Tacen
Tacen | |
|---|---|
| Koordinati: 46°07′06″N 14°27′39″E / 46.11833°N 14.46083°E | |
| Država | |
| Statistična regija | Osrednjeslovenska |
| Tradicionalna pokrajina | Gorenjska |
| Občina | Ljubljana |
| Nadm. višina | 300 m |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 1211 Ljubljana - Šmartno |
| Zemljevidi | |
Tácen (v Tácnu, tácenski, Tácenci) je nekdanja vas, zdaj pa predel mesta Ljubljane v Mestni občini Ljubljana oz. Četrtni skupnosti Šmarna Gora.
Naselje Tacen se prvič omenja 21. junija 1283 kot kraj izstavitve listine spisane na brodu pri Tacnu na Savi (an dem vrvar ze Tæzzen an der Sawe). Takrat je freisinški škof Emiho podelil grofu Majhandu Tirolsko-Goriškemu v pravi fevd polovico nekega gradu na Južnem Tirolskem. Naslednja omemba naselja je iz 25. julija 1299 in je ponovno povezana z brodom, ki ga je takrat Oton Planinski proda ljubljanski meščanki Maruši, Porgerjevi vdovi in njenim dedičem.[1] Do konca 13. stoletja je bil Tacen v župniji Vodice, v prvi polovici 14. stoletja je prešel pod vikariat Smlednik, ob jožefinskih reformah 1787 je bil Tacen pridružen župniji Šmartno. V civilni zgodovini je bil Tacen pod najrazličnejšimi upravnimi organizacijami. Od leta 1849 skupaj s Šmarnik kot samostojna občina, od leta 1952 pa pod občino Šentvid. Ta je bila konec leta 1960 priključena občini Ljubljana-Šiška in 1995 mestni občini Ljubljana.
Tacen leži na severnem robu Ljubljane na prodnati savski terasi med Savo in Šmarno goro z začetkom ob mostu čez Savo. V Tacnu je križišče cest proti Ljubljani, Medvodam, Smledniku in Vodicam.
Včasih je bila to gručasta vas ob vznožju Šmarne gore, na levem bregu Save. Deli naselja so bili: Na Grškem (za reko Savo), Sige (v smeri proti Vikrčam), V bregu (proti pobočju Šmarne gore) skozi katerega teče tudi Bregarski graben, ki se izliva v Savo. Na Savi sta bila včasih dva vodna mlina: Česnov in Mačkov. Pod šmarnogorsko Grmado je bil včasih grad Rocen (Ruczin), nekdanja last Lambergov. Pred drugo svetovno vojno je bil tukaj frančiškanski samostan, po vojni srednja šola za miličnike, sedaj pa je Policijska akademija.
Ob podružnični cerkvi sv. Jurija, ki se prvič omenja 1526, je starejši del naselja, ostalo pa so novejše hiše zgrajene v 1970-ih in 1980-ih letih.
Leta 1919 je začel Ivan Seunig v Guzjevem mlinu v Tacnu (današnja Kajakaška cesta) izdelovati lesene čevljarske žeblje. V bližini svoje delavnice lesenih žebljev leta 1929 zgradil novo tovarno Seta, kjer je poleg lesenih izdeloval še kovinske žeblje, vložke za čevlje in podobno. Od leta 1958 se je preimenovala v tovarno kovinskega okovja Kot, ki pa je 1996 prenehala z delom. Danes so teh v prostorih različna podjetja in trgovine.
Tacen je bil poznan tudi po izdelovanju hrastovih sodov. Sodarstvo v Tacnu je bilo poznano že v 18. stoletju in se do pred prve svetovne vojne zelo razširilo. 14. marca 1909 je bila ustanovljena Sodarska zadruga Tacen, ki pa od 1980-ih ne obratuje več. V Tacnu sta bila tudi dva mlina: pri Mačku in pri Guzju.
Na Savi se je že leta 1948 razvilo kajakaško središče, kjer je urejena ena najbolj znanih prog za slalom na divjih vodah. Na tej progi so organizirali več svetovnih prvenstev (1955, 1991, 2010), evropskih prvenstev (2005, 2017, 2024) in tekem za svetovni pokal.[2] Skozi naselje tradicionalno poteka tudi kolesarski maraton Franja.
