Radmirje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Radmirje
Radmirje 1938. leta
Radmirje is located in Slovenija
Radmirje
Radmirje
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°19′36.07″N 14°50′52.99″E / 46.3266861°N 14.8480528°E / 46.3266861; 14.8480528Koordinati: 46°19′36.07″N 14°50′52.99″E / 46.3266861°N 14.8480528°E / 46.3266861; 14.8480528
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Savinjska regija
Tradicionalna pokrajina Štajerska (pokrajina)
Občina Ljubno
Površina
 • Skupno 4,81 km2
Nadmorska višina 434,7 m
Prebivalstvo (2016)[1]
 • Skupno 461
 • Gostota 96 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 3333 Ljubno ob Savinji
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Radmirje - Vas
Lokacija Občina Ljubno
RKD št. 4453 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP 18. julij 1987

Radmirje je naselje v Občini Ljubno.

Radmirje se je razvilo na križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku. V jedru je Radmirje gručasta vas, glavni del naselja pa je zgrajen je na 40 m visoki prodnati terasi (Zgornje Radmirsko polje) intezivno obdelanega polja, zasejanega večinoma s hmeljem na nadmorski višini med 400 in 462 m. Na nižji terasi, Spodnje Radmirsko polje, so tudi njive, ki segajo do Savinje. Naselje je razdeljeno na naslednje dele: Stráže, ob pešpoti proti Ljubnem so Birše in Râzbore, ob cesti v Juvanje je Mrzlo Pólje, tuje več novejših hiš. K Radmirju sodi tudi zaselek treh kmetij Brézje in leži na levi strani potoka Mešice, ki odmaka pobočje Homa. Proti Gornjemu Gradu pelje cesta prav po tej dolini do razvodja pri Lepičkem križu. Ob umetni strugi Savinje, ki je zdaj opuščena, je bilo več mlinov in žag.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

O preteklosti kraja ni veliko podatkov. Za najstarejši ohranjeni podatek velja podružnična cerkev sv. Mihaela, ki je bila prvič omenjena leta 1395, a je gotovo starejša. V drugi polovici 15. stoletja so jo prezidali, 1540 pa podaljšali ladjo in prizidali zvonik. Po potresu 1895 so v ladjo vgradili obok in prizidali zakristijo. Prezbiterij ima kamnoseško bogato okrašena rebra in zašiljena okna. Trije oltarji so zlatega tipa iz druge polovice 17. stoletja.

O cerkvi sv. Barbare so ohranjeni podatki iz leta 1569, na njenem mestu stoji sedaj župnijska cerkev sv. Frančiška, ki je bila zgrajena leta 1725. Več bi lahko izvedeli iz cerkvene kronike, ki pa je bila med drugo svetovno vojno uničena.

Šola je bila ustanovljena 1870. Zgradba je bila med NOB požgana, po vojni pa obnovljena. Pouk se je odvijal v bivšem prosvetnem domu do leta 1975, ko je bil ukinjen.

Gasilski dom z društvom stoji od leta 1898, svojo pošto so imeli že pred prvo svetovno vojno. Prosvetni dom so dogradili leta 1939, istega leta so dobili v vasi enofazno elektriko. Vodovod iz zajetja imajo od leta 1963.

V naselju ob kapeli stoji stara votla lipa, ki je leta 1904 pogorela, a še vedno zeleni.

V Radmirju je bil leta 1875 pokopan Valentin Orožen, slovenski rimskokatoliški duhovnik in pesnik.

Cerkev sv. Frančiška Ksaverija[uredi | uredi kodo]

Prvotno cerkev sv. Barbare so zgradili konec 15. stol. Ko se je v letih okoli 1715 pričelo čaščenje sv. Frančiška Ksaverija in so v cerkvi postavili njegovo podobo, se je povečalo število romarjev in pokazala se je potreba po gradnji prostornejše cerkve. Sezidali so jo v letih 1721 do 1725. V romarski župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija ima izreden pomen t. i. Radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J. Augusta (1760) in z dragimi kamni okrašena monštranca, delo dunajskega zlatarja J.J. Würtha (1746). Med baročnimi liturgičnimi oblačili so dragoceni mašni plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763).

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4453". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  • Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, str. 234, DZS, 1976

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]