Ludvik Alfonz Burbonski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Louis Alphonse de Bourbon
Vojvoda Anžujski
Glavar hiše Kapetingov
Na položaju30. januar 1989 – danes
PredhodnikAlfonz, vojvoda Anžujski in Cádiški
NaslednikLouis [1]:47
Rojstvo25. april 1974({{padleft:1974|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (50 let)
Madrid
Zakonec
(por. 2004)
Potomci
Imena
Luis Alfonso Gonzalo Víctor Manuel Marco de Borbón y Martínez-Bordiú
RodbinaBurboni
OčeAlfonz, vojvoda Anžujski in Cádiški
MatiCarmen Martínez-Bordiú
ReligijaRimokatolištvo

Ludvik Alfonz Burbonski[2] (špansko Luis Alfonso Gonzalo Víctor Manuel Marco de Borbón y Martínez-Bordiú, francosko Louis Alphonse de Bourbon),[3][4][5] * 25. april 1974, Madrid, Španija.

Ludvik Alfonz je trenutni vodja rodbine Bourbon, ki je v zgodovini vladala Franciji in nekaterim drugim državam. Po mnenju legitimistov Ludvik Alfonz velja za pretendenta na francoski prestol.[6] Od očetove smrti leta 1989 uporablja naziv anžujskega vojvode.[2]

Ludvik Alfonz se priznava za najvišjega dediča frankovskega kralja Huga Capeta. Njegove zahteve po pokojnem francoskem prestolu temeljijo na njegovem poreklu od Ludvika XIV. (vladal 1643–1715) prek njegovega vnuka Filipa V. Španskega, prvega španskega kralja iz družine burbonov. Filip se je v skladu z Utrechtsko pogodbo leta 1713 odpovedal zahtevam po francoskem prestolu. Konkurenčni orleanistični pretendenti trdijo, da Ludvik Alfonz zaradi tega, pa tudi zaradi rojstva kot španskega državljana, ni upravičen do prestola.[7] Prav tako so prisotne govorice o nelegitimnosti Alfonza XII., njegovega praprapradedka.[8]

Ludvik Alfonz je po očetovi liniji sicer starejši pravnuk španskega kralja Alfonsa XIII, vendar je njegov ded princ Jaime, vojvoda Segovski zase in za svoje potomce odrekel pravicam do španskega prestola zaradi svoje gluhote. Španska krona je prešla na njegovega drugega bratranca, španskega kralja Felipeja VI. Po materi je tudi pravnuk španskega caudilla (diktatorja) generala Francisca Franca po očetu pa praprapravnuk britanske kraljice Viktorije.[3]

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Rojstvo[uredi | uredi kodo]

Ludvik Alfonz je bil rojen v Madridu kot drugi sin Alfonza, vojvode Anžuja in Cádiza, in njegove žene Maríe del Carmen Martínez-Bordiú y Franco, najstarejše vnukinje Francisca Franca. Oče Alfonso je bil, po mnenju tistih, ki so podpirali zahteve njegovega očeta, princa Jaimeja, vojvode Segovskega, zakoniti dofen. Z Jaimejevo smrtjo 20. marca 1975 je Alfonso prevzel naziv vodje rodbine Bourbon in s tem tudi legitimnega kandidata za francoski prestol. Kot tak si je nadel naziv vojvoda Anžujski. [9]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Starša Ludvika Alfonza sta se ločila leta 1982, njun katoliški zakon pa je bil leta 1986 razveljavljen. Njegova mati se je od takrat dvakrat ponovno civilno poročila. Dobil je polsestri Mathildo (pokojna) in Marello ter polbrata Fredericka, vse rojene pred materino poroko z Jean-Mariem Rossiem ter polsestro Cynthio Rossi, rojeno pozneje. 7. februarja 1984 je Ludvikov starejši brat Francisco umrl v prometni nesreči, v kateri je bil tudi Ludvik sam poškodovan, čeprav manj kot njun oče, ki je vozil.[10] Od tedaj so legitimisti Ludvika Alfonza priznavali za očetovega dediča. Kot takemu mu je oče 27. septembra 1984 podelil dodatni naziv burbonskega vojvode.[10] Leta 1987 je španska vlada razglasila, da bodo nazive, ki so tradicionalno vezani na dinastijo (kot je vojvodstvo Cádiz), odslej nosili njeni člani le doživljenjsko, s čimer je bilo Ludviku Alfonzu preprečeno, da bi podedoval ta položaj.[10]

izobrazba[uredi | uredi kodo]

