Olaf V. Norveški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Olaf V.
Olav V of Norway.jpg
Kralj Norveške
Obdobje vladanja 21. september 1957 – 17. januar 1991
Posvetitev 22. junij 1958
Predhodnik Haakon VII.
Naslednik Harald V.
Zakonec Princesa Märtha Švedska
Potomci Princesa Ragnhild
Princesa Astrid
Harald V. Norveški
Polno ime
Alexander Edward Christian Frederik
Hiša Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg
Oče Haakon VII. Norveški
Mati Princesa Maud Valižanska
Rojstvo 2. julij 1903({{padleft:1903|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2][3]
Sandringham House[d], Norfolk, Združeno kraljestvo
Smrt 17. januar 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[4][1][…] (87 let)
The Royal Lodge, Holmenkollen[d], Oslo, Norveška
Pokop 30. januar 1991
grad Akershus, Oslo
Vera Norveška cerkev
Olaf V. Norveški
Seznam medalj
Jadranje
Predstavnik države Zastava Norveške Norveška
Zlato 1928 Amsterdam Jadranje na 6m

Olaf V. (celo rojstno ime Alexander Edward Christian Frederik), norveški kralj, * 2. julij 1903, Oslo, † 17. januar 1991, Oslo.

Olaf V. je bil edini sin Haakona VII. in Matilde Valižanske. Leta 1905 je po izvolitvi njegovega očeta za norveškega kralja postal prestolonaslednik. Bil je norveški kralj od leta 1957 do svoje smrti in tudi član hiše Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg. Ob smrti je bil zadnji preživeli vnuk britanskega kralja Edvarda VII. in njegove žene Aleksandre.

Zaradi svojega pozornega in prizemljenega sloga je bil kralj Olaf izjemno priljubljen in zato je dobil vzdevek Folkekongen (»Kralj ljudi«). V anketi leta 2005, ki jo je izvedla norveška radiotelevizijjska organizacija (Norsk rikskringkasting), je bil izglasovan za »Norvežana stoletja.«[5]

Rojstvo in zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je kot danski princ v hiši Appleton na kraljevem ozemlju Sandringham v Norfolku v Združenem kraljestvu.[6] Ob rojstvu je Olaf dobil ime Alexander Edward Christian Frederik. Njegov oče je bil princ Karl, drugi sin kralja Friderika VIII. Danskega in princese Maud, najmlajše hčerke kralja Edvarda VII. Britanskega. Ko je bil njegov oče izvoljen za kralja, je prevzel norveško ime Haakon VII. in svojemu sinu je dal norveško ime Olav.[7]

Olaf je bil prvi prestolonaslednik od srednjeveškega časa, ki je odrastel na Norveškem. Za razliko od svojega očeta, ki je bil mornariški častnik, se je Olaf odločil, da opravi svojo glavno vojaško izobraževanje v vojski. Leta 1924 je diplomiral na triletni Norveški vojaški akademiji s četrtim najboljšim rezultatom v svojem razredu. Olaf je nato odšel za dve leti na Kolidž Balliol v Oxfordu na študij sodne prakse in ekonomije.

V 1930-ih je bil prestolonaslednik Olaf pomorski kadet in je služil na kadetskem usposabljanjem ladje Olav Tryggvason. Olaf se je povzpel v vrstah norveških oboroženih silah in je od začetnega čina nadporočnik napredoval do stotnika leta 1931 in v polkovnika leta 1936.

Bil je tudi športnik. Olaf je skočil iz skakalnice Holmenkollen v Oslu in je tekmoval v jadralskih regatah. Osvojil je zlato medaljo v jadranju na poletnih olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu in je v starosti ostal aktiven športnik.

21. marca 1929 se je v Oslu poročil s svojo prvo sestrično princeso Märtho Švedsko, s katero je imel enega sina Haralda ter dve hčerki Ragnhild in Astrid. Kot izgnanci so prestolonaslednica Märtha in kraljevi otroci med 2. svetovno vojno živeli v Washingtonu, kjer sta imela Märtha in Franklin Delano Roosevelt tesno prijateljstvo. Märtha je umrla leta 1954 preden je njen mož zasedel prestol.

