Literarno Novo mesto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Literarno Novo mesto je anotirani seznam literarnih osebnosti, ki so delovale v Novem mestu, in drugih novomeških literarnih dejstev.

Ustvarjalci[uredi | uredi kodo]

17. stoletje[uredi | uredi kodo]

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Novomeška pomlad[uredi | uredi kodo]

  • Anton Podbevšek (13. junij 1898, Novo mesto – 14. november 1981, Ljubljana ), pesnik. Del njegove rokopisne zapuščine hrani Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu. Po njem se imenuje leta 2005 ustanovljeno novomeško gledališče Anton Podbevšek teater (APT), po njem pa je poimenovana tudi ulica v Novem mestu.
  • Miran Jarc (5. julij 1900, Črnomelj – 24. avgust 1942, Pugled pri Starem logu), pesnik, pisatelj in dramatik. V Novem mestu je preživel svoja otroška in dijaška leta. Po njem se od leta 1953 imenuje knjižnica v Novem mestu. S poimenovanjem po njem so se v knjižnici še posebej potrudili v zbiranju vsega, kar je bilo v zvezi z njim oziroma njegovo zapuščino. V šestnajstih signaturnih enotah so zbrani rokopisi in tipkopisi Jarčevih objavljenih in neobjavljenih pesmi, pesniških zbirk, proze, dramskih del, delovnih konceptov, pisem in korespondence, dokumenti ter drugo gradivo o Miranu Jarcu. Njegov kip se nahaja v novomeški knjižnici Mirana Jarca in je delo Jakoba Savinška. Knjižnica Mirana Jarca se je ob obletnici Jarčeve smrti leta 2002 s pohodom na Pugled poklonila spominu nanj.
  • Slavko Grum (2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji – 3. avgust 1949, Zagorje), dramatik in pisatelj, sopotnik novomeške pomladi. V Novem mestu je preživel vseh 8 gimnazijskih let (1911–1919). Pokopan je v Šmihelu pri Novem mestu. Po njem se imenuje tudi ulica v Novem mestu.

Med 2. svetovno vojno in po njej[uredi | uredi kodo]

Od 60. let do danes[uredi | uredi kodo]

Novomeške muze[uredi | uredi kodo]

Julija Primic – Prešernova muza

Julija je v Novem mestu živela od leta 1850 do svoje smrti 1864, torej po smrti Prešerna leta 1849. Skupaj z možem in materjo je živela v gradiču Mostek ali Neuhof na desnem bregu Krke. V neposredni bližini dvorca, kjer je bil nekoč park, je danes urejena pešpot, imenovana Julijino sprehajališče. Skupaj z materjo je pokopana na pokopališču v Šmihelu.

Trdina je bil velik občudovalec  Prešerna in se je zanimal za vse, kar je bilo povezano z njim. Selitev v Novo mesto naj bi bila povezana prav z Julijo, ki naj bi si jo želel videti. Trdina je imel v Novem mestu priložnost veliko izvedeti o Prešernu tudi zato, ker so tam živeli številni izobraženci (Andrej Vojska, Janez Ažman, Ludvik Ravnikar idr.), ki so pesnika poznali, ki so bili v službi na sodišču, kjer jim je bil predstojnik Jožef pl. Scheuchenstuel, Julijin soprog. Trdina je Juliji posvetil poetično bajko Doktor Prežir, ki je bila objavljena leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, dogaja pa se v Novem mestu.

Angela Smola – Kettejeva oboževanka

Kettejev portret Ivana Vavpotiča (1932) z Angelo v ozadju, hrani Dolenjski muzej.

