Državljanska vojna: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+
+
Vrstica 13: Vrstica 13:
Glede na kriterij 1000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997.<ref name=hironaka3/> Če uporabimo omiljen kriterij 1000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.<ref name=fearon/>
Glede na kriterij 1000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997.<ref name=hironaka3/> Če uporabimo omiljen kriterij 1000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.<ref name=fearon/>


[[Ženevske konvencije]] natančno ne definirajo têrmina »državljanska vojna«, prav tako ne določajo odgovornosti strani v »oboroženem konfliktu, ki ni mednarodnega značaja«. To vključuje državljansko vojno, čeprav v besedilu ženevskih konvencij ni njene točne definicije.
[[Ženevske konvencije]] natančno ne definirajo têrmina »državljanska vojna«, prav tako ne določajo odgovornosti strani v »oboroženem konfliktu, ki ni mednarodnega značaja«. To vključuje državljansko vojno, čeprav v besedilu ženevskih konvencij ni njene točne definicije. Komentar deklaracij je pripravil [[Rdeči križ|Mednarodni komite Rdečega križa]].<ref>Final Record of the [[Fourth Geneva Convention|Diplomatic Conference of Geneva of 1949]], (Volume II-B, p. 121)</ref>

== Vzroki državljanski vojn po Collier–Hoefflerjevem modelu ==
Strokovnjake, ki preučujejo vzroke državljanskih vojn, privlačita dve nasprotujoči si teoriji – pohlep ali krivičnost: ali konflikte povzroča to, kar ljudje so, pa naj bo to definirano v pojmih etničnosti, religije ali drugih družbenih pripisljivosti; ali se konflikti začnejo, ker je to v najboljšem ekonomskem interesu posameznikov ali skupin, da jih začnejo? Strokovne analize podpirajo zaključek, da so za napovedovanje pojava državljanske vojne ekonomski in strukturni dejavniki pomembnejši od dejavnikov identitete.<ref>See, for example, Hironaka (2005), pp. 9–10, and [[Paul Collier|Collier, Paul]], Anke Hoeffler and Nicholas Sambanis, "The Collier-Hoeffler Model of Civil War Onset and the Case Study Project Research Design," in Collier & Sambanis, Vol 1, p. 13</ref>
V začetku 21. stoletja je [[Svetovna banka]] izvedla pregledno raziskavo državljanskih vojn. Študijski okvir, ki so ga poimenovali Collier–Hoefflerjev model, je zajel 78 petletnih increments, ko so se v letih od 1960 do 1999 dogajale državljanske vojne. Primerjali so jih s 1167 petletnih inkrementov »brez državljanskih vojn«. Zbir podatkov so analizirali z [[regresijska analiza|regresijsko analizo]], da bi videli učinek različnih dejavnikov. Dejavniki, ki so imeli statistično signifikanten učinek na možnost, da se državljanska vojna zgodi v kateremkoli danem petletnem obdobju, so bili:<ref name=cs17>Collier & Sambanis, Vol 1, p. 17</ref>


=== Učinki hladne vojne ===
=== Učinki hladne vojne ===

Redakcija: 21:03, 11. julij 2014

Bojišče po Gettysburški bitki Ameriške državljanske vojne, 1863

Državljanska vojna je vojna med oganiziranima skupinama znotraj države ali republike[1] ali, manj pogosto, med dvema deželama, ki sta nastali iz prejšnje enotne države.[2] Namen ene strani je prevzeti nadzor nad deželo ali regijo, doseči neodvisnost regije ali spremeniti politiko vladanja.[1] Têrmin izhaja iz latinskega izraza bellum civile, s katerim so označevali različne državljanske vojne v rimskem imperiju v 1. stoletju pr. Kr. Državljanska vojna je konflikt visoke intenzitete, pogosto vključuje redne oborožene sile, ustanovljen in organiziran je v velikem obsegu. Državljanske vojne se lahko končajo z mnogimi invalidi, žrtvami in ogromno porabo pomembnih virov.[3]

Državljanske vojne, ki so se pojavljale od konca druge svetovne vojne in so trajale povprečno malo več kot 4 leta. Državljanske vojne, ki so potekale v letih od 1900 do 1944, so trajale povprečno 1 leto in pol. Medtem, ko je bil nivo pojavljanja novih državljanskih vojn od sredine 19. stoletja relativno stabilen, je njihovo podaljšanje vodilo do povečanega števila vojn, ki so potekale istočasno. V prvi polovici 20. stoletja ni istočasno potekalo več kot 20 vojn. Ob koncu hladne vojne je sočasno potekalo več kot 20 državljanskih vojn. Od leta 1945 so državljanske vojne povzročile 26 milijonov beguncev in smrt več kot 25 milijonov ljudi. Državljanske vojne povzročajo tudi ekononomske zlome; Somalija, Mjanmar, Uganda in Angola so primeri nacij, ki so imele obetajoč prihodnost, dokler se niso znašle v državljanskih vojnah.[4]

