Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 23: | Vrstica 23: | ||
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]]. |
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]]. |
||
Leta [[1938]] je bil postavljen za rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine SHS v [[Berlin]]u. Popolnoma je obvladal nemški jezik, dobro tudi francoščino. Takrat se je [[polkovnik]] Vauhnik vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|operacijo Kazenska sodba]] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]] zaradi [[državni udar|državnega udara]], ki je spodnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo skrito pod kodo '''''Projekt 25''''. O tem obdobju je napisal |
Leta [[1938]] je bil postavljen za rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine SHS v [[Berlin]]u. Popolnoma je obvladal nemški jezik, dobro tudi francoščino. Takrat se je [[polkovnik]] Vauhnik vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|operacijo Kazenska sodba]] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]] zaradi [[državni udar|državnega udara]], ki je spodnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo skrito pod kodo '''''Projekt 25''''.'' O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo Nevidna fronta. Del njegovih zapiskov je na žalost izgubljen. |
||
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[italija]]nsko [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung]] (BBZ), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]]. |
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[italija]]nsko [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung]] (BBZ), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]]. |
||
Redakcija: 12:49, 9. december 2016
Vladimir Vauhnik | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 24. junij 1896[1] Svetinje |
| Smrt | 31. marec 1955[1] (58 let) Buenos Aires |
| Pripadnost | Avstro-Ogrska Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev Kraljevina Jugoslavija |
| Rod/ | Pehota |
| Aktivna leta | 1914 - 1944 |
| Čin | Brigadni general |
| Oboroženi konflikti | Prva svetovna vojna Druga svetovna vojna |
Vladimir Vauhnik, slovenski general, vojaški ataše in vohun, * 24. junij 1896, Svetinje pri Ormožu, † 31. marec 1955, Buenos Aires, Argentina.
Življenjepis
Vladimir Vauhnik se je rodil 24. junija 1896 v Svetinjah v Slovenskih Goricah, v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred realke v Mariboru se je odločil za vojaško realko (kadetnico) v Mariboru. Bil je odličen kadet in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin poročnika avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med prvo svetovno vojno je služil v 17. pehotnem polku. Ob razpadu Avstro-Ogrske se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v stotnika.
Potem je postal častnik Vojske Kraljevine Jugoslavije, kjer je hitro napredoval po hierarhični lestvici. Končal je generalštabno šolo v Beogradu, nato še znamenito École de Guerre v Franciji. Tam je bil sošolec kasnejšega francoskega generala in predsednika republike Charlesa de Gaulla ter jugoslovanskega generala in voditelja četniškega gibanja med 2. svetovno vojno Draže Mihajlovića. Leta 1936 je postal načelnik štaba Drinske divizije.
Leta 1938 je bil postavljen za rezidenčnega obrambnega, vojaškega, letalskega in pomorskega atašeja Kraljevine SHS v Berlinu. Popolnoma je obvladal nemški jezik, dobro tudi francoščino. Takrat se je polkovnik Vauhnik vpisal v vojno zgodovino, ko je nekaj dni pred nemško operacijo Kazenska sodba obvestil generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije, da namerava Tretji rajh napasti Kraljevino Jugoslavijo zaradi državnega udara, ki je spodnesel vlado, ki je podpisala pristop k silam osi. Vauhnik je odkril to operacijo skrito pod kodo Projekt 25'. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo Nevidna fronta. Del njegovih zapiskov je na žalost izgubljen.
Po kapitulaciji Jugoslavije je bil izgnan iz Nemčije. Postal je častnik Vojske NDH, a se je 21. novembra 1941 vrnil v italijansko okupirano Ljubljano. Tu je še istega leta ustanovil obveščevalno službo Berliner Börsen-Zeitung (BBZ), ki je delovala za potrebe Združenega kraljestva. Ta skupina je delovala vse do leta 1944.
Zgodaj leta 1944 ga je Draža Mihajlović postavil za vršilca dolžnosti poveljnika Jugoslovanske vojske za Slovenijo (slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini, JVvD), hkrati pa ga je Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu povišala v brigadnega generala. V tem času je uporabljal tudi psevdonim general Račič [1]. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki je Gestapo sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD, medtem ko je Vauhnik oktobra istega leta uspel pobegniti v Švico. Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, naslednika Wilhelma Canarisa. Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na Jadranu, pri tem pa je poudarjal strateški pomen Trsta in Slovenije. Leta 1948 je iz Švice emigriral v Argentino in se zaposlil kot uradnik in hkrati pomagal slovenskim emigrantom. Pozneje so ga spoznali za partizanskega (sovjetskega) obveščevalca. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega politika Maksa Šnuderla.
Umrl je za posledicami neuspele zdravniške operacije, 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Zbolel je za Parkinsonovo boleznijo. Sedaj pokopan je v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.
Dela
- Nevidna fronta v slo. izšlo leta 1965,
- Nevidljivi front v sr/hr/ izšlo leta 1984,
- Memoiren eines Militarattasches v /de/ leta 1967,
Glej tudi
- seznam slovenskih častnikov Jugoslovanske vojske v domovini
- seznam slovenskih generalov
- seznam slovenskih vohunov
- seznam slovenskih diplomatov
- seznam generalov Jugoslovanske vojske v domovini
Viri
- Kranjc, Marijan F.: Slovenska vojaška inteligenca. Grosuplje, 2005, str. 118
- ↑ 1,0 1,1 Record #170135454 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.