Natrijev oksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Natrijev oksid
Natrijev oksid
Natrijev oksid
IUPAC-ime natrijev oksid
Druga imena dinatrijev oksid
Identifikatorji
Številka CAS 1313-59-3
PubChem 73971
EINECS število 215-208-9
UN število 1825
SMILES
InChI
Lastnosti
Molekulska formula Na2O
Molska masa 61,98 g mol−1
Videz bela trdnina
Gostota 2,27 g/cm3
Tališče

1132 °C, 1405 K, 2070 °F

Vrelišče

1950 °C, 2223 K, 3542 °F (sublimira)

Sublimacijske okoliščine sublimira pri 1275 °C
Topnost (voda) burno reagira in tvori NaOH
Topnost reagira z etanolom
Struktura
Kristalna struktura kubična (antifluoritna),
ploskovno centrirana kocka,
Pearsonov simbol: cF12
Prostorska skupina Fm3m, No. 225
Koordinacijska
geometrija
tetraedrična (Na+); kubična (O2−)
Termokemija
Standardna tvorbena
entalpija
ΔfHo298
-416 kJ/mol[1]
Standardna molarna
entropija
So298
73 J/mol·K[1]
Specifična toplota, C 72,95 J/mol·K
Nevarnosti
Varnostni list ICSC 1653
EU klasifikacija Corrosive C
EU Index ni uvrščen
Glavne nevarnosti jedek, burno reagira z vodo
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
2
1
OX
R-stavki R14, R8, R34, R35
S-stavki (S1/2), S8, S26, S27, S36/37/39, S43, (S45)
Plamenišče ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni natrijev sulfid
natrijev selenid
natrijev telurid
Drugi kationi litijev oksid
kalijev oksid
rubidijev oksid
cezijev oksid
Sorodno natrijevi oksidi natrijev peroksid
natrijev superoksid
Sorodne snovi natrijev hidroksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Natrijev oksid ali dinatrijev oksid je kemijska spojina s formulo Na2O. Uporablja se v industriji stekla in keramike, vendar ne kot tak. Spojina je bazični anhidrid natrijevega hidroksida, zato pri raztapljanju v vodi tvori natrijev hidroksid:

Na2O + H2O → 2 NaOH

Alkalni kovinski oksidi s splošno formulo M2O, v katerih je M lahko litij, natrij, kalij ali rubidij, imajo antifluoritno kristalno strukturo. To pomeni, da so položaji anionov in kationov v primerjavi s CaF2 (fluorit) zamenjani: natrijev kation je tetraedrično koordiniran s štirimi kisikovimi anioni, kisik pa kubično koordiniran z osmimi natrijevimi ioni.[2][3]

Sinteza[uredi | uredi kodo]

Natrijev oksid se pripravlja z reakcijami natrija z natrijevim hidroksidom, natrijevim peroksidom ali natrijevim nitritom:[4]

2 NaOH + 2 Na → 2 Na2O + H2
Na2O2 + 2 Na → 2 Na2O
2 NaNO2 + 6 Na → 4 Na2O + N2

Reakcije so redukcije natrijevih spojin z natrijem.

Med zgorevanjem natrija na zraku nastane Na2O s približno 20 % Na2O2:

6 Na + 2 O2 → 2 Na2O + Na2O2

Na2O nastaja tudi med segrevanjem natrijevega karbonata (Na2CO3) pri 851 °C:

Na2CO3 → Na2O + CO2

Natrijev askorbat pri 208 °C razpade na derivate furana in natrijev oksid: [5]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Proizvodnja stekla[uredi | uredi kodo]

Natrijevo (okensko) steklo

Natrijev oksid je pomembna komponenta natrijevega (okenskega) stekla, v katero se dodaja kot soda (natrijev karbonat). Natrijev oksid v steklu ni prisoten kot tak, ker je steklo kompleksen zamrežen polimer. Tipična natrijeva stekla vsebujejo približno 15 % Na2O, 70 % kremena (silicijev dioksid, SiO2) in 9 % kalcijevega oksida (CaO). Soda služi kot talilo, ki znižuje temperaturo tališča silicijevega dioksida. Natrijevo steklo ima mnogo nižje tališče od čistega silicijevega dioksida in nekoliko večjo elastičnost. Tališče se zniža zaradi reakcije sode s kremenom, v kateri nastanejo natrijevi silikati s splošno formulo Na2[SiO2]x[SiO3]:

Na2CO3 → Na2O + CO2
Na2O + SiO2 → Na2SiO3

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Zumdahl, Steven S. (2009). Chemical Principles, 6. izdaja. Houghton Mifflin Company. str. A23. ISBN 0-618-94690-X. 
  2. ^ E. Zintl, A. Harder, B. Dauth (1934). Gitterstruktur der oxyde, sulfide, selenide und telluride des lithiums, natriums und kaliums. Z. Elektrochem. Angew. Phys. Chem. 40: 588–593.
  3. ^ A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry. Oxford: Clarendon Press. ISBN 0-19-855370-6.
  4. ^ N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements (2. izdaja). Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  5. ^ Sodium L-ascorbate. Pridobljeno 11. maja 2015.