Renzo Piano

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Renzo Piano
Portret
Rojstvo 14. september 1937({{padleft:1937|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1] (81 let)
Genova[2]
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija
Poklic arhitekt, politik, inženir
Spletna stran
rpbw.com

Renzo Piano, italijanski arhitekt in inženir, * 14. september 1937, Genova, Italija.

Je eden najvidnejših sodobnih arhitektov.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Terminal Mednarodnega letališča Kansai

Rodil se je v družini gradbenikov in šolal na Politehniški univerzi v Milanu, kjer je diplomiral leta 1964. Kariero je začel kot sodelavec v arhitekturnih birojih več znamenitih arhitektov, najprej pri Louisu Kahnu v Filadelfiji (1965–1970) in nato pri Z.S. Makowskyju v Londonu. Leta 1971 je z Richardom Rogersom ustanovil biro Piano & Rogers in v sodelovanju s še enim arhitektom, Gianfrancom Franchinijem, ustvaril znameniti Pompidoujev center v Parizu.

Nato je med 1977 in 1981 sodeloval z inženirjem Petrom Riceom (L'Atelier Piano and Rice), leta 1981 pa je ustanovil Renzo Piano Building Workshop, ki ima zdaj okrog 150 zaposlenih in pisarne v Parizu, Genovi ter New Yorku. Oblikoval je vrsto muzejskih in drugih kulturnih zgradb v Evropi in Združenih državah Amerike, pri čemer kritiki njegove stvaritve opisujejo kot lahke, elegantne in odprte.

Med odmevnejšimi zgrajenimi stvaritvami v zadnjih desetletjih so muzej znanosti NEMO v Amsterdamu in poslopje Kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu ter megaprojekti, kot sta 1,7 kilometra dolg glavni terminal Mednarodnega letališča Kansai in nebotičnik Črepinja, ob dokončanju leta 2012 najvišja stavba v Evropski uniji. Nekateri drugi projekti so kontroverzni, predvsem nova mestna vrata Valette na Malti, zaradi katerih mestu grozi izguba statusa Unescove svetovne dediščine.[3]

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi Pritzkerjevo nagrado, najpomembnejše priznanje v arhitekturi. Žirija ga je v svoji utemeljitvi primerjala z Leonardom da Vincijem in Michelangelom.[4]

Med drugimi priznanji sta Erazmova nagrada za dosežke v humanizmu istoimenskega sklada z Nizozemske in položaj dosmrtnega senatorja Italijanske republike.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. SNAC — 2010.
  2. http://www.nytimes.com/1998/04/20/arts/renzo-piano-wins-architecture-s-top-prize.html
  3. "Unesco to probe City Gate project". Times of Malta. 22.7.2013. Pridobljeno dne 21.11.2015. 
  4. "Jury Citation: Renzo Piano". The Pritzker Architecture Prize. Pridobljeno dne 21.11.2015. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]