Grad Rocen
[uredi | uredi kodo]Grad Rocen ali Rocin (Rutzing, Ruzing, Rotzen) je stal obdan z lepim parkom na skrajnem zahodnem delu Tacna, tik pod Grmado na nekoliko vzvišenem prostoru. Tekom stoletij je imelo rocensko gospostvo razne lastnike, med drugimi tudi Lamberge v 16. stoletju, Raspe v 17. stoletju, Schweigerje v 18. stoletju in Lazarinije v 19. stoletju. Najdlje so bili lastniki Schweigerji plemeniti Lerchenfeldi, kar 137 let, od 1671 do 1808. Tacenska cerkev sv. Jurija, ki se omenja leta 1526 v popisu cerkvenih dragocenosti na Kranjskem in leta 1631 v vizitacijah škofa Rajnalda Scharlichija, je bila nekoč rocenska graščinska kapela. Valentin Vodnik v svojem rokopisu Itinerarium 1808 et 1809, v katerem popisuje svoja potovanja po Kranjskem in Štajerskem, omenja, da je bil maja leta 1808 v Mednem, Vikrčah in na Rocnu.
Leta 1808 je torej postal novi lastnik gospostva Rocen baron Franc Ignac Lazarini. Franc Ignac baron Lazarini je umrl na veliki četrtek, 19. aprila 1832 in zapustil Rocen hkrati z gospostvoma Smlednik in Podčrtrtek svojemu sinu baronu Francu Feliksu. Feliks je leta 1844 naredil na mestu broda čez Savo v Tacnu, ki je deloval od leta 1569 lesen most, ki ga je imenoval »Marijin most«. Cesarsko kraljeva dvorna pisarna je dovolila baronu Lazariniju z odlokom z dne 24. decembra 1840, da sme pobirati mostnino. Leta 1907 je del mostu odneslo neurje.
Zadnja lastnika veletrgovca Hanuš Kraft in Ivan Jelačin sta ga 13. marca 1930 prodala Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Tu so ustanovilia rezidenco, kjer je bil najprej klerikat za gimnazijce, potem počitniški dom za klerike. Redovno hišo so imenovali »Antonianum«. Tik pred drugo svetovno vojno so imeli frančiškani tu tudi svojo tiskarno.
Po koncu druge svetovne vojne je bilo posestvo nacionalizirano in je prišlo v splošno ljudsko premoženje. Najprej so v njem uredili upravne prostore milice in leta 1953 so iz Gorenjega Logatca preselili sem nižjo šolo za notranje zadeve. Leta 1958 je bila ustanovljena dvoletna srednja strokovna šola. Istočasno je tu delovala enoletna podoficirska šola, ki je bila oddelek zvezne podoficirske šole iz Sremske Kamenice. Od leta 1967 je nato tu triletna srednja kadetska šola za miličnike, ki postane leta 1974 štiriletna. Leta 1991 nastane tu srednja policijska šola, ki deluje v okviru Izobraževalnega centra Ministrstva za notranje zadeve. Od leta 1999 pa tu poteka izobraževalni program za poklic policist.
Znani Tácenci
[uredi | uredi kodo]- Pavla Brunčko-Kovič (1921–1999), igralka
- Edvard Kardelj, komunistični politik in teoretik in njegova žena Pepca Kardelj
- Franja Koširjeva por. Gulič, r. Malenšek (1852–1927) Levstikova prijateljica, narodna delavka
- Ivan Novak - Očka (1898–1969), politični delavec, partizanski komisar
- Miha Novak (1899–1941), borec, ki je sprožil prvi strel na Slovenskem v 2. sv. vojni
- Avgust Pirjevec (1887–1943), knjižničar, literarni zgodovinar
- Dušan Pirjevec (1921–1977), partizanski komisar, literarni zgodovinar in teoretik, univ. profesor
- Jože Šilc (1922–1992), agronom
- Ivan Tomšič (1902–1976), strokovnjak za mednarodno pravo, univ. profesor
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici in viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ Četrtna skupnost Šmarna gora, Zgodovina
- ↑ Enciklopedija Slovenije. (1999). Knjiga 13. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi Tacen v Wikimedijini zbirki