Ludvik Alfonz je opravil osnovni študij na College Molière, dvojezični šoli, kjer je pridobil diplomo. Leta 1991 je bil sprejet na univerzo CUNEF, kjer je magistriral iz mednarodnih financ. Ludvik je poliglot; govori angleško, špansko in francosko, poleg tega pa še nekaj italijanščine ter nemščine.[11]

Nasledstvo[uredi | uredi kodo]

Grb Ludvika Alfonza Burbonskega

30. januarja 1989 je v smučarski nesreči blizu Vaila v Koloradu umrl njegov oče. Pet let kasneje je Ludvik Alfonz iz tožbe proti družbi Vail Associated, ki je bila lastnica smučišča, kjer se je zgodila nesreča, prejel 150 milijonov pezet.[10] Nekateri člani dinastije Kapetingov so Ludvika Alfonza priznali kot Chef de la Maison de Bourbon (vodja hiše Bourbonov).[10][12] Tako je prevzel naziv vojvoda Anžua, ne pa tudi očetovega španskega vojvodstva. Privrženci legitimističnega gibanja ga imajo za upravičenega pretendenta na francoski prestol.[10]

Ludvik Alfonz je bil do odprave naslovov z zakonom o demokratičnem spominu dedič španskega vojvodstva Franca svoje matere.

Francosko društvo Cincinnati je Ludvika Alfonza izvolilo za predstavnika Ludvika XVI.[13]

Poleg španskega državljanstva je Ludvik Alfonz preko svoje babice po očetovi strani Emmanuelle de Dampierre, francoske državljanke, pridobil francosko državljanstvo.[10] Obiskoval je francoski licej v Madridu in junija 1992 pridobil naziv COU.[10] Na poslovni šoli IESE je študiral ekonomijo. Več let je delal za BNP Paribas, francosko banko v Madridu.

Leta 2017 je Ludvik Alfonz potem, ko se je domnevno začelo gibanje za premestitev kraljevih posmrtnih ostankov v stolnico sv. Dionizija, izrazil željo, da posmrtni ostanki njegovih prednikov, vključno s Karlom X., ostanejo v kostanjeviškem samostanu.[14]

Leta 2021 se je Ludvik Alfonz udeležil poroke ruskega velikega vojvode Jurija Mihajloviča.[15]

Politika[uredi | uredi kodo]

Ludvik Burbonski s Thierryjem Lazarom .

Ludvik Alfonz sebe opisuje kot monarhista, »vendar ne proti-republikanca«. Zavzema se za ustavno monarhijo s kraljem, ki deluje kot moralna avtoriteta, tuji veleposlanik, povezovalna osebnost in opomnik na zgodovino naroda.[16] Sodeluje s konservativno špansko politično stranko Vox in je tesen prijatelj njenega voditelja Santiaga Abascala .

Opredeljuje se proti istospolnim porokam, istospolnim posvojitvam [17] ter splavu.

Marca 2018 je bil Ludvik Alfonz imenovan za častnega predsednika Nacionalne fundacije Francisco Franco, položaj, ki ga je do svoje smrti decembra 2017 zasedala njegova babica, Carmen Franco.[18] 15. julija istega leta je vodil demonstracije pri spomeniku v Dolini padlih, pri čemer je vodil podpornike pokojnega španskega diktatorja, njegovega pradeda Francisca Franca. Nasprotovali so načrtu španske socialistične vlade, da Francove posmrtne ostanke odstrani iz bazilike blizu Madrida. Sprožil je tudi peticijo, v kateri je pozval k odstopu socialističnega premierja Pedra Sáncheza.