Britanski filmski inštitut ima zgodnji film, narejen leta 1913, v katerem se v miniaturnem avtu, ki ga je naročila kraljica Aleksandra za prestolonaslednika Olafa, Olaf pelje čez procesijo Londončanov po ulicah glavnega mesta.[8]

2. svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Kot prestolonaslednik je Olaf prejel obsežno vojaško usposabljanje in sodeloval v večini velikih norveških vojaških vaj. Zaradi tega je bil morda eden od najbolj izobraženih norveških vojaških voditeljev in je bil spoštovan za svoje znanje in vodstvene sposobnosti med drugimi zavezniškimi voditelji. Med obiskom v ZDA pred vojno sta on in njegova žena ustanovila tesen odnos s predsednikom Rooseveltom. Ti dejavniki so se izkazali za pomembne za norveški boj proti napadajoči nemški sili.

Leta 1939 je bil prestolonaslednik Olaf imenovan za admirala norveške kraljeve vojske in generala norveške vojske.

Med 2. svetovno vojno je Olaf stal ob očetovi strani ob uporu nemške okupacije Norveške. Med kampanjo je bil dragocen svetovalec tako civilnim in vojaškim voditeljem. Ko je norveška vlada odločila, da bo šel v izgnanstvo, se je ponudil, da bi ostal v ozadju z norveškimi ljudi, vendar je bilo to zavrnjeno. Torej, pred vsem svojim globokim domoljubnim instinktom, je nejevoljen pobegnil z očetom/sledil očetu v Združenem kraljestvo, kjer je bil s sodelavci, uslužbenci in svetovalci še naprej ključni svetovalec vladi v izgnanstvu in očetu. Obstaja priljubljena legenda med njegovimi sodržavljani, da si ni dovolil nobene sladice ali sladkarije v času norveške okupacije.

Olaf je večkrat obiskal norveško in zavezniško vojsko v Združenem kraljestvu, Kanadi in ZDA. Leta je bil imenovan za norveškega obrambnega načelnika in po vojni je vodil norveško razorožitev nemških okupacijskih sil. Svoja vojna odlikovanja je dobil od Norveške, Francije, Grčije, Nizozemske in ZDA kot mednarodno priznanje za njegov doprinos k vojni proti Hitlerju.

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Kraljevi monogram

Po očetovi smrti leta 1957 je Olaf zasedel norveški prestol in vladal kot »kralj ljudi« ter postal izjemno priljubljen. Rad se je vozil v lastnih avtih in se je vozil po javnih pasovih, četudi mu je bilo kot monarhu dovoljena vožnja po avtobusnih pasovih. Med energetsko krizo leta 1973 je bila vožnja prepovedana ob določenih vikendih. Kralj Olaf ni nikoli hotel zamuditi priložnosti, da gre smučat in medtem ko bi lahko vozil zakonito, je želel dajati vzgled. Tako se je oblečen v svojo smučarsko opremo vkrcal na predmestno železnico Holmenkollbanen in nesel svoje smuči na rami.[9] Kasneje je bil vprašan kako si je upal iti v javnost brez telesnih stražarjev. Odgovoril je, da »je imel 4 milijonov telesnih stražarjev« — takrat je bilo na Norveškem 4 milijonov prebivalcev.

Za svoje atletske sposobnosti in vloge kralja si je Olaf V. leta 1968 prislužil medaljo Holmenkollen. Zelo se go zanimale vojaške zadeve in je svojo vlogo kot naslovni vrhovni poveljnik vzel zelo resno. Kakor tudi v svoji svečani vlogi v norveški vojski je služil še kot vrhovni polkovnik britanskega regimenta Green Howards (Yorkshirski regiment Aleksandra, valižanske princese), ki je bil poimenovan po njegovi babici kraljici Aleksandri.

Kralj je med svojim vladanjem obširno zastopal Norveško kot je na primer izvajal državne obiske v obeh sosednjih državah in bolj oddaljenih destinacijah kot na primer Etiopija.

Kralj Olaf V. je julija 1975 odprl 14. svetovno skavtsko Jamboree v prisotnosti 17.259 skavtov iz 94 držav.

