Kostoboki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Zemljevid Rimske Dakije s Kostoboki na severu

Kostoboki (latinsko Costoboci, Costobocae, Castabocae, Coisstoboci, starogrško Κοστωβῶκοι, Κοστουβῶκοι ali Κοιστοβῶκοι[1]) so bili staroveško ljudstvo, ki je v Rimskem cesarstvu živelo med Karpati in Dnestrom. Med markomanskimi vojnami so leta 170 ali 171 n. št. napadli Rimsko cesarstvo, opustošili rimske balkanske province do osrednje Grčije, potem pa so jih Rimljani pregnali. Kmalu zatem so ozemlje osvojili in zasedli vandalski Hasdingi in Kostoboki so izginili iz ohranjenih zgodovinskih virov. Izjema je poznorimski pisec Amijan Marcelin, ki je o njih pisal okoli leta 400 n. št.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime ljudstva se je pisalo in izgovarjalo na več načinov: latinsko Costoboci, Costobocae, Castaboci, Castabocae, Coisstoboci in starogrško Κοστωβῶκοι, Κοστουβῶκοι in Κοιστοβῶκοι.[2][3]

Ion I. Russu meni, da je njihovo ime tračanska sestavljenka in pomeni "sijoči".[4] prvi del imena, Cos-to-, izhaja iz praindoevropskega korena kʷek̂-, kʷōk̂-, "videti, pokazati", drugi del imena pa izhaja iz praindoevropskega korena bhā-, bhō-, "sijati", razširjenega s pripono -k-.[3] Ivan Duridanov trdi, da je njihovo ime dačansko z neznano etimologijo.[5]

Nekaj jezikoslovcev trdi, da ima ime Kostoboki keltsko etimologijo.[6]

N.B. Georgiev meni, da vse etimologije temeljijo na indoevropskih besednih korenih.[7] Ime Kostoboki bi v vseh jezikih, ki niso traški, npr. v iranskem ali keltskem jeziku, lahko pomenilo "sijoči", lahko pa bi imelo tudi druge korene, kot jih je predpostavil je Russu.

Ozemlje[uredi | uredi kodo]

Lončena posoda lipiške kulture iz 2. stoletja n. št., ki jo nekateri zgodovinarji povezujejo s Kostoboki; Arheološki muzej Krakova

Večina sodobnih poznavalcev umešča Kostoboke v severno ali severovzhodno Rimsko Dakijo.[8][9][10] Nekateri med njimi menijo, da je njihovo ime prvič omenjeno v Naravoslovju (Naturalis historia) Plinija starejšega, objavljenem leta 77 n. št. Omenjeni so kot sarmatsko ljudstvo z imenom Cotobacchi, naseljeni ob spodnjem Donu.[11][12][13][14] Drugi zgodovinarji se s tem ne strinjajo in menijo, da so bili Cotobacchi posebno ljudstvo.[8][15][16][17]

Amijan Marcelin, ki je pisal okoli leta 400 n. št., je umestil Kostoboke na ozemlje med Dnjestrom in Donavo,[8][18] verjetno na severovzhod nekdanje rimske province Dakije.[19]

Zdi se, da grški geograf Ptolemaj v svoji Geografiji, objavljeni med letoma 135 in 143 n. št.,[20] omenja Kostoboke, naseljene v severozahodni[21] ali severovzhodni Dakiji.[8] Nekateri zgodovinarji menijo, da so ljudstvo, ki ga Ptolemaj omenja kot Transmontanoi - ljudstvo na drugi strani gora, se pravi severno od Karpatov, prav dačanski Kostoboki.[12][22][23]

Materialna kultura[uredi | uredi kodo]

Arheološke kulture vzhodne Evrope v poznem 1. stoletju n. št.lipiška kultura je bila v severnem delu dačanskega kulturnega območja[24]

Nekaj znanstvenikov povezuje Kostoboke z lipiško kulturo.[25][26] Roger Batty, ki sicer nerad povezuje materialno kulturo z neko skupino ljudi, trdi, da je lipiška kultura pripadala ali podskupini Kostobokov ali neki populaciji, ki so ji vladali.[27] Kultura se je razvila na ozemlju severno od Karpatov ob gornjem Dnestru in Prutu v poznem latenskem obdobju.