Leta 2019 je izrazil javno podporo gibanju rumenih jopičev v Franciji,[19] kasneje pa je na trinajstem Svetovnem kongresu družin pozval k vrnitvi v »krščansko družbo«.[20]

Poroka in otroci[uredi | uredi kodo]

Zaroka Ludvika Alfonzaa z Venezuelko Marío Margarito Vargas Santaello, hčerko poslovneža Victorja Vargasa, je bila objavljena novembra 2003. Civilno sta se poročila v Caracasu 5. novembra 2004, cerkveno pa dan kasneje v La Romani v Dominikanski republiki. Poroke se ni udeležil nihče od članov španske kraljeve družine. Čeprav uradni razlog ni bil naveden je bilo znano, da tedanji španski kralj Juan Carlos I. ni odobraval bratrančeve zahteve po francoskem prestolu, niti dejstva, da je Ludvik Alfonze izdal poročna vabila kot "vojvoda Anžujski".[21]

Ludvik Alfonz in María Margarita sta 5. marca 2007 v medicinskem centru Mount Sinai v Miamiju dobila svojega prvega otroka, hčerko Eugénie. Krščena je bila junija 2007 na papeški nunciaturi v Parizu. Njena botra sta princ Charles-Emmanuel Burbonsko-Parmski in njegova žena Constance. Francoski legitimisti Eugénie priznavajo kot Eugénie, Madame Royale, naziv, ki se običajno pripisuje najstarejši neporočeni hčerki francoskega kralja. V Španiji je znana kot Eugenia de Borbón Vargas).:47

Par je 28. maja 2010 v New Yorku dobil sinova dvojčka, Louisa in Alphonsea.[22] Njun oče jima je podelil zgodovinski francoski naslov vojvode Burgundije ( duc de Bourgogne), in vojvode Berryja ( duc de Berry). V Španiji sta dvojčka znana kot Don Luis in Don Alfonso de Borbón Vargas.

Njun četrti otrok Henri se je rodil 1. februarja 2019 v New Yorku in po očetu prejel naziv vojvode Tourainskega (duc de Touraine).[23]

