Ilka Vašte

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ilka Vašte
Portret
Rojstvo2. junij 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})
Novo mesto
Smrt3. julij 1967({{padleft:1967|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (76 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
Poklicpisateljica

Ilka Vašte (rojena Burger), slovenska pisateljica, * 2. junij 1891, Novo mesto, † 3. julij 1967, Ljubljana.

Ilka Vašte je ena najplodovitejših slovenskih romanopisk, saj je z desetimi dolgimi romani na petem mestu med slovenskimi avtorji zgodovinskega romana.

Ilka Vašte je v Ljubljani končala učiteljišče. Službovala je kot učiteljica na Ciril Metodovi šoli v Trstu in kasneje na dekliški meščanski šoli v Ljubljani. Zanimala se je za literaturo in slikarstvo, ki se ga je učila pri Ivani Kobilica. Prve pravljice so izšle leta 1921, ki so vzbudile v mladih posebna doživetja pravljičnega sveta, v Mejaših pa je obudila narodni boj Slovencev z Langobardi.[1]

Znana je bila po svojih globokih protiklerikalnih prepričanjih in liberalnih nazorih.

Po njej se danes imenuje ulica v Novem mestu.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • trilogija Mejaši (1923), Zaklad v Emoni (Razori 1933-35), Svet v zatonu (1953)
  • Umirajoče duše (1929)
  • Vražje dekle (1933)
  • Rožna devica (La rosiere) (1940)
  • Roman o Prešernu (1937)
  • Visoka pesem (1953)
  • Izobčenec (1960)
  • Upor (1950)
  • Gričarji (1956)
  • Podobe iz mojega življenja (1964)
  • Žrtev novega življenja (2017)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenke skozi čas (COBISS), str. 40

Glej tudi[uredi | uredi kodo]