Klerikalizem: Razlika med redakcijama
novo, nedokončano |
m popravki, wikif |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Klerikalízem''' je težnja za uveljavitev [[kler|klera]] ([[Cerkev (organizacija)|cerkvenih]] dostojanstvenikov) v družbenem in političnem življenju skupnosti izven področja [[Verstvo|verskega]] učenja. V zgodovini človeških [[Civilizacija|civilizacij]] je [[duhovnik|duhovstvo]] imelo različne vloge. V [[Teokracija|teokratskih]] družbah je v rokah klera vsa posvetna oblast; nasprotno pa je sodobno pravilo [[Ločitev vere in države|ločitve vere in države]], po katerem se duhovstvo |
'''Klerikalízem''' je težnja za uveljavitev [[kler|klera]] ([[Cerkev (organizacija)|cerkvenih]] dostojanstvenikov) v družbenem in političnem življenju skupnosti izven področja [[Verstvo|verskega]] učenja. V zgodovini človeških [[Civilizacija|civilizacij]] je [[duhovnik|duhovstvo]] imelo različne vloge. V [[Teokracija|teokratskih]] družbah je v rokah klera vsa posvetna oblast; nasprotno pa je sodobno pravilo [[Ločitev vere in države|ločitve vere in države]], po katerem naj se duhovstvo ukvarja samo z verskim učenjem in obredjem. |
||
[[Vera|Verovanja]] so vsekakor ena izmed opor družbenega ustroja, zaradi česar mora vsaka oblast upoštevati ne le verovanja podložnikov ampak tudi vzpostaviti razmerje med oblastjo in duhovstvom [[Religija|religij]], ki delujejo v državi. |
[[Vera|Verovanja]] so vsekakor ena izmed opor družbenega ustroja, zaradi česar mora vsaka oblast upoštevati ne le verovanja podložnikov ampak tudi vzpostaviti razmerje med oblastjo in duhovstvom [[Religija|religij]], ki delujejo v državi. |
||
| Vrstica 6: | Vrstica 6: | ||
==Primeri razmerij med cerkveno in državno oblastjo== |
==Primeri razmerij med cerkveno in državno oblastjo== |
||
Primera [[Teokracija|teokracij]], ko oblast v celoti temelji na religiji in jo izvaja duhovščina, sta v sodobnem svetu [[Iran]] in [[Sveti sedež|papeška država (Sveti sedež)]] [[Rimskokatoliška cerkev|Rimskokatoliške cerkve]]; s tem, da se [[papež]] spričo majhnosti preostalega državnega ozemlja [[Papeška država|Papeške države]] (mesto [[Vatikan]]), ukvarja predvsem z zadevami svetovne Rimskokatoliške cerkve. |
|||
[[Izrael| |
[[Izrael|Izrael]] temelji na [[Judovstvo|judovstvu]] kot nacionalno-verskem konceptu. Zaradi notranjega ustroja judovske cerkve Izraela ni povsem teokratska država. Judovsko [[duhovnik|duhovstvo]] na posvetno oblast vpliva posredno, skozi verovanja državljanov. |
||
V [[Velika Britanija|Veliki Britaniji]] in nekaterih [[Skandinavija|skandinavskih]] državah ([[Danska]],[[Norveška]] in [[Švedska]]) so [[Kralj|kralji]] tudi cerkveni poglavarji, |
V [[Velika Britanija|Veliki Britaniji]] in nekaterih [[Skandinavija|skandinavskih]] državah ([[Danska]], [[Norveška]] in [[Švedska]]) so [[Kralj|kralji]] tudi cerkveni poglavarji, vendar je njihova funkcija tako v cerkveni kot posvetni oblasti zelo omejena. V zgodovini je primerov enotnosti verske in posvetne oblasti bilo veliko. [[Rimski cesar|Rimski cesarji]] in [[Faraon|egiptovski faraoni]] niso bili le verski in posvetni poglavarji ampak celo [[božanstvo|božanstva]]. Podobno je bilo v starem Egiptu, vendar so verjetno večjo moč od faraona imeli visoki svečeniki. |
||
[[Pravoslavna cerkev|Pravoslavne cerkve]], |
