Boj za severno mejo: Razlika med redakcijama

Boj za severno mejo
	Del posledic prve svetovne vojne
Datum	1. november 1918 - 1919
Prizorišče	Koroška, Štajerska in Prekmurje
Udeleženci
Država SHS Maistrovi borci; Po združitvi 1. decembra:; Kraljevina SHS Enote s Spodnje Štajerske; Enote iz Ljubljane; Po premirju 13. februarja:; Vojska Kraljevine Jugoslavije	Republika nemška Avstrija Koroška deželna vlada;
Poveljniki in vodje
Rudolf Maister; Franjo Malgaj †; Alfred Lavrič; Rudolf Knez; Po aprilskem avstrijskem protinapadu tudi:; Vladimir Uzorinac; Ljubomir Marić; Dobrosav Milenkov; Sava Tripkov	Arthur Lemisch ; Ludwig Hülgerth; Hans Steinacher
Udeležene enote
Maistrovi borci; srbski prostovoljci	Volkswehr; Schutzwehr
Moč
4000 borcev; 200 častnikov; 150 srbskih prostovoljcev	neznana
Žrtve in izgube
150 padlih	200-270 padlih; 800 ranjenih

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 12:04, 8. marec 2020

Boj za severno mejo (v nemščini imenovan Kärntner Abwehrkampf - koroški obrambni boj) je bil spopad, v katerem so se za etnično mešano ozemlje Koroške in Štajerske borili Slovenci in Nemci (Avstrijci).

V prizadevanju za uresničitev programa Zedinjene Slovenije v okviru Države SHS in pozneje Kraljevine SHS so se Slovenci že ob razpadu začeli bojevati za določitev severne meje po narodnostni meji. V boju za severno mejo na Koroškem so sodelovali slovenski prostovoljci pod poveljnikoma Antonom Lavričem in Franjem Malgajem ter vojaki generala Maistra, pozneje tudi vojaki (večinoma Slovenci) redne jugoslovanske vojske. Maja in junija 1919 so zasedli vso slovensko Koroško, toda pariška mirovna konferenca se je odločila za izvedbo plebiscita na ozemlju severno od Karavank. Koroški plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920 in po njem je v skladu z določili senžermenske mirovne pogodbe plebiscitno ozemlje s koroškimi Slovenci pripadlo Avstriji. Na Štajerskem je general Maister obranil slovenski del Štajerske in dosegel mejo na Kobanskem in Muri; v Avstriji so ostali Slovenci na območju Radgone.

Po njih se imenuje Osnovna šola borcev za severno mejo na Pobrežju.

Glej tudi

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Boj za severno mejo.

Viri

Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

@@ Vrstica 57: / Vrstica 57: @@
 [[File:Maister's fighters in carinthia.pdf|thumb|levo|300px|Maistrovi borci leta 1919.]]
-V prizadevanju za uresničitev programa [[Zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]] v okviru [[Država SHS|Države SHS]] in pozneje [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]] so se [[Slovenci]] že ob razpadu začeli bojevati za določitev severne meje po narodnostni meji. V boju za severno mejo na Koroškem so sodelovali slovenski prostovoljci pod poveljnikoma [[Alfred Lavrič|Antonom Lavričem]] in [[Franjo Malgaj|Franjem Malgajem]] ter vojaki [[general Maister|generala Maistra]], pozneje tudi vojaki (večinoma Slovenci) redne [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|jugoslovanske vojske]]. Maja in junija 1919 so zasedli vso [[Koroška regija|slovensko Koroško]], toda [[pariška mirovna konferenca]] se je odločila za izvedbo [[plebiscit]]a (2 plebiscitni coni) na ozemlju severno od [[Karavanke|Karavank]]. [[Koroški plebiscit]] je bil izveden 10. oktobra 1920 in po njem je v skladu z določili [[senžermenska mirovna pogodba (1919)|senžermenske mirovne pogodbe]] plebiscitno ozemlje s [[koroški Slovenci|koroškimi Slovenci]] pripadlo [[Avstrija|Avstriji]]. Na [[Štajerska|Štajerskem]] je [[general Maister]] obranil slovenski del Štajerske in dosegel mejo na [[Kozjak|Kobanskem]] in [[Mura|Muri]]; v Avstriji so ostali Slovenci na območju [[Radgona|Radgone]].
+V prizadevanju za uresničitev programa [[Zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]] v okviru [[Država SHS|Države SHS]] in pozneje [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]] so se [[Slovenci]] že ob razpadu začeli bojevati za določitev severne meje po narodnostni meji. V boju za severno mejo na Koroškem so sodelovali slovenski prostovoljci pod poveljnikoma [[Alfred Lavrič|Antonom Lavričem]] in [[Franjo Malgaj|Franjem Malgajem]] ter vojaki [[general Maister|generala Maistra]], pozneje tudi vojaki (večinoma Slovenci) redne [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|jugoslovanske vojske]]. Maja in junija 1919 so zasedli vso [[Koroška regija|slovensko Koroško]], toda [[pariška mirovna konferenca]] se je odločila za izvedbo [[plebiscit]]a na ozemlju severno od [[Karavanke|Karavank]]. [[Koroški plebiscit]] je bil izveden 10. oktobra 1920 in po njem je v skladu z določili [[senžermenska mirovna pogodba (1919)|senžermenske mirovne pogodbe]] plebiscitno ozemlje s [[koroški Slovenci|koroškimi Slovenci]] pripadlo [[Avstrija|Avstriji]]. Na [[Štajerska|Štajerskem]] je [[general Maister]] obranil slovenski del Štajerske in dosegel mejo na [[Kozjak|Kobanskem]] in [[Mura|Muri]]; v Avstriji so ostali Slovenci na območju [[Radgona|Radgone]].
 Po njih se imenuje Osnovna šola borcev za severno mejo na [[Pobrežje, Maribor|Pobrežju]].