Nosilci kulture so bili stalno naseljeni. Ukvarjali so se s poljedelstvom, govedorejo, obdelavo železa in lončarstvom.[28] Njihova naselja niso bila utrjena. Hiše so bile podkletene, imele votline, ki so služile za shrambe, ognjišča, peči in peči za žganje keramike.[28] Med najdbami je bilo veliko raznovrstne keramike, izdelane ročno ali na lončarskem vretenu, po obliki in okrasju podobne keramiki iz predrimske Dakije.[28] Lončenina, najdena v severnih področjih lipiške kulture v gornjem bazenu Zolote Lype v Ukrajini, je bila podobna keramiki zarubinske kulture.[26] Pokopališča so bila v bližini naselij. Pokojnike so večinoma upepeljevali, urne s pepelom pa so pokopavali v preproste grobove. Na pokopališčih so odkrili tudi več telesnih grobov.[29]

Imena[uredi | uredi kodo]

Napis, odkrit v Rimu, posvečen Zii ali Ziaisi, ženi kostoboškega kralja Pieporja[30][31]

Nagrobni napis v latinskem jeziku, napisan v 2. stoletju n. št. in najden v Rimu, je bil posvečen Tiatovi hčerki Zii ali Ziaisi, ženi kostoboškega kralja Pieporja. Spomenik sta postavila Ziina vnuka Natopor in Digrisa.[30][31][32] Napis je prvi objavil italijanski učenjak Mariangelus Accursius v 16. stoletju, potem pa se je napis izgubil.[31][15]

Napis[uredi | uredi kodo]

D(is) M(anibus)
ZIAI
TIATI FIL(iae)
DACAE. UXORI
PIEPORI. REGIS
COISSTOBOCENSIS
NATOPORUS ET
DRIGISA AVIAE
CARISS(imae) B(ene) M(erenti) FECER(unt)

Prevod[uredi | uredi kodo]

"Duhovom mrtvih. (Posvečeno) ZIA(IS), Dačanki, hčerki TIATa, ženi PIEPORja, kostoboškega kralja. NATOPOR in DRIGISA sta postavila (ta spomenik) svoji najdražji, zaslužni stari materi."

Analiza imen[uredi | uredi kodo]

  • Drigisa je tračansko[33][34] ali dačansko ime.[35][36][37][38] Ime je različica imena Drigis(s)a,[33][36][38] kot sta se imenovala rimski vojni veteran Avrelij Drigisa iz Spodnje Mezije in legionar Tit Avrelij Drigissa iz Gornje Mezije. Zloga -gisa in -gissa sta pogosta zaključna elementa dačanski imen.[37]
  • Natopor je tračansko[39][40] ali dačansko ime.[36][41][42][43] Vojak Natopor je znan z več črepinj, najdenih na Mons Claudianus v vzhodnem Egiptu.[42][43] Leta 127 je bila v Cezarejski Mavretaniji izdana rimska vojaška diploma dačanskemu vojaku in njegovima otrokoma, sinu Natoporju in hčerki Dukcidavi.[42][43] Sinovo ime se konča s pripono –por, ki je pogost element tračanskih in dačanskih imen.[44][45][46][47] Na vojaški diplomi, izdani leta 127 v Spodnji Germaniji, se oče dačanskega vojaka imenuje Natusis. Prvi del njegovega imena je enak prvemu delu imena Natopor.[42][43]
  • Piepor je tračansko[48][49] ali dačansko ime.[36][44][47] Ime se končuje z zlogom –por, ki je pogost v tračanskih in dačanskih imenih.[44][45][46][47]
  • Tiat je tračansko[50][51] ali dačansko ime.[47][52][53][54] Ime se morda začne z zlogom thia-, značilnim za Dačane.[55][56] Ime Tiato je dokazano na fragmentu dipinta, najdenem v Maksimianonu, trdnjavi v vzhodnem Egiptu.[54]
  • Zia ali Ziais je tračansko[57][58] ali dačansko ime.[47][53][59] Žensko ime Zia je dokazano v Spodnji Meziji.[47][58][59]

Etnična in jezikovna pripadnost[uredi | uredi kodo]

