Pojdi na vsebino

Pompidoujev center

Pompidoujev center
Centre Georges Pompidou
Logo of the Centre Pompidou
Zemljevid
Splošni podatki
TipKulturni center
Arhitekturni slogModernistična arhitektura / Visokotehnološka arhitektura
LokacijaPariz, Francija
Koordinati48°51′38.311″N 2°21′8.082″E / 48.86064194°N 2.35224500°E / 48.86064194; 2.35224500
Dokončano1971–1977
Tehnični podatki
Strukturni sistemJeklena nadgradnja z armirano betonskimi ploščami
Projektiranje in gradnja
ArhitektRenzo Piano, Richard Rogers in Gianfranco Franchini
Strukturni inženirArup Group Limited
Servisni inženirArup Group Limited
Spletna stran
www.centrepompidou.fr/en/

Pompidoujev center (fr. Centre Pompidou, francoska izgovorjava: ​[sɑ̃tʁ pɔ̃pidu]), natančneje Centre national d'art et de culture Georges-Pompidou, Narodni center umetnosti in kulture Georges Pompidou), je kompleksna zgradba v predelu Beaubourg v 4. pariškem okrožju, blizu Les Halles, ulice Montorgueil in Maraisa. Zasnoval ga je arhitekturni tim Richarda Rogersa, Su Rogers, Renza Piana in Gianfranca Franchinija v slogu visokotehnološke arhitekture.[1]

V njem je javna informacijska knjižnica, velika javna knjižnica, Narodni muzej moderne umetnosti, ki je največji muzej moderne umetnosti v Evropi in IRCAM, center za glasbene in akustične raziskave. Zaradi svoje lokacije je središče lokalno znano kot Beaubourg (IPA: [bobuʁ]).[2][3][4] Imenuje se po Georgesu Pompidouju, predsedniku Francije od leta 1969 do 1974, ki je naročil gradnjo, uradno pa jo je odprl 31. januarja 1977 predsednik Valéry Giscard d'Estaing.

Center je imel leta 2021 1,5 milijona obiskovalcev, kar je 65 odstotkov več kot leta 2020, a precejšen upad kot leta 2019 zaradi zaprtja zaradi pandemije COVID-a. Od leta 1977 ga je obiskalo več kot 180 milijonov obiskovalcev, leta 2013 pa več kot 5.209.678 obiskovalcev, vključno s 3.746.899 obiskovalci muzeja.

Skulptura Horizontal Alexandra Calderja, samostoječi mobilnik, visok 7,6 m, je bila postavljena pred Center Pompidou leta 2012.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zamisel o večkulturnem kompleksu, ki na enem mestu združuje različne oblike umetnosti in literature, se je deloma razvila iz zamisli prvega francoskega ministra za kulturo Andréja Malrauxa, predloga decentralizacije umetnosti in kulture na podlagi impulza politična moč. V 1960-ih so se mestni načrtovalci odločili, da bodo preselili živilske tržnice Les Halles, zgodovinsko pomembne strukture, ki so jih Parižani že dolgo cenili, z idejo, da bi nekaj kulturnih inštitutov zgradili na območju nekdanje tržnice. V upanju, da bi obnovili idejo o Parizu kot vodilnem mestu kulture in umetnosti, je bilo predlagano, da se Musée d'Art Moderne preseli na to novo lokacijo. Pariz je potreboval tudi veliko, brezplačno javno knjižnico, saj je takrat še ni bilo. Sprva se je razprava nanašala na Les Halles, a ko se je spor umiril, je predsednik Charles de Gaulle leta 1968 razglasil Plateau Beaubourg kot novo lokacijo za knjižnico. Leto pozneje, leta 1969, je Georges Pompidou, novi predsednik, sprejel projekt Beaubourg in se odločil, da bo to lokacija nove knjižnice in centra za sodobno umetnost. V procesu razvoja projekta je bil v kompleksu nameščen tudi IRCAM (Institut de Recherche et Coordination Acoustique/Musique).

Oblikovanje Rogers and Piano je bilo izbrano med 681 natečajnimi prispevki. Žirijo so sestavljali svetovno znani arhitekti Oscar Niemeyer, Jean Prouvé in Philip Johnson.[5] V Franciji je bilo prvič dovoljeno sodelovati mednarodnim arhitektom. Izbor je bil objavljen leta 1971 na »nepozabni tiskovni konferenci«, kjer je kontrast med ostro oblečenim Pompidoujem in »poraščeno mlado ekipo« arhitektov predstavljal »veliko kupčijo med radikalno arhitekturo in politiko establišmenta«.[6]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Oblikovanje[uredi | uredi kodo]

To je bil prvi večji primer stavbe, obrnjene od znotraj navzven, s strukturnim sistemom, mehanskimi sistemi in kroženjem, izpostavljenim na zunanjosti stavbe. Sprva so bili vsi funkcionalni strukturni elementi stavbe barvno označeni: zelene cevi so vodovodne napeljave, modri kanali za klimatsko napravo, električne žice so obdane z rumeno barvo, obtočni elementi in varnostne naprave (npr. gasilni aparati) pa so rdeči.[7] Po besedah Piana zasnova naj ne bi bila stavba, temveč mesto, kjer najdete vse – kosilo, odlično umetnost, knjižnico, odlično glasbo.