(16. oktober 1881, Štentvid pri Lukovici – 6. december 1973, Ljubljana)

Leta 1896 se je s starši preselila iz Metlike v Novo mesto. Naslednje leto se je vanjo zagledal sedmošolec Dragotin Kette in ji posvetil vrsto pesmi iz tega obdobja, kot so: Na trgu, Na gostilniškem trgu, Slovo idr. Vrhunec te poezije je nastal med počitnicami leta 1898, ko se je Kette po maturi že vrnil na Prem razkrojen, ker ga je čakala služba navadnega vojaka in zaradi neuslišane ljubezni. Portret Dragotina Ketteja z Angelo Smola v ozadju je več kot tri desetletja po pesnikovi smrti naslikal njegov prijatelj iz novomeškega obdobja Ivan Vavpotič, razstavljen je v veži Dolenjske galerije, ki leži ob starem muzejskem poslopju. V Dolenjskem muzeju hranijo tudi podobo Angele Smola.

Leopoldina Kuralt – mladostna ljubezen Simona Jenka

(11. november 1840, Ljubljana – 26. marec 1876, Novo mesto)

Pesnik Simon Jenko se je vanjo zaljubil, ko je poučeval njena brata na njihovem gradu Podturnu pri Semiču. Večina Jenkovih ljubezenskih pesmi je nastala ob spominu na Leopoldino ali Lavoslavo, kakor jo imenuje poet. Njen nagrobni spomenik se nahaja v spominskem parku Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto.

Založbe in tiskarne[uredi | uredi kodo]

Tiskarna Janeza Krajca

Janez Krajec je leta 1871 kupil tiskarno Henrika Tandlerja, ki je prvi slovenski tisk natisnila 1831, pozneje pa med drugim dve nabožni deli novomeškega kanonika Franca Veritija. Krajec je nato ponatisnil Slavo vojvodine Kranjske in jo od leta 1877 do 1879 izdajal v zvezkih. Za opravljeno delo je prejel častno diplomo na svetovni razstavi v Parizu leta 1878.  Leta 1885 je po njegovi zaslugi Dolenjska dobila svoj časnik Dolenjske novice. Tiskarna s knjigoveznico in knjigarna Janeza Krajca se je nahajala na Rozmanovi ulici 2 in 4.

Dolenjska založba

Delovala je v presledkih od 1959 do 2003. Leta 1989 je postala del Tiskarne Novo mesto, kjer je v naslednjih letih v literarnih zbirkah Siga in Utva izšlo prek šestdeset izvirnih leposlovnih del pretežno dolenjskih avtorjev. V zbirki Gorjanski škrat je izhajala otroška literatura, Na krilih domišljije pa se je imenovala nekoliko manj obsežna zbirka fantazijske literature.

Založba Erro

Zasebna založba, ki je zaživela 1988 pod vodstvom Tonija Vovka. Posebno pozornost so namenjali prvencem mladih dolenjskih avtorjev.

Založba Goga

Skrbi za izdajo knjižnih in glasbenih del tudi mlajših novomeških ustvarjalcev ter pripravlja različne kulturne dogodke. Ime Goga je povzeto po istoimenski knjigi iz leta 1957, ki je združevala pripovedne spise Slavka Gruma s komentarji. Založba Goga izdaja mesečnik Park, ki angažirano obravnava predvsem mestno problematiko, in literarno revijo Rast.

Dolenjski list

Časopisno založniška družba, ki z ocenami in recenzijami skrbi za medijski odmev književnih del v Novem mestu in na Dolenjskem.

Trdinova bivališča v Novem mestu[uredi | uredi kodo]

Cilindrova krčma v Bršljinu

Trdina je v njej stanoval od leta 1867 do 1871, dokler si ni v Novem mestu poiskal primernejše sobe. V Bršljin je prišel okoli 8. oktobra skupaj z reškim gospodarjem Florijanom Virkom, ki je pritlično hišico v Bršljinu kupil z namenom, da v njej odpre krčmo. Krčma je bila  pod imenom Cilindrova krčma poznana zaradi nenavadnega pokrivala, ki naj bi ga nosil lastnik Florijan Virk. Sicer pa je bila Virkova koča zaradi poceni in dobre postrežbe priljubljena med okoliškimi kmeti, ki so se zbirali v njej zlasti ob nedeljah in semanjih dneh. Virkova krčma je stala nekje na zemljišču današnje vojašnice. Po drugi svetovni vojni je hišica še stala, in da bi jo zaščitili, so na njej vzidali spominsko ploščo. Vendar niti prizadevanja Boga Komelja niti lokalnih oblasti niso mogli preprečiti, da hiše ne bi porušila jugoslovanska armada, ki je na tem področju širila svoje kasarne.