[[Pravoslavna cerkev|Pravoslavne cerkve]], so [[Avtokefalnost|avtokefalne]], kar že izraža povezanost cerkvene in državne oblasti. Pravoslavje je posebno politično prakso razvilo tako v ([[Bizantinski imperij|bizantinskem imperiju]] kot v [[Ruski imperij|ruskem carstvu]], pa tudi v manjših državah. Pravoslavni kler se je skušal čim bolj približati vladarju in lokalnim oblastem, a vladarja ne priznava kot nadrejenega cerkvi. Vladarje pridobiva z verskimi častmi, kot zaščitnike cerkve, božje maziljence in, posmrtno, z morebitnim posvečenjem v [[Svetnik|svetnike]]<ref>Za svetnike je proglašeno več ruskih carjev. Za [[Kanonizacija|kanonizacijo]] zloglasnega carja [[Ivan Grozni|Ivana Groznega]], se zavzemajo skrajni nacionalistični krogi. Uradna Ruska pravoslavna cerkev je proti. (glej v [[ruščina|rus.]]Wiki:[[:ru:Вопрос о канонизации Ивана Грозного|Вопрос о канонизации Ивана Грозного]] (Vprašanje kanonizacije Ivana Groznega)</ref>. Doktrina največje, [[Ruska pravoslavna cerkev|ruske pravoslavne cerkve]] (RPC) razločuje pojma: ''cezaropapizem'' in ''papocezarizem'' - prvi naj bi označeval nadoblast carja nad cerkvijo, drugi pa nadoblast ([[Patriarh|patriarha]]) nad carjem. [[Doktrina]] RPC je »niti - niti«, zagovarja čim večjo povezanost obeh oblasti, brez nadoblasti ene ali druge<ref>[http://azbyka.ru/religii/konfessii/bulgakov_ocherki_ucheniya_pravoslavnoy_tserkvi_21-all.shtml protojerej S. Bulgakov, Pravoslavje in država], [[Ruščina|rus.]]: Сергий БУЛГАКОВ Православие и государство, Православие: очерки учения православной церкви, [http://www.webcitation.org/query?url=http%3A%2F%2Fazbyka.ru%2Freligii%2Fkonfessii%2Fbulgakov_ocherki_ucheniya_pravoslavnoy_tserkvi_21-all.shtml&date=2012-04-29 arhivirano]</ref>. Pravoslavna cerkev se ne ukvarja z ustanavljanjem versko obarvanih strank, kot so na primer krščanske stranke v tistih strankarskih demokracijah, kjer ni dosledno izvedena ločitev vere in države. |
||
Zgodovinsko je Rimsko katoliška cerkev zahtevala nadoblast cerkve nad posvetno oblastjo. [[Obred]]no se to izkazuje s tem, da je papež krona kralje<ref>Angleški kralj [[Henrik VIII.]] je nadoblast cerkve zavrgel in se sam postavil na čelo [[Anglikanska cerkev|Anglikanske (Episkopalne) cerkve]]. [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] je obredno zahtevo prekršil s tem, da je od duhovna sprejel cesarsko krono in si jo sam nadel.</ref>. |
|||
Ne glede na formalno povezavo med posvetno in cerkveno oblastjo se v vsaki državi kler kot organizirana družbena |
Ne glede na formalno povezavo med posvetno in cerkveno oblastjo se v vsaki državi kler kot organizirana družbena skupina prizadeva uveljaviti čim večji vpliv na posvetno organizacijo oblasti (zakonodajo v [[parlament]]u, [[sodstvo|sodno prakso]], nastavljanje visokih uradnikov). To tendenco, če je izrazita, imenujemo klerikalizem, nasprotovanje pa [[Antiklerikalizem|antiklerikalizem]]. |
||
==Klerikalizem v Sloveniji== |
==Klerikalizem v Sloveniji== |
||
==Glej tudi== |
==Glej tudi== |
||
[[Klerofašizem|Klerofašizem]] |
*[[Klerofašizem|Klerofašizem]] |
||
[[Opus Dei]] |
*[[Opus Dei]] |
||
==Viri in opombe== |
==Viri in opombe== |
||
Redakcija: 04:39, 1. maj 2012
Klerikalízem je težnja za uveljavitev klera (cerkvenih dostojanstvenikov) v družbenem in političnem življenju skupnosti izven področja verskega učenja. V zgodovini človeških civilizacij je duhovstvo imelo različne vloge. V teokratskih družbah je v rokah klera vsa posvetna oblast; nasprotno pa je sodobno pravilo ločitve vere in države, po katerem naj se duhovstvo ukvarja samo z verskim učenjem in obredjem.