Uradna razdelitev

Bitka pri Tewkesburyiju (1471) v angleški Vojni med belo in rdečo rožo

James Fearon, strokovnjak za državljanske vojne na Univerzi Stanford, definira državljansko vojno kot »nasilen konflikt v deželi, kjer se vojskujejo organizirane skupine, katerih namen je prevzeti moč nad središči v regiji, ali spremeniti vladne politike.«[1] Ann Hironaka opredeljuje, da je ena stran v spopadu vladna.[3] Intenziteta, pri kateri državljanska motnja postane vojna, je dogovorjena. Nekateri politični strokovnjaki definirajo kot državljansko vojno tisto, v kateri je več kot 1000 žrtev, [1], medtem ko jo drugi trdijo, da mora biti na vsaki strani vsaj 100 žrtev.[5] Correlates of War, zbirka podatkov, ki jo uporabljajo preučevalci konfliktov, razvršča državljanske vojne glede na to, ali je zaradi vojne v enem letu umrlo več kot 1000 ljudi. To je majhno število glede na 1 milijon mrtvih v Drugi sudanski državljanski vojni ali Kamboški državljanski vojni, izključuje pa več visoko publiciranih konfliktov, kot so bili The Troubles na Severnem Irskem in boje Afriškega nacionalnega kongresa v obdobju Apartheida v Južnoafriški republiki.[3] Glede na kriterij 1000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997.[3] Če uporabimo omiljen kriterij 1000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.[1]

Ženevske konvencije natančno ne definirajo têrmina »državljanska vojna«, prav tako ne določajo odgovornosti strani v »oboroženem konfliktu, ki ni mednarodnega značaja«. To vključuje državljansko vojno, čeprav v besedilu ženevskih konvencij ni njene točne definicije. Komentar deklaracij je pripravil Mednarodni komite Rdečega križa.[6]

Vzroki državljanski vojn po Collier–Hoefflerjevem modelu

Strokovnjake, ki preučujejo vzroke državljanskih vojn, privlačita dve nasprotujoči si teoriji – pohlep ali krivičnost: ali konflikte povzroča to, kar ljudje so, pa naj bo to definirano v pojmih etničnosti, religije ali drugih družbenih pripisljivosti; ali se konflikti začnejo, ker je to v najboljšem ekonomskem interesu posameznikov ali skupin, da jih začnejo? Strokovne analize podpirajo zaključek, da so za napovedovanje pojava državljanske vojne ekonomski in strukturni dejavniki pomembnejši od dejavnikov identitete.[7] V začetku 21. stoletja je Svetovna banka izvedla pregledno raziskavo državljanskih vojn. Študijski okvir, ki so ga poimenovali Collier–Hoefflerjev model, je zajel 78 petletnih increments, ko so se v letih od 1960 do 1999 dogajale državljanske vojne. Primerjali so jih s 1167 petletnih inkrementov »brez državljanskih vojn«. Zbir podatkov so analizirali z regresijsko analizo, da bi videli učinek različnih dejavnikov. Dejavniki, ki so imeli statistično signifikanten učinek na možnost, da se državljanska vojna zgodi v kateremkoli danem petletnem obdobju, so bili:[8]

Učinki hladne vojne

Padli in uničen Berlinski zid na nadzorni točki Charlie (1990)

Hladna vojna (1945–1989) je omogočala svetovno omrežje materialne in ideološke podpore, ki je podaljševala državljanske vojne. Te so se večinoma odvijale v šibkih nekdanjih kolonialnih deželah bolj kot v relativno močnih državah, ki so bile povezane v Varšavski pakt in v NATO. V nekaterih primerih so velesile vsiljevale ideologijo hladne vojne v lokalne konflikte; v drugih so lokalni akterji uporabljali to ideologijo, da bi pridobili pozornost velesil in njihovo podporo. Z uporabo ločene statistične ocene, kot je bila uporabljena prej za intervencije, so državljanske vojne, ki so vključevale pro- ali protikomunistične sile, trajale 141 % dlje kot povprečen nehladnovojni konflikt. Hladnovojna državljanska vojna, ki je pritegnila intervencijo velesil, je značilno trajala več kot trikrat dlje kot druge državljanske vojne. Konec hladne vojne, ki ga označuje padec Berlinskega zidu leta 1989, je pomenil skrajšanje trajanja hladnovojnih državljanskih vojn v 92 % – to pomeni skoraj 10-kratni porast v deležu razrešitve hladnovojnih državljanskih vojn. Dolge državljanske vojne, povezane s hladno vojno, vključujejo Gvatemalsko (1960–1996), Salvadorsko (1979–1991) in Nikaragovsko (1970–1990).[9]