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
8. Alfonzo XIII. Španski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Princ Jaime, vojvoda Segovski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Viktorija Evgenija Battenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Alfonz, vojvoda Anžuja in Cádiza
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
10. Roger de Dampierre, vojvoda San Lorenzo Nuova
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Emmanuelle de Dampierre
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11. Donna Vittoria Ruspoli dei Principi di Poggio Suasa
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Ludvik Alfonz, vojvoda Anžujski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. José María Martínez y Ortega
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Cristóbal Martínez-Bordiú, markiz Villaverdeja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. María de la Esperanza Bordiú y Bascarán, grofica Argillska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Carmen Martínez-Bordiú
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Francisco Franco
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Carmen Franco, vojvodinja Franca
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
15. Carmen Polo, dama Meirásška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Etat présent de la Maison de Bourbon (6th izd.). Paris: Le Léopard d'or. 2020. str. 55. ISBN 9782863772782.
  2. 2,0 2,1 Imenovan kot "Prince Louis Alphonse of Bourbon and Martínez-Bordiú, Duke of Anjou" v Royalty who Wait: The 21 Heads of Formerly Regnant Houses of Europe (2001), st. 11. (Olga S. Opfell)
  3. 3,0 3,1 Eilers, Marlene A. Queen Victoria's Descendants. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani eilers, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  4. Enache, Nicolas.
  5. Willis, Daniel A. The Descendants of King George I of Great Britain.
  6. Ardisson, Thierry, Louis XX: Contre-enquête sur la monarchie, 1986. ISBN 978-2855653341
  7. Opfell, Olga S. (2001). Royalty Who Wait: The 21 Heads of Formerly Regnant Houses of Europe. McFarland & Company. ISBN 978-0-7864-0901-3.
  8. Juan Sisinio Pérez Garzón, Isabel II: Los Espejos de la Reina (2004)
  9. Gazette du Palais, Tribunal de grande instance de Paris (1re Ch.) 21 décembre 1988, accompanied by the comments of G. Poulon, président de chambre honoraire à la cour de Paris.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 10,7 Les Manuscrits du CEDRE V, Le Royaume d'Espagne III.
  11. Opfell. (2001). Royalty who Wait: The 21 Heads of Formerly Regnant Houses of Europe. str. 16.
  12. Genealogisches Handbuch des Adels, Fürstliche Häuser, Band XV.
  13. Bern, Stéphane (28. maj 2002). »L'Amérique en pince pour les Bourbons«. Le Figaro. Paris.
  14. Al. Ma. (19. februar 2017). »Francoski princ Burbonski želi, da njegovi predniki ostanejo pokopani na Kostanjevici« [A French prince of Bourbon wishes the remains of his ancestors to remain at Kostanjevica]. RTV Slovenija. Pridobljeno 20. februarja 2017.
  15. Hopkins, Valerie (2. oktober 2021). »After 100 years, a royal wedding in Russia evokes days of the czars«. BDNews.
  16. Match, Paris (20. junij 2010). »Louis de Bourbon - Les descendants du Roi-Soleil«. parismatch.com.
  17. »Manifeste de Mgr le duc d'Anjou au sujet du mariage pour tous | Alliance Royale | Le parti politique royaliste«. archive.wikiwix.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. decembra 2013. Pridobljeno 22. septembra 2021.
  18. »Franco legacy: Luis Alfonso de Borbón becomes 'king' of the Franco faithful | In English | EL PAÍS«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. septembra 2018.
  19. O'Reilly, Edward (24. januar 2019). »Did You Know? The Tale of the three Frenchmen who still lay claim to the throne«. The Local. Stockholm. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  20. Bourbon, Louis de (17. april 2019). »The Present Battle«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. septembra 2020.
  21. »Emanuela de Dampierre, a cuchillo contra Carmen Martínez-Bordíu«. Elsemanaldigital.com. Pridobljeno 29. novembra 2011.
  22. Terra Noticias. »Los Duques de Anjou anuncian el nacimiento de sus hijos Luis y Alfonso«. Noticias.terra.es. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. septembra 2011. Pridobljeno 29. novembra 2011.
  23. »Je suis heureux, avec Marie-Marguerite, de vous annoncer la naissance d'Henri, notre quatrième enfant, aujourd'hui à 13:05 GMT. Il pèse 4,200 kg et mesure 53 cm. La maman et le bébé se portent bien. Nous remercions tous ceux qui s'associent à cette naissance par la prière«. @louisducdanjou (v francoščini). 2019. Pridobljeno 14. julija 2019.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Thierry Ardisson. Louis XX. Contre-enquête sur la monarchie., Olivier Orban, 1986, ISBN 2-85565-334-7
  • Jean Foyer, Titre et armes du prince Louis de Bourbon, Diffusion-Université-Culture, 1990.
  • Apezarena, José. Luis Alfonso de Borbón: Un príncipe a la espera, Random House Mondadori, 2007, ISBN 978-84-01-30552-8.
  • Cassani Pironti, Fabio. "Bref crayon généalogique de S.A.R. la Princesse Marie-Marguerite, Duchesse d'Anjou, née Vargas Santaella", Le Lien Légitimiste, n. 16, 2007.
  • Opfell, Olga S. H.R.H. Louis-Alphonse, Prince of Bourbon, Duke of Anjou: Royal House of France (House of Bourbon), Royalty Who Wait: The 21 Heads of Formerly Regnant Houses of Europe. Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, 2001. 11–32.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Spletna stran Ludvika Burbonskega, vojvode Anžujskega

Predstavnosti o temi Ludvik Alfonz Burbonski v Wikimedijini zbirki

Ludvik XX. Francoski
Podveja Kapetingov
Rojen: 25. April 1974
Nazivi, za katere se izraža zahteva
Predhodnik: 
Alfonz, vojvoda Anžuja in Cádiza
— TITULAREN NAZIV —
Kralj Francije in Navare
30. januar 1989 – danes
Razlog za neuspešno nasledstvo:
Odstavitev Burbonov s francoskega prestola leta 1830
Trenutni nosilec naziva
Dedič:
Ludvik