Maniago

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Maniago
Občina (comune)
Città di Maniago
Maniago, župnijska cerkev (Duomo San Mauro)
Maniago, župnijska cerkev (Duomo San Mauro)
Maniago is located in Italija
Maniago
Maniago
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°10′N 12°43′E / 46.167°N 12.717°E / 46.167; 12.717
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija-Julijska krajina
Pokrajina Pordenone (PN)
Frazioni Campagna, Dandolo, Fratta[1],
Upravljanje
 • Župan (od 2018)
Površina
 • Skupno 69,46 km2
Nadmorska višina 286 m
Prebivalstvo (31. december 2017)
 • Skupno 11.746
 • Gostota 170 preb./km2
Demonim Maniaghesi
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 33085
Klicna koda 0427
Zavetnik Sveti Maver Poreški
Dan 21. november
Spletna stran Uradna spletna stran

Maniago (furlansko Manià) je italijansko mesto in občina v pokrajini Pordenone ter deželi Furlanija-Julijska krajina, ob vznožju Karnijskih Predalp in narodnega parka.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pri strateški lokaciji Maniaga na zahodnem robu Furlanske nižine je vedno imela pomembno vlogo lokalna cesta, ki je iz ravnice vodila do gorskih prelazov nad dolinami Cellina, Colvera in Meduna. Sledovi človeške poselitve tukaj segajo v obdobje neolitika, o čemer pričajo najdbe v jamah na gori San Lorenzo, posebej še ostanki predmetov iz gline in kamna, ki izpričujejo možnost obstoja tedanjih predzgodovinskih naselbin na tem območju. Kasneje so se na območju mesta in v okolici naselili Kelti, ki so v Furlaniji živeli že od 3. stoletja pred Kristusom. Iz tega obdobja so se do danes ohranili zgolj nekateri običaji, kot je prižiganje kresov ob Epifaniji (prazniku Svetih treh kraljev). Več ostalin in dokumentiranih virov je iz obdobja poselitve Rimljanov, začenši že z imenom naselja Maniago, ki ima korenine v latinščini, vendar s keltsko končnico -aco, in z morebitnim pomenom »ozemlje Maniliusa«. Pogoste so najdbe nagrobnikov in kovancev z latinskimi napisi iz rimskega obdobja, posebej še ob nekdanji cesti, ki je več stoletij povezovala naselbine Concordia, San Quirino, San Foca, preko prehoda čez reko Cossano dosegla Maniago in se nadaljevala naprej v gore, po južnem obronku gore San Lorenzo.

V osmo stoletje segajo nekateri fragmenti kipov na fasadi mestne župnijske cerkve (Duomo), potem, ko so leta 568 v Furlanijo prispeli Langobardi ter se naselili tudi v Maniagu in okolici, najverjetneje ob vznožju gore Fara, katere toponim je imel v njihovem jeziku pomen družina.

Prvi ohranjeni pisni vir, v katerem se navaja ime naselja, je latinska listina cesarja Otona II., ki jo je iz Ravene poslal oglejskemu patriarhu Rodoaldu in s katero potrjuje lastništvo nekaterih posesti v okolici naselja, vključno s »cortem que Maniacus«. V tem dokumentu iz 12. januarja 981 so jasno opisane meje tega dvora, med rekami Cellina in Del Rivo, do cerkve Mercadella in cerkve potujoče Marije pri današnjem naselju Fanna.

Kljub dejstvu, da se je center mesta postopoma širil, je Maniago ohranil nekatere dragocene spomenike, ki prikazujejo zgodovino mesta skozi stoletja, posebej še iz obdobja vladavine Beneške republike. Posebno pozornost zaslužita predvsem župnijska cerkev, posvečena mučeniku sv. Mavru iz Poreča, in ruševine mestnega gradu rodbine Attimis, zgrajenega verjetno v XI. stoletju in opuščenega po potresu v XV. stoletju.

Potresa leta 1976[uredi | uredi kodo]

Leta 1976 sta mesto v veliki meri razdejala uničujoča potresa 6. maja in 15. septembra. Uničila sta številne zgradbe, ki jih nista poškodovali obe svetovni vojni. Po potresu so mesto postopoma obnovili, uporabljajoč kriterije protipotresne gradnje, preveč poškodovane stavbe pa nadomestili z novimi.

Industrija nekoč in danes[uredi | uredi kodo]

Naselje slovi po proizvodnji raznovrstnih rezil, zato je v italijanskem prostoru in tudi širše znano kot »mesto nožev«. Zgodovino veščih mestnih kovačev lahko sledimo že od leta 1453, ko je Nicolò iz Maniaga Magistrat za vode Beneške republike (Magistrato alle Acque) zaprosil za dovoljenje, na podlagi katerega bi lahko do svoje kovačnice speljal vodo iz potoka Còlvera. Vsaj od petnajstega stoletja dalje so tukajšnji mojstri v obrtnih delavnicah izdelovali nože in rezila, s katerimi so oskrbovali ne samo gospodinjstva, ampak tudi vojsko Beneške republike.

V stavbi prve velike mestne tovarne nožev iz leta 1907 je od 1998 odprt Muzej kovaštva in proizvodnje nožev (it. Museo dell'Arte Fabbrile e delle Coltellerie), v katerem je predstavljena zgodovina, osnove in posamezni postopki nekdanje in sedanje orodjarsko-nožarske proizvodnje v mestu.

Šport[uredi | uredi kodo]

  • Maniago je od 2. do 5. avgusta 2018 gostil Svetovno prvenstvo cestnih kolesarjev invalidov paraplegikov (2018 UCI Para-cycling Road World Championship) [2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rus Roman Vodnik po Italiji Celovec, Mohorjeva družba, 1973 (COBISS)