Ledeniška dolina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dolina v Altajske pogorju kaže značilno obliko U.
U-dolina v Lehu, Ladak, Himalaja. Ledenik, viden na začetku doline, je zadnji ostanek nekdanjega obsežnejšega dolinskega ledenika, ki je izklesal to dolino.

Ledeniška dolina je dolina s prečnim prerezom v obliki črke U, ki v zgornjem delu prereza prehaja v ledeniško rame, nad njim pa v gorski greben. Doline v obliki črke U, imenovane tudi koritaste doline ali ledeniška korita, nastanejo v procesu poledenitve. Značilne so zlasti za gorsko poledenitev.[1]

V prerezu imajo značilno obliko črke U, s strmimi, ravnimi stranicami in ravnim ali zaobljenim dnom (nasprotno pa so doline, ki so jih izrezale reke, po navadi v prerezu v obliki črke V). Ledeniške doline nastajajo, ko ledenik potuje po pobočju in s tem brusi dolino.[2] Ko se led odstrani ali odtaja, ostane dolina pogosto posuta z majhnimi balvani, ki so bili prepeljani v ledu, imenovani ledeniški til in moreno, materialom, ki ga je prenašal ledenik.

Primere dolin v obliki črke U najdemo v gorskih regijah po vsem svetu, vključno z Andi, Alpami, Kavkazom, Himalajo, Skalnim gorovjem, Novo Zelandijo in Skandinavskimi gorami. Najdemo jih tudi v drugih večjih evropskih gorah, vključno s Karpati, Pireneji, pogorjem Rila in Pirin v Bolgariji ter Škotskim višavjem.

Ko se dolina v obliki črke U razširi v slano vodo in postane vhod v morje, se imenuje fjord, iz norveške besede za te značilnosti, ki so običajne na Norveškem.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Oblikovanje ledeniške doline

Oblika[uredi | uredi kodo]

Oblikovanje doline v obliki črke U se zgodi v geološkem obdobju, kar pomeni ne med človeško življenjsko dobo. Traja lahko od 10.000 do 100.000 let, da se dolina v obliki črke V izkleše v dolino v obliki črke U.[3] Te doline so lahko globoke več tisoč metrov in dolge več deset kilometrov. Ledeniki se bodo enakomerno razširili na odprtih območjih, vendar se nagibajo k globokemu vrezovanju v tla, ko so omejeni na dolino. Debelina ledu je glavni dejavnik, ki prispeva k globini doline in stopnji vrezovanja. Ko se ledenik pomika navzdol skozi dolino, običajno s potokom, ki teče skozenj, se oblika doline spremeni. Ko se led tali in umika, ostane dolina z zelo strmimi pobočji in širokim ravnim dnom. To parabolično obliko povzroči ledeniška erozija, ki odstrani kontaktne površine z največjim uporom proti toku, nastali odsek pa zmanjša trenje.[4] Obstajata dve glavni različici te oblike U. Prva se imenuje model Skalno gorovje in se pripisuje alpskim ledeniškim dolinam, kar kaže na splošen učinek poglabljanja doline. Druga različica se imenuje model Patagonija-Antarktika, ki se pripisuje celinskim ledenim ploščam in kaže splošni učinek širitve na okolico.

Dno doline[uredi | uredi kodo]

Na dnu teh ledeniških dolin je največ dokazov o ciklih poledenitve. Večinoma je dno doline široko in ravno, vendar so prisotne različne ledeniške značilnosti, ki označujejo obdobja ledne transgresije in regresije. Dolina ima lahko različne stopnice, znane kot dolinske stopnice, in velike poglobitve od deset do več sto metrov globoko. Te se nato napolnijo s sedimenti, da nastanejo ravnice, ali z vodo, da nastanejo jezera. Takšne z vodo napolnjene U-doline kotline so znane tudi kot fjordska jezera ali dolinska jezera (norveško fjordsjø ali dalsjø). Jezeri Gjende in Bandak na Norveškem sta primera fjordskih jezer. Nekatera od teh fjordnih jezer so zelo globoka, na primer Mjøsa (453 metrov) in Hornindalsvatnet (514 m). Vzdolžni profil ledeniške doline v obliki črke U je pogosto stopničast, kjer so položne kotline prekinjene s pragovi. Reke pogosto izdolbejo dolino ali sotesko v obliki črke V skozi prag.[5][6][7]

Okoliške manjše doline pritokov se bodo med poledenitvenimi obdobji pogosto pridružile glavnim dolinam in za seboj pustile značilnosti, znane kot viseče doline visoko v stenah korit, potem ko se led stopi.

Po deglaciaciji lahko taljenje snega in ledu z vrhov gora ustvari potoke in reke v dolinah v obliki črke U. Ti se imenujejo neusklajeni tokovi. Potoki, ki nastanejo v obviselih dolinah, ustvarjajo slapove, ki se izlivajo v glavni dolinski krak. Ledeniške doline imajo lahko v sebi tudi naravne, pogosto jezu podobne strukture, imenovane morene. Nastanejo zaradi presežka sedimenta in ledeniškega tila, ki ga je ledenik premaknil in odložil.