National Geographic je reakcijo na dizajn opisal kot »ljubezen na drugi pogled«.[8] Članek v Le Figaro je izjavil: »Pariz ima svojo pošast, tako kot tista v Loch Nessu«. Toda dve desetletji kasneje, ko je leta 2007 poročal o Rogersovi osvojitvi Pritzkerjeve nagrade, je The New York Times zapisal, da je zasnova centra »obrnila arhitekturni svet na glavo« in da si je »gospod Rogers prislužil sloves visokotehnološkega ikonoklasta z dokončanjem Pompidoujevega centra leta 1977 z njegovim izpostavljenim skeletom živobarvnih cevi za mehanske sisteme«. Pritzkerjeva žirija je dejala, da je Pompidou »revolucioniral muzeje, ki so nekoč elitne spomenike spremenili v priljubljene kraje družbene in kulturne izmenjave, vtkane v srce mesta«.[9]

Gradnja[uredi | uredi kodo]

Center je zgradil GTM in dokončal leta 1977.[10] Gradnja je stala 993 milijonov francoskih frankov. Obnovitvena dela, ki so potekala od oktobra 1996 do januarja 2000, so bila zaključena s proračunom 576 milijonov frankov. Glavni inženir je bil priznani Peter Rice, med drugim odgovoren za Gerberette. Med prenovo je bil center zaprt za javnost 27 mesecev, ponovno pa so ga odprli 1. januarja 2000.[11]

Septembra 2020 je bilo napovedano, da bo Pompidoujev Center leta 2023 začel s prenovo, ki bo zahtevala delno zaprtje za sedem let ali popolno zaprtje za tri leta. Predvideni stroški za prihajajočo prenovo so 235 milijonov $.[12] Januarja 2021 je Roselyne Bachelot, francoska ministrica za kulturo, napovedala, da se bo center leta 2023 popolnoma zaprl za štiri leta.[13]

Specifikacije stavbe
Površina zemljišča 2 ha
Površina etaže 103.305m2
Superstructure 7 nadstropij
Višina 42 m (Rue Beaubourg side), 45.5 m (stran Piazza)
Dolžina 166 m
Širina 60 m
Infrastruktura 3 nadtropja
Mere globina: 18 m; dolžiona: 180 m; širina: 110 m
Materiali
Zemeljska dela 300.000 m3
Armirani beton 50.000 m3
Kovinski okvirji 15.000 ton jekla
Fasade, steklene površine 11.000 m2
Neprozorne površine 7000 m2

Stravinskega vodnjak[uredi | uredi kodo]

Vodnjak Stravinskega, ki je zunaj Centra Pompidou

Bližnji vodnjak Stravinskega (imenovan tudi Fontaine des automates) na trgu Stravinskega prikazuje 16 muhastih gibajočih se skulptur Jeana Tinguelija in Nikija de Saint-Phalleja, ki brizgajo vodo, ki predstavljajo teme in dela skladatelja Igorja Stravinskega. Črno pobarvane mehanične skulpture so delo Tinguelyja, barvna dela pa de Saint-Phalle. Vodnjak so odprli leta 1983.[14] Videoposnetki fontane so se pogosto pojavljali v francoskem teletečaju, Francoščina v akciji.

Trg Georges Pompidou[uredi | uredi kodo]

Place Georges Pompidou pred muzejem je znan po prisotnosti uličnih izvajalcev, kot so mimiki in žonglerji. Spomladi so miniaturni karnevali začasno postavljeni na mesto spredaj z najrazličnejšimi atrakcijami: glasbenimi skupinami, umetniki karikatur in skic, mizami, postavljenimi za večerne večerje, in celo tekmovanji v rolkanju.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hall, Jane (Writer on architecture) (16. oktober 2019). Breaking ground : architecture by women. London. str. 161. ISBN 978-0-7148-7927-7. OCLC 1099690151.
  2. Gignoux, Sabine (4 March 2015). "Serge Lasvignes, un nouvel énarque à la tête de Beaubourg", La Croix. Arhivirano 23 July 2015 na Wayback Machine..
  3. Bommealer, Claire (5 March 2015). "Pompidou: Serge Lasvignes s'explique, Fleur Pellerin assume", Le Figaro. Arhivirano 23 July 2015 na Wayback Machine..
  4. Rossellini, Roberto. Beaubourg, centre d'art et de culture, 1977 au cinéma
  5. Richard Copans, Director (2007). Le Centres Georges Pompidou (Film). France. Pridobljeno 17. septembra 2019.
  6. Moore, Rowan (8. januar 2017). »Pompidou Centre: a 70s French radical that's never gone out of fashion«. The Guardian. London. Arhivirano iz spletišča dne 29. julija 2019. Pridobljeno 18. septembra 2019.
  7. Sisson, Patrick (23. januar 2017). »Centre Pompidou, a monument to modernity: 8 things you didn't know«. Curbed. Arhivirano iz spletišča dne 2. maja 2019. Pridobljeno 17. septembra 2019.
  8. Newman, Cathy (Oktober 1980). »The Pompidou Center Captivates Paris«. National Geographic. str. 469.[mrtva povezava]
  9. Pogrebin, Robin (28. marec 2007). »British Architect Wins 2007 Pritzker Prize«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 17. aprila 2009. Pridobljeno 3. maja 2011.
  10. »Centre Georges Pompidou«. Vinci. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2012. Pridobljeno 3. maja 2011.
  11. »Pompidou Centre reopens for 2000«. BBC News. 1. januar 2000. Arhivirano iz spletišča dne 30. julija 2004. Pridobljeno 28. januarja 2021.
  12. »Centre Pompidou faces three- to seven-year renovation closure«. Artforum. Arhivirano iz spletišča dne 4. oktobra 2020. Pridobljeno 10. oktobra 2020.
  13. Bommelaer, Claire (25. januar 2021). »Trois ans de fermeture pour le Centre Pompidou«. LEFIGARO (v francoščini). Arhivirano iz spletišča dne 26. januarja 2021. Pridobljeno 27. januarja 2021.
  14. Hortense Lyon, La Fontaine Stravinsky, Collection Baccalaureat arts plastiques 2004, Centre national de documentation pedagogique

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]