Kalijev oksid

Kalijev oksid
Imena
	IUPAC ime kalijev oksid
	Sistematično ime kalijev oksidokalij
	Druga imena dikalijev monoksid, potaša
Identifikatorji
Številka CAS	12136-45-7;
3D model (JSmol)	Interaktivna slika;
ChemSpider	23354117;
ECHA InfoCard	100.032.012
MeSH	Potassium+oxide
UNII	58D606078H;
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID3049754 ;
	InChI InChI=1S/2K.O Key: NOTVAPJNGZMVSD-UHFFFAOYSA-N;
	SMILES O([K])[K];
Lastnosti
Kemijska formula	K2O
Molska masa	94,20 g·mol−1
Videz	bledo rumena trdnina
Vonj	brez vonja
Gostota	2,32 g/cm3 (20 °C) ; 2,13 g/cm3 (24 °C)
Tališče	740 °C (1.360 °F; 1.010 K)
Topnost v vodi	reagira, pri čemer nastaja KOH
Topnost	topen v etanolu in dietil etru
Struktura
Kristalna struktura	antifluiritno kubična,; pearsonov simbol: cF12
Prostorska skupina	Fm3m, No. 225
Mrežna konstanta	a = 6,436 α = 90°, β = 90°, γ = 90°
Koordinacijska; geometrija	tetraedrična (K+); kubična (O2−)
Termokemija
Specifična toplota, C	83,62 J/mol·K
Standardna molarna; entropija So298	94,03 J/mol·K
Std tvorbena; entalpija (ΔfH⦵298)	−363,17 kJ/mol
Gibbsova prosta energija (ΔfG˚)	−322,1 kJ/mol
Nevarnosti
Glavne nevarnosti	koroziven, burno reagira z vodo
Sorodne snovi
Drugi anioni	kalijev sulfid
Drugi kationi	litijev oksid; natrijev oksid; rubidijev oksid; cezijev oksid
Sorodno kalijevi oksidi	kalijev peroksid; kalijev superoksid
Sorodne snovi	kalijev hidroksid
	Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
	Sklici infopolja

Kalijev oksid je anorganska spojina s formulo K₂O. Oksid je bledo rumena trdnina, ki je zaradi velike reaktivnosti slabo obstojna. Vsebnost kalija v nekaterih snoveh, na primer v umetnih gnojilih, se pogosto izraža v ekvivalentih K₂O.

Sinteza

Kalijev oksid se pripravlja z reakcijo kalija s kisikom. V reakciji nastane najprej kalijev peroksid (K₂O₂), ki reagira s kalijem in se pretvori v oksid: ^[5]

2K + O₂ → K₂O₂

K₂O₂ + 2K → 2K₂O

Druga, bolj prikladna, je sinteza s segrevanjem kalijevega nitrata s kovinskim kalijem:

2KNO₃ + 10K → 6K₂O + N₂

Kalijev hidroksid se ne da dehidrirati v kalijev oksid, lahko pa reagira z raztaljenim kalijem, pri čemer nastaneta kalijev oksid in vodik:

2KOH + 2K → 2K₂O + H₂

Lastnosti in reakcije

Kalijev oksid kristalizira a antifluoritni kubični strukturi, se pravi da so položaji anionov in kationov ravno obratni kot v kalcijevem fluoridu: kalijevi ioni so koordinirani s štirimi oksidnimi ioni, oksidni ioni pa z osmimi kalijevimi ioni.^[6]^[7]

K₂O je bazičen oksid in burno reagira z vodo v kalijev hidroksid. Je higroskopen in živahno reagira tudi z vlago iz zraka.

Uporaba

Kemijska formula K₂O (ali enostavneje K) se uporablja v več kontekstih: kot N-P-K v umetnih gnojilih in kot K v industriji cementa in stekla. V teh proizvodih v resnici ni prisoten K₂O, ker ni obstojen, ampak kakšna druga kalijeva spojina, na primer kalijev karbonat. Razlog za takšno izražanje vsebnosti je različna vsebnost kalija v njegovih spojinah: v K₂O ga je 83 %, v KCl pa samo 52 %. Če umetno gnojilo vsebuje 30 % KCl, je standardna vsebnost kalija, izraženega s kalijevim oksidom, enaka 18,8 %.

Sklici

1 2 3 4 K.R. Anatolievich. Potassium oxide. Pridobljeno 4. julija 2014.
1 2 D.R. Lide, urednik (2009). CRC Handbook of Chemistry and Physics. 90. izdaja. Boca Raton, Florida: CRC Press. ISBN 978-1-4200-9084-0.
1 2 3 R.W.G. Wyckoff (1935). The Structure of Crystals. 2. izdaja, str. 25. Reinhold Publishing Corp., American Chemical Society.
1 2 3 Dipotassium oxide. Pridobljeno 4. julija 2014.
↑ Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
↑ E. Zintl, A. Harder, B. Dauth (1934). Gitterstruktur der oxyde, sulfide, selenide und telluride des lithiums, natriums und kaliums. Zeitschrift für Elektrochemie und Angewandte Physikalische Chemie 40: 588–593.
↑ A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry (5 izd.). Oxford: Clarendon Press. COBISS 621359. ISBN 0-19-855370-6.

[chemister-1] 1 2 3 4 K.R. Anatolievich. Potassium oxide. Pridobljeno 4. julija 2014.

[crc-2] 1 2 D.R. Lide, urednik (2009). CRC Handbook of Chemistry and Physics. 90. izdaja. Boca Raton, Florida: CRC Press. ISBN 978-1-4200-9084-0.

[socacs-3] 1 2 3 R.W.G. Wyckoff (1935). The Structure of Crystals. 2. izdaja, str. 25. Reinhold Publishing Corp., American Chemical Society.

[nist-4] 1 2 3 Dipotassium oxide. Pridobljeno 4. julija 2014.

[5] Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.

[6] E. Zintl, A. Harder, B. Dauth (1934). Gitterstruktur der oxyde, sulfide, selenide und telluride des lithiums, natriums und kaliums. Zeitschrift für Elektrochemie und Angewandte Physikalische Chemie 40: 588–593.

[7] A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry (5 izd.). Oxford: Clarendon Press. COBISS 621359. ISBN 0-19-855370-6.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]