Pipin II. Akvitanski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pipin II. Akvitanski
Pépin II d'Aquitaine
Kralj Akvitanije
Obol Pipina II. Akvitanskega
Obol Pipina II. Akvitanskega
Kralj Akvitanije
Obdobje vladanja13. december 838 – 6. junij 848/september 852
PredhodnikPipin I. Akvitanski
NaslednikKarel Plešasti
Kralj Akvitanije
Vladanje854 – 25. junij 864
PredhodnikLudvik Maljši
NaslednikKarel Mlajši
Zakonec
  • Ingeltruda (822–838)
Potomci
Podrobno
OčePipin I. Akvitanski
MatiIngeltruda
Rojstvocca. 823[1]
neznano
Smrtne pred 25. junij 864
Senlis[1][2]

Pipin II. ali Pipin Mlajši (francosko Pépin II d'Aquitaine) je bil frankovski kralj Akvitanije iz Karolinške dinastije, * 823, † po 864, Senlis.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Bil je sin akvitanskega kralja Pipina I. in Ingeltrude,[3] hčerke Madrijskega grofa Teodeberta, in vnuk cesarja Ludvika Pobožnega.

Za kralja ga je po očetovi smrti izvolilo akvitansko plemstvo, ki je hotelo doseči neodvisnost od Frankovskega cesarstva. Njegov ostareli stari oče Ludvik Pobožni je leta 832 uradno razlastil Pipina I. in namesto Pipina II. za kralja imenoval svojega približno enako starega sina in Pipinovega strica Karla Plešastega. Pipin se je začel bojevati za svoje pravice, potem pa ga je Ludvik Pobožni v dveh zaporednih delitvah cesarstva v Crémieu in nato v Wormsu obakrat popolnoma razdedinil.

Ludvik je od Akvitancev zahteval, da pošljejo Pipina v Aachen, da bi se naučil dobrega vladanja, vendar so njegovo zahtevo zavrnili. Pipin je popolnoma obvladoval Akvitanijo do leta 841, ko je odšel na pomoč svojemu stricu Lotarju I. v bitki pri Fontenoyu. Porazil je Karla Plešastega in se vrnil v Akvitanijo, kjer je nadaljeval borbo za svoje pravice.

Leta 844 je naredil usodno napako, ko je za pomoč prosil vikinškega avanturista Jarla Oskarja. Oskarjevo vojsko je vodil po dolini Garone do Toulousea in ji dal priložnost, da raziščejo možnosti za plenjenje. Leta 845 je sprejel Seguina Bordojskega, ki je dezertiral s cesarske strani in ga imenoval za vojvodo Gaskonje (dux Wasconum), da bi mu pomagal v vojni proti Sanču II. Sančezu Gaskonjskemu, s katerim se je vojskoval že njegov oče Pipin I..

Oskar je leta 847 s pomočjo nezadovoljnih meščanov osvojil Bordeaux, največje mesto v Akvitaniji, ki je bilo pod oblastjo Karla Plešastega. Izguba mesta v korist osovraženega pirata, povezana s Pipinovim pijančevanjem in razvratnim življenjem, je načela podporo plemstva. Do leta 848 je izgubil vso njihovo podporo. Akvitansko kraljestvo je zatem zase zahteval Pipinov mlajši brat Karel, nadškof Mainza.

Vladavina Pipina II. se je končala leta 851 ali 852, ko ga je Sančo II. Sančez ujel in predal Karlu Plešastemu. Slednji ga je zaprl v samostan Saint Médard v Soissonsu. Sančo je za nagrado dobil položaj vojvode.

Pipinov polbrat Ludvik Nemški, ki je bil v vojni s Karlom Plešastim, je poslal v Akvitanijo svojega sina Ludvika Mlajšega z zahtevo po akvitanskem prestolu. Ludvik je leta 855 prodrl do Limogesa, potem pa se je obrnil proti vzhodu.

Pipin je pobegnil iz samostana in do leta 854 osvojil nekaj svojega ozemlja. Vikingi so se ustalili v dolini Loare in so medtem, ko se je Ludvik Plešasti trudil pokoriti Pipina, opustošili Poitiers, Angoulême, Périgueux, Limoges, Clermont in Bourges. Pipin se je leta 864 pridružil Vikingom. V Akvitaniji so se začele širiti govorice da se je odrekel krščanstvu, začel častiti Odina in živeti kot Viking.[4][5][6]

Sodeloval je v vikinškem napadu na Toulouse in bil leta 864 ponovno ujet. S Pistreskim odlokom je bil odstavljen in zaprt v Senlis, kjer je umrl.

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Pipin Mali
 
 
 
 
 
 
 
8. Karel Veliki
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Bertrada Laonska
 
 
 
 
 
 
 
4. Ludvik Pobožni
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Gerold Vintzgauski
 
 
 
 
 
 
 
9. Hildegarda
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Ema Alemanska
 
 
 
 
 
 
 
2. Pipin I. Akvitanski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Rodbert
 
 
 
 
 
 
 
10. ngerman Hesbajski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Ermengarda Hesbajska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11. Hedvika Bavarska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Pipin II. Akvitanski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Teodebert Madrijski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Ingeltruda Madrijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Settipani C. La Préhistoire des Capétiens: Première partie : Mérovingiens, Carolingiens et RobertiensVilleneuve-d'Ascq: 1993. — P. 281-283. — ISBN 978-2-9501509-3-6
  2. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/450765/Pippin-II
  3. Omenja se tudi kot Engelberga, Rigarda, Hringarda ali Ringarta.
  4. Jim Bradbury, urednik. Pepin II of Aquitaine. The Routledge Companion to Medieval Warfare, Routledge, 2004, str. 72.
  5. Archibald Ross Lewis (1965). The Development of Southern French and Catalan Society, 718–1050. Austin, University of Texas Press, str. 100–101.
  6. Edward Peters (1970). The Shadow King: Rex inutilis in Medieval Law and Literature, 751–1327. New Haven, Yale University Press, str. 67–68.