Kraljevkina hiša

Kje natanko je Trdina stanoval po preselitvi v Novo mesto, pisatelj ni nikjer natančno označil. Najverjetneje je od leta 1871 do približno leta 1878 stanoval pri Kraljevki, to je na današnji Muzejski ulici 3.

Hiša na Vrhovčevi ulici 3 

Tu je Trdina živel od leta 1879 do 1880. Z okna svoje sobe je imel lep pogled na vrt gostilničarke Jermanice. Tja naj bi rad zahajal na kozarec vina, in ko je Jerman umrl, se je Trdina 25. maja 1882 oženil s krčmarico Uršo Grohar, por. Jerman, vdovo po krčmarju Francu Jermanu.

Brunnerjeva hiša

Naslednje znano Trdinovo stanovanje naj bi bilo, kot je na podlagi poročnih knjig ugotovil urednik Trdinovega Zbranega dela prof. Janez Logar, na današnji Cvelbarjevi ulici 7. Tukaj naj bi Trdina bival krajši čas leta 1882.

Hiša na Streliški

Na Streliški ulici 2 je Trdina živel od poroke z Uršo Grohar do svoje smrti leta 1905. Hišo je Trdina po ženini smrti podedoval leta 1890. Na hiši je vzidana spominska plošča v njegov spomin.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

6. januarja 1848 so novomeški rodoljubi prvič na Slovenskem in v slovenskem jeziku uprizorili Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi na Rozmanovi ulici 10. Na tem mestu je pred drugo svetovno vojno stal hotel Pri soncu, v katerem je bila leta 1840 ustanovljena Kazina (Casino Verein), društvo za nemško usmerjeno družbo Novega mesta. Pobudnika in organizatorja predstave sta bila odvetnik Jožef Rozina in uradnik Franc Polak, zagret Slovenec, ki je bil potem za kazen premeščen v Kočevje. Na novo zgrajeno hišo je vzidana spominska plošča gledališki uprizoritvi.

Na Glavnem trgu stoji kamniti mestni vodnjak, narejen po načrtih Marjana Mušiča. Na obodu vodnjaka so vklesani verzi iz pesmi Dragotina Ketteja Na trgu, ki je posvečena njegovi ljubezni Angeli Smola, iz časa, ko je pesnik hodil na novomeško gimnazijo (1896–1899, v 7. in 8. razred). Angela je stanovala v bližini vodnjaka v Bergmanovi hiši (Glavni trg 1), ki zaključuje zgornji del Glavnega trga in je bila najimenitnejša hiša na trgu. Na drugi strani vodnjaka stoji Germova hiša. Ime ima po lastnikih, ki so bili medičarji, slaščičarji (v njej je še danes slaščičarna) in svečarji. V tej hiši se je leta 1891 rodila pisateljica Ilka Vašte.

Po Otonu Župančiču je od leta 1955 poimenovano Župančičevo sprehajališče. Gre za sprehajalno pot ob reki Krki od konca Pugljeve ulice do Bršljinskega potoka

Na Rozmanovi ulici 22 v lokalu Pri Slonu je po poroki z gostilničarjevo hčerjo dolga leta živel pesnik in prevajalec Severin Šali. Gostinsko tradicijo lokala Pri Slonu danes nadaljuje pesnikov sin, član prve pomembnejše novomeške rock skupine Rudolfovo.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Karel Bačer: Iz dolenjske preteklosti, 2017 (COBISS)
  • Tomaž Koncilja: Novomeška pisava – resničnost ali mit, 2015 (COBISS)
  • Saša Vovk: Novomeški ustvarjalci: Zgodovina za prihodnost, 2008 (COBISS)