Pisanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Pisanje je kodiranje sporočila s pisnimi znamenji (črkami, številkami, notami), ki jih poznamo pod izrazom pisava. Obratni proces, tj. dešifriranje zapisanega, se imenuje branje. Oseba ki sporočilo zapisuje, se imenuje pisec, oseba, ki ga bere, se imenuje bralec. Obe spretnosti spadata na področje pismenosti; ljudje, ki pisanja ne obvladajo, so nepismeni oz. analfabeti. Pisanje rečemo tudi rezultatu take dejavnosti, bolj običajno pa besedilo (tekst) ali zapis. Pojem zapis je širši od besedila in vključuje tudi nebesedilne tehnologije prezentacije in shranjevanja informacij, npr. magnetografski, digitalni zapis. Pogoji za pisanje so obstoj jezika, znakovnega sistema (pisave) in pravil za njegovo uporabo (gramatike, pravopisa).

Zgodovina pisanja[uredi | uredi kodo]

Pisanje oziroma pisava kot pomenski sistem se obnaša drugače kot govorjeni jezik, saj nam omogoča prenos sporočil v drug prostor in čas. Ustno izročilo se ohranja z zapisom. Zgodovinsko je pisna kultura z oblikovanjem književnosti nadgradnja ustne kulture. Pri osebnih imenih se v slovenščini kaže v izrazu »pisati se« ali arhaično »pisanje« za 'priimek' (podobno tudi v nemščini Schreibname), ki so ga uradniki najkasneje v 18. stoletju zaradi evidentiranja prebivalstva dodali osebnemu imenu ali vzdevku.

Prvo pisno sporočanje je v prazgodovini potekalo v obliki slik (jamske poslikave, npr. Chauvetova jama). Na nekdanji pomen pisanja kot risanja (barvanja, slikanja) spominjata slovenska izraza pisanice 'poslikana jajca' in pisan 'barvit'. Okoli 4. tisočletja pred štetjem je kompleksnost trgovanja in administracije prerasla kapacitete človeškega spomina, zato so začeli dogodke zapisovati, da bi se ne pozabili.

Danes večina komunikacije poteka s posredništvom tehnologije in v pisni obliki, tj. s pomočno IKT (e-pošta, SMS, časopisi).

Orodja za pisanje[uredi | uredi kodo]

V zavesti imamo dve vrsti pisanja. Prva vrsta je pisanje z roko in pisalom, ki oblikuje rokopis na gladki podlagi, druga vrsta, ki danes vedno bolj prevladuje, pa je tipkanje, ki prikliče znake na zaslon. Pisanje se fiksira lahko še s klesanjem (z dletom v kamen), vrezovanjem, vtiskanjem (s stilusom na voščene tablice), vžiganjem, praskanjem, tiskanjem itd. Orodja za pisanje: pero, nalivno pero (nalivka), svinčnik, kemični svinčnik, flomaster, kreda; kot pisalo lahko služi tudi prst na roki. Podlage za pisanje so se v zgodovini spreminjale: kamen, glinene tablice, papirus, pergament, papir, zaslon.

Pišoči[uredi | uredi kodo]

V rabi je več izrazov za ljudi, ki se ukvarjajo s pisanjem: pisec, pisar (zgodovinski poklic), pisatelj (avtor), zapisnikar, stavec, tipkarica, kaligraf, pisun (slabšalno), stenograf itd.

Splošno ime za osebo, ki piše besedilo ali sporočilo, je pisec. Ko gre za tip pisanja, ki mu rečemo literatura, piscu rečemo pisatelj ali avtor, natančneje pa so poimenovani po zvrsti ali žanru, v katerem se udejstvujejo: pesnik, esejist, dramatik, novinar, romanopisec ... Naloga prevajalcev je prevajanje tekstov, ki so zapisani v nekem jeziku, v drugi jezik.

Slovensko pisanje[uredi | uredi kodo]

Katekizem, 1550, Primož Trubar

Prvi slovenski knjigi je napisal Primož Trubar (Abecednik in Katekizem) 1550. Bili sta v pisavi gotici, vse nadaljnje pa v latinični pisavi, ki jo je Adam Bohorič dodelal in se po njem imenuje bohoričica. Najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku so Brižinski spomeniki. Od srede 19. stoletja Slovenci uporabljajo gajico, ki jo je po češkem zgledu razvil hrvaški jezikoslovec Ljudevit Gaj in jo sestavlja 25 črk.

Žanri pisanja[uredi | uredi kodo]

Pri pisanju besedil med drugim upoštevamo namen oziroma funkcijo besedila. Tvorimo jih glede na to, ali ima besedilo zasebni ali javen namen. Funkcijske zvrsti slovenskega jezika so:

Oblike pisanja[uredi | uredi kodo]

Pomembno oblika pisne komunikacije je pismo. Preko pisem so si izmenjavali informacije vseh mogočih zvrsti: zasebne, strokovne, upravne in literarne, pozneje pa vedno bolj zasebne. Znanstveno (strokovno) in umetnostno pisanje se je preselila v revije, kjer živi v obliki člankov, in knjige, publicistično v časnike in revije. Natipkana pisma, ki jih prinese poštar, se še vedno uporabljajo v uradovanju, sicer pa večina komunikacije v pisni obliki poteka po e-pošti.

Najpogostejša oblika pisma je SMS (Short Message Service), kratek tekst na mobilnem telefonu. So zasebne narave in velikokrat pisana v slengu ali narečju.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]