem mestnem jedru in novi turistični coni. V starem delu mesta in ob glavnih ulicah najdemo množico hiš, katerih premišljeno razporejena opeka ustvarja zanimive vzorce na zunanjih stenah.

Staro mestno jedro, medinska četrt Ouled El Hadef (znana tudi kot Medina v Tozeurju), katerega prve hiše so bile postavljene v 14. stoletju, je dobro ohranjeno. Krasi ga minaret, izdelan v istem slogu, ter tržnica ali suk.

Gospodarstvo

Čeprav datlji in kmetijstvo še vedno predstavljata največji del lokalnega gospodarstva, postajata manj privlačna za mlade, ki se pogosteje ukvarjajo s turizmom. Turizem je močno razvit in promoviran, Tozeur pa velja za središče 'puščavskega turizma'. V mestu se vsako leto novembra in decembra odvija letni Mednarodni festival oaz ([[langx|ar|المهرجان الدولي للواحات بتوزر}}).

Javni park Ras El Aïn

Vlada je sprožila dva obsežna projekta:

• Izčrpavanje globokih vodonosnikov z vodnjaki. To je privedlo do izčrpavanja večine naravnih izvirov in opuščanja tradicionalnih namakalnih kanalov. Tozeurjeva oaza se namaka na podlagi odprtega površinskega kanalskega sistema, ki ga je v 13. stoletju zasnoval inženir Ibn Čabat. Ta tradicionalni namakalni sistem trenutno nadomešča sistem betonskih cevi. Voda, ki je bila tradicionalno za kmete brezplačna, se zdaj prodaja za kritje stroškov teh projektov in cevi.
• Drugi del teh lokalnih projektov je začetek novih oaz okoli mesta. Produktivnost teh oaz je zelo nizka, njihova prihodnost pa zelo negotova. Zaradi teh razmer stare oaze počasi propadajo (zaradi slanosti prsti, slabega načrtovanja in pomanjkanja usposobljenih delavcev), produktivnost pa strmo pada, zdravje in prihodnost oaz pa sta vprašljivi.

Muzej Dar Cherait

Regija okoli Tozeurja se sooča z velikim pritokom brezposelnih delavcev in njihovih družin iz nekoč bogate fosfatne regije Metlaoui, Gafsa in Om Laarajes v upanju na delo v turističnem sektorju. Rudniki fosfatov niso več produktivni in na tisoče delavcev je bilo odpuščenih, potem ko jih je vlada prodala evropskim vlagateljem.

Na splošno regija, zlasti Tozeur, preživlja težke čase. Regija sprejema nestabilno turistično gospodarstvo in se izogiba svojemu tradicionalnemu kmetijskemu gospodarstvu. Med prvo zalivsko vojno je sektor utrpel veliko izgubo delavcev in povečanje brezposelnosti. Enako se je zgodilo med napadi 11. septembra 2001 in vojno v Iraku.

Turizem

Pomembna etnografska znamenitost Tunizije je etnološki muzej Dar Chariet v Tozeurju. V njem si je moč ogledati prizore iz življenja pred 100 in več leti, berberski nakit, preproge, keramiko in ornamente, pa tudi voščene lutke delavcev, trgovcev in plemstva.

Tozeur ima dobro razvito turistično cono z mnogimi hoteli. Bližnja Nefta ponuja množico turističnih storitev v slogu safari, ponudniki zlasti oglašujejo jahanje kamel.

Promet

Regionalne asfaltne ceste vodijo v Nefto na zahod, Gafso na severo-vzhod (proti Tunisu), Kebili (ter dalje proti tunizijski obali) na jugo-vzhod - preko sezonskega slanega jezera Čott el Džerid.

V popularni kulturi

Snemalna lokacija Mos Espa (Vojna zvezd)

Tozeur je bil uporabljen kot snemalna lokacija za sago Vojna zvezd in Raiders of the Lost Ark (natančneje kanjon Sidi Bouhlel zunaj mesta in slane ravnice bližnje Nefte). Lucasfilm je nekaj kilometrov severozahodno od Tozeurja sredi puščave zgradil tudi celoten set. Ta set je služil kot Mos Espa v filmu Vojna zvezd: Epizoda I – Skrita grožnja. Stavbe so še vedno tam in si jih je mogoče ogledati. Film Angleški pacient (9 oskarjev) z Ralphom Fiennesom in Kristin Scott Thomas je bil delno posnet zunaj Tozeurja.

Maja 1984 sta italijanska pevca Alice in Franco Battiato zastopala Italijo na tekmovanju za pesem Evrovizije s pesmijo I treni di Tozeur ('Vlaki iz Tozeurja'), katere besedilo vsebuje več sklicevanj na Tozeur, zgodovinski vlak Le Lézard rouge in tunizijsko zgodovino na splošno. Ta pesem je postala uspešnica na lestvicah po vsej celinski Evropi in Skandinaviji.

Literatura

• Lancel, Serge (2002). St Augustine. Norwich: Hymns Ancient and Modern Ltd. ISBN 0334028663.
• Shaw, Brent D. (2011). Sacred Violence: African Christians and Sectarian Hatred in the Age of Augustine. Cambridge University Press. str. 271. ISBN 9780521196055. Pridobljeno 29. marca 2016.

Cerkvena zgodovina

• Gams, Pius Bonifacius (1931). Series episcoporum Ecclesiae Catholicae (v latinščini). Leipzig. str. 469.
• Morcelli, Stefano Antonio (1816). Africa christiana (v latinščini). Zv. I. Brixia. str. 341–342.
• Mesnage, Joseph (1912). L'Afrique chrétienne (v francoščini). Paris. str. 163–164.

Glej tudi

• seznam mest v Tuniziji

Zunanje povezave

• GCatholic - (former &) titular bishopric

• Lexicon of the Orient article
• Arabic Atlas of Islamic History
• Star Wars locations in Tunisia