V vulkanskih gorskih verigah, kot so Kordiljere v Andih, so lahko dna ledeniških dolin prekrita z gostimi tokovi lave.[8]

Konec korita[uredi | uredi kodo]

Ledeniško korito ali ledeniška gorska dolina se pogosto konča v strmi glavi, ki je znana kot 'konec korita' ali 'glava korita'.[9] To ima lahko skoraj strme skalne stene in spektakularne slapove.[10] Domnevajo, da so nastali tam, kjer se številni majhni ledeniki združijo, da nastane veliko večji ledenik. Primeri vključujejo: Warnscale Bottom v Lake District, dolino Yosemite ter dolini Rottal in Engstlige v Švici.

Morska korita[uredi | uredi kodo]

Ledeniška korita obstajajo tudi kot podmorske doline na kontinentalnih policah, kot je Laurentijev kanal. Te geomorfne značilnosti pomembno vplivajo na porazdelitev sedimentov in biološke skupnosti s spreminjanjem trenutnih vzorcev.[11]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Geologi niso vedno verjeli, da so ledeniki odgovorni za doline v obliki črke U in druge ledeniške erozije. Led je precej mehak in marsikomu se je zdelo neverjetno, da bi lahko bil odgovoren za močno razrezovanje skalne podlage, značilno za ledeniško erozijo. Nemški geolog Penck in ameriški geolog Davis sta bila glasna zagovornika te ledeniške erozije brez primere.[12]

V 1970-ih in 1980-ih je bil dosežen napredek glede možnih mehanizmov ledeniške erozije in dolin v obliki črke U prek modelov, ki so jih predlagali različni znanstveniki. Ustvarjeni so bili numerični modeli, ki pojasnjujejo pojav vrezovanja dolin v obliki črke U.

Ledeniške doline v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji so ledeniške doline v Julijskih Alpah:

in v Kamniško-Savinjskih Alpah:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »glacial valley | geological formation«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 23. maja 2017.
  2. ↑ »Glacial Trough/U-Shaped Valley«. Illustrated Glossary of Alpine Glacial Landforms. Department of Geography, Central Michigan University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2020. Pridobljeno 8. avgusta 2019.
  3. ↑ Waddington, E. D.; Anderson, S. P.; Anderson, R. S.; MacGregor, K. R. (november 2000). »Geology«. Geology (Boulder). 28 (11): 1031–1034. doi:10.1130/0091-7613(2000)28<1031:NSOGLP>2.0.CO;2. ISSN 0091-7613.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ »Wiley Online Library«. 13. doi:10.1002/esp.3290130805. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  5. ↑ Karlsen, Ole G. (1981). Delta: naturgeografi for den videregående skolen. Oslo: TANO. ISBN 8251814782.
  6. ↑ Hamblin, P. F., & Carmack, E. C. (1978). River‐induced currents in a Fjord Lake. Journal of Geophysical Research: Oceans, 83(C2), 885–899.
  7. ↑ Gjessing, Just (1978). Norges landformer. Oslo: Universitetsforl. ISBN 8200017729.
  8. ↑ Charrier, Reynaldo; Iturrizaga, Lafasam; Charretier, Sebastién; Regard, Vincent (2019). »Geomorphologic and Glacial Evolution of the Cachapoal and southern Maipo catchments in the Andean Principal Cordillera, Central Chile (34°-35º S)«. Andean Geology. 46 (2): 240–278. doi:10.5027/andgeoV46n2-3108. Pridobljeno 9. junija 2019.
  9. ↑ Blackie, Blackie's Dictionary of Geography, Mumbai: Blackie, 2000, p. 344.
  10. ↑ Monkhouse, F.J., Dictionary of Geography, London: AldineTransaction, 1970, p.359.
  11. ↑ Buhl-Mortensen L, in sod. (2012). »51 – Banks, Troughs, and Canyons on the Continental Margin off Lofoten, Vesterålen, and Troms, Norway«. Seafloor Geomorphology as Benthic Habitat. str. 703–715. doi:10.1016/B978-0-12-385140-6.00051-7. ISBN 978-0-12-385140-6.
  12. ↑ Bierman; in sod. Key Concepts in Geomorphology.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Frank Ahnert: Einführung in die Geomorphologie. 3. Aufl., 477 S., Verlag Eugen Ulmer, Stuttgart 2003 ISBN 3-8001-2813-6
  • Herbert Louis und Klaus Fischer: Allgemeine Geomorphologie. 4. erneuerte und erweiterte Aufl., Walter de Gruyter Verlag, Berlin und New York 1979 ISBN 3-11-007103-7

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ledeniška dolina.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ledeniška_dolina&oldid=6214103«