Verovanja so vsekakor ena izmed opor družbenega ustroja, zaradi česar mora vsaka oblast upoštevati ne le verovanja podložnikov ampak tudi vzpostaviti razmerje med oblastjo in duhovstvom religij, ki delujejo v državi.
Ločitev vere in države je ustavno pravilo v Republiki Sloveniji.
Primeri razmerij med cerkveno in državno oblastjo
Primera teokracij, ko oblast v celoti temelji na religiji in jo izvaja duhovščina, sta v sodobnem svetu Iran in papeška država (Sveti sedež) Rimskokatoliške cerkve; s tem, da se papež spričo majhnosti preostalega državnega ozemlja Papeške države (mesto Vatikan), ukvarja predvsem z zadevami svetovne Rimskokatoliške cerkve.
Izrael temelji na judovstvu kot nacionalno-verskem konceptu. Zaradi notranjega ustroja judovske cerkve Izraela ni povsem teokratska država. Judovsko duhovstvo na posvetno oblast vpliva posredno, skozi verovanja državljanov.
V Veliki Britaniji in nekaterih skandinavskih državah (Danska, Norveška in Švedska) so kralji tudi cerkveni poglavarji, vendar je njihova funkcija tako v cerkveni kot posvetni oblasti zelo omejena. V zgodovini je primerov enotnosti verske in posvetne oblasti bilo veliko. Rimski cesarji in egiptovski faraoni niso bili le verski in posvetni poglavarji ampak celo božanstva. Podobno je bilo v starem Egiptu, vendar so verjetno večjo moč od faraona imeli visoki svečeniki.
Pravoslavne cerkve, so avtokefalne, kar že izraža povezanost cerkvene in državne oblasti. Pravoslavje je posebno politično prakso razvilo tako v (bizantinskem imperiju kot v ruskem carstvu, pa tudi v manjših državah. Pravoslavni kler se je skušal čim bolj približati vladarju in lokalnim oblastem, a vladarja ne priznava kot nadrejenega cerkvi. Vladarje pridobiva z verskimi častmi, kot zaščitnike cerkve, božje maziljence in, posmrtno, z morebitnim posvečenjem v svetnike[1]. Doktrina največje, ruske pravoslavne cerkve (RPC) razločuje pojma: cezaropapizem in papocezarizem - prvi naj bi označeval nadoblast carja nad cerkvijo, drugi pa nadoblast (patriarha) nad carjem. Doktrina RPC je »niti - niti«, zagovarja čim večjo povezanost obeh oblasti, brez nadoblasti ene ali druge[2]. Pravoslavna cerkev se ne ukvarja z ustanavljanjem versko obarvanih strank, kot so na primer krščanske stranke v tistih strankarskih demokracijah, kjer ni dosledno izvedena ločitev vere in države.
Zgodovinsko je Rimsko katoliška cerkev zahtevala nadoblast cerkve nad posvetno oblastjo. Obredno se to izkazuje s tem, da je papež krona kralje[3].
Ne glede na formalno povezavo med posvetno in cerkveno oblastjo se v vsaki državi kler kot organizirana družbena skupina prizadeva uveljaviti čim večji vpliv na posvetno organizacijo oblasti (zakonodajo v parlamentu, sodno prakso, nastavljanje visokih uradnikov). To tendenco, če je izrazita, imenujemo klerikalizem, nasprotovanje pa antiklerikalizem.
Klerikalizem v Sloveniji
Glej tudi
Viri in opombe
- ↑ Za svetnike je proglašeno več ruskih carjev. Za kanonizacijo zloglasnega carja Ivana Groznega, se zavzemajo skrajni nacionalistični krogi. Uradna Ruska pravoslavna cerkev je proti. (glej v rus.Wiki:Вопрос о канонизации Ивана Грозного (Vprašanje kanonizacije Ivana Groznega)
- ↑ protojerej S. Bulgakov, Pravoslavje in država, rus.: Сергий БУЛГАКОВ Православие и государство, Православие: очерки учения православной церкви, arhivirano
- ↑ Angleški kralj Henrik VIII. je nadoblast cerkve zavrgel in se sam postavil na čelo Anglikanske (Episkopalne) cerkve. Napoleon je obredno zahtevo prekršil s tem, da je od duhovna sprejel cesarsko krono in si jo sam nadel.