Sklici

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 James Fearon (marec/april 2007). »Iraq's Civil War"«. Foreign Affairs. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  2. Nations, Markets, and War: Modern History and the American Civil War »Two nations [within the U.S.] developed because of slavery«. EH.net. Oktober 2006. Pridobljeno Julij 2009. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč); Preveri vrednost |url= (pomoč); Prezrto besedilo »Book Reviews« (pomoč)
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Ann Hironaka, (2005). Neverending Wars: The International Community, Weak States, and the Perpetuation of Civil War. Cambridge, Mass: Harvard University Press. str. 3. ISBN 0-674-01532-0.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  4. Ann Hironaka (2005), pp. 1-2, 4-5
  5. Edward Wong (26. november 2006). »A Matter of Definition: What Makes a Civil War, and Who Declares It So?«. New York Times.
  6. Final Record of the Diplomatic Conference of Geneva of 1949, (Volume II-B, p. 121)
  7. See, for example, Hironaka (2005), pp. 9–10, and Collier, Paul, Anke Hoeffler and Nicholas Sambanis, "The Collier-Hoeffler Model of Civil War Onset and the Case Study Project Research Design," in Collier & Sambanis, Vol 1, p. 13
  8. Collier & Sambanis, Vol 1, p. 17
  9. Hironaka, 2005, pp. 48-50

Viri in literatura

  • Ali, Taisier Mohamed Ahmed and Robert O. Matthews, eds. Civil Wars in Africa: roots and resolution (1999), 322 pages
  • Mats Berdal and David M. Malone, Greed and Grievance: Economic Agendas in Civil Wars (Lynne Rienner, 2000).
  • Paul Collier, Breaking the Conflict Trap: civil war and development policy World Bank (2003) - 320 pages
  • Collier, Paul; Sambanis, Nicholas, ur. (2005). Understanding Civil War:Evidence and Analysis. Zv. 1: Africa. Washington, DC: The World Bank. ISBN 978-0-8213-6047-7.
  • Collier, Paul; Sambanis, Nicholas, ur. (2005). Understanding Civil War:Evidence and Analysis. Zv. 2: Europe, Central Asia, and Other Regions. Washington, DC: The World Bank. ISBN 978-0-8213-6049-1.
  • Stathis Kalyvas, "'New' and 'Old' Civil Wars: A Valid Distinction?" World Politics 54, no. 1 (2001): 99-118.
  • David Lake and Donald Rothchild, eds. The International Spread of Ethnic Conflict: Fear, Diffusion, and Escalation (Princeton University Press, 1996).
  • Roy Licklider, "The Consequences of Negotiated Settlements in Civil Wars, 1945--1993," American Political Science Review 89, no. 3 (summer 1995): pp 681–690.
  • Andrew Mack, "Civil War: Academic Research and the Policy Community," Journal of Peace Research 39, no. 5 (2002): pp. 515–525.
  • David T. Mason and Patrick 3. Fett, "How Civil Wars End: A Rational Choice Approach," Journal of Conflict Resolution 40, no. 4 (fall 1996): 546-568.
  • Patrick M. Regan. Civil Wars and Foreign Powers: Outside Intervention in Intrastate Conflict (2000) 172 pages
  • Stephen John and others., eds. Ending Civil Wars: The Implementation of Peace Agreements (2002), 729 pages
  • Monica Duffy Toft, The Geography of Ethnic Violence: Identity, Interests, and the Indivisibility of Territory (Princeton NJ: Princeton University Press, 2003). ISBN 0-691-12383-7.
  • Barbara F. Walter, Committing to Peace: The Successful Settlement of Civil Wars (Princeton University Press, 2002),
  • Elisabeth Jean Wood; "Civil Wars: What We Don't Know," Global Governance, Vol. 9, 2003 pp 247+ online version

Zunanje povezave