Bolezen in smrt[uredi | uredi kodo]

Med poletjem 1990 je kralj trpel za zdravstvenimi težavami, vendar se je istega leta v času božiča nekoliko opomogel. 17. januarja 1991 je v starosti 87, medtem ko je stanoval v kraljevi vili v Oslu, zbolel in umrl tistega večera za srčnim napadom. Njegov sin Harald ga je nasledil kot kralj.

Na noč, ko je umrl (in tudi še nekaj dni do njegovega državnega pogreba), so Norvežani neizmerno žalovali za njim, prižgali stotisoče sveč na dvorišču zunaj kraljeve palače v Oslu s pismi in karticami med njimi. Državni arhiv je ohranil vse te kartice.

Olaf in njegova žena Märtha sta pokopana v zelenem sarkofagu v kraljeve mavzoleju v trdnjavi Akershus.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Nazivi[uredi | uredi kodo]

  • 2. julij 1903 – 18. november 1905: Njegova visokost, princ Aleksander Danski
  • 18. november 1905 – 21. september 1957: Njegova kraljeva visokost norveški prestolonaslednik
  • 21. september 1957 – 17. januar 1991: Njegovo veličanstvo kralj Norveške

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Friderik Viljem, vojvoda Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburški (=28)
 
 
 
 
 
 
 
8. Kristjan IX. Danski (=14)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Princesa Ludovika Karolina Hesse-Kasselska (=29)
 
 
 
 
 
 
 
4. Friderik VIII. Danski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Princ Viljem Hesse-Kasselski (=30)
 
 
 
 
 
 
 
9. Princesa Ludvika Hesse-Kasselska (=15)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Princesa Ludovika Šarlota Danska (=31)
 
 
 
 
 
 
 
2. Haakon VII. Norveški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Oskar I. Švedski
 
 
 
 
 
 
 
10. Karl XV. Švedski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Jožefina Švedska
 
 
 
 
 
 
 
5. Princesa Ludovika Švedska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Princ Friderik Nizozemski
 
 
 
 
 
 
 
11. Princesa Ludvika Nizozemska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Princesa Ludovika Pruska
 
 
 
 
 
 
 
1. Olaf V. Norveški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Ernest I., vojvoda Saško-Coburški in Gothski
 
 
 
 
 
 
 
12. Albert, britanski princ
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Princesa Ludovika Saško-Gotha-Altenburška
 
 
 
 
 
 
 
6. Edvard VII. Britanski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Princ Edvard, vojvoda Kentski in Strathearnski
 
 
 
 
 
 
 
13. Viktorija Britanska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Princesa Viktorija Saško-Coburg-Saalfeldska
 
 
 
 
 
 
 
3. Matilda Valižanska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Friderik Viljem, vojvoda Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburški (= 16)
 
 
 
 
 
 
 
14. Kristjan IX. Danski (= 8)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Princesa Ludovika Karolina Hesse-Kasselska (= 17)
 
 
 
 
 
 
 
7. Princesa Aleksandra Danska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Princ Viljem Hesse-Kasselski (= 18)
 
 
 
 
 
 
 
15. Princesa Ludvika Hesse-Kasselska (= 9)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Princesa Ludovika Šarlota Danska (= 19)
 
 
 
 
 
 


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Find a Grave — 1995.
  2. 2,0 2,1 Norsk biografisk leksikonKunnskapsforlaget.
  3. The Peerage
  4. http://www.royalcourt.no/artikkel.html?tid=28671&sek=28577
  5. "Folkekongen ble århundrets nordmann". Aftenposten. 17. december 2005. Pridobljeno dne 3. junij 2015.  (v norveščini)
  6. Sandelson, Michael (28. oktober 2011). "Norway's Queen Maud in euthanasia speculations". The Foreigner. Pridobljeno dne 12. junij 2015.  (v angleščini)
  7. "Olav to Martha". Time Magazine. 21. januar 1929. Pridobljeno dne 12. junij 2015.  (v angleščini)
  8. "The Smallest Car in the Largest City in the World (1913)". YouTube. 1. junij 2009. Pridobljeno dne 12. junij 2015.  (v angleščini)
  9. "Kong Olav 5". NRK.no. 30. december 2004. Pridobljeno dne 12. junij 2015.  (v norveščini)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Olaf V.
Rojen: 2. julij 1903 Umrl: 17. januar 1991
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Haakon VII.
kralj Norveške
1957–1991
Naslednik: 
Harald V.