Etnična in jezikovna pripadnost Kostobokov je zaradi pomanjkanja dokazov nezanesljiva.[60] Večina poznavalcev domneva, da so bili dačansko pleme, eno izmed med tako imenovanih "svobodnih Dačanov", ki niso bili podrejeni rimski oblasti.[61][62][63] Drugi znanstveniki domnevajo, da so bili Tračani, Sarmati,[13][64] Slovani,[65] Germani,[66] Kelti ali Dačani s keltskimi predniki.[67]

Zemljevid Rimskega cesarstva leta 125 s Kostoboki na vzhodu

Dokazi za omenjene hipoteze so povzeti v naslednjih komentarjih:

Dačani[uredi | uredi kodo]

  • Imena: družinsko ime kostoboškega kralja Pieporja (2. stoletje) imajo nekateri jezikoslovci za ime dačanskega izvora.
  • Besedo Dacpetoporiani na Peutengerjevi tabuli so nekateri poznavalci tolmačili kot "Daci Petoporiani", se pravi "Dačani kralja Petoporja".[68][69][70] Schütte trdi, da je Petopor istoveten s kostoboškim kraljem Pieporjem.[71]
  • Arheologija: Kostoboki so se na osnovi njihovega geografskega položaja povezovali z lipiško kulturo.[72][73] To kulturo, zlasti slog keramike in pogrebni običaji, imajo nekateri zgodovinarji za dačansko,[74][75] zato štejejo Kostoboke za dačansko ljudstvo.[76]
  • Etimologija imena Kostoboki. Schütte trdi, da se dačanski element imena, -boki (-bokoi), pojavlja tudi v imenih drugih dačanskih plemen, na primer v imenu Saboki (Sabokoi).[77] Roger Batty v nasprotju z njim trdi, da so povezave lipiške kulture s Kostoboki šibke, tudi zato, ker je kultura izginila v 1. stoletju, se pravi dolgo pred tem, ko so bili v 2. stoletju v zgodovinskih zapisih v Dakiji omenjeni Kostoboki.[78]

Tračani[uredi | uredi kodo]

  • Imena. Nekaj znanstvenikov trdi, da so imena Pieporja in njegovih vnukov tračanska.
  • Arheologija. Po Jazdewskemu se je v zgodnjem rimskem obdobju ob Gornjem Dnjestru razvila lipiška kultura, ki kaže, da so bili Tračani pod močnim keltskim kulturnim vplivom ali so preprosto absorbirali keltske etnične komponente.[79]
  • Dejstvo, da je bila kraljica Zia posebej omenjena kot Dačanka, lahko kaže, da Piepor in Kostoboki sami niso bili Dačani.

Kelti[uredi | uredi kodo]

  • Za ime Kostoboki nekateri jezikoslovci menijo, da ima keltsko etimologijo. Zlasti prvi element imena, ki naj bi bil popačenka keltskga korena koto-, ki pomeni "star" ali "upognjen" (Kotini so bili vzhodnokeltsko pleme v isti karpatski regiji kot Kostoboki; Kotij je bil kralj keltskih Tavrinov v zahodnih Alpah; v enem od Plinijevih spisov so Kostoboki omenjeni kot Kotoboki). Faliyeyev meni, da je keltska razlaga sicer verjetna, vendar manj verjetna od "avtohtone".[80]
  • V obdobju od leta 400 do 200 pr. n. št. je bilo v Transilvaniji in Besarabiji veliko keltskin naselij, kar dokazuje velika koncentracijal latenskih pokopališč.[81] Zdi se, da je Transilvanija postala keltska enklava ali celo kraljestvo.[82] Ptolemaj omenja, da so v Transilvaniji tri plememena (od zahoda proti vzhodu): Tavriski, Anarti in Kostoboki.[83] Za prvi dve na splošno velja, da sta keltskega porekla.
  • Lipiška kultura ima veliko keltskih značilnosti.

Skito-Sarmati[uredi | uredi kodo]

Po mnenju nekaj znanstvenikov Kostoboki sploh niso bili stalno naseljeni, ampak so bili polnomadska stepska skito-sarmatska kultura rejcev konj. To hipotezo je v prvi predlagal ugledni nemški klasični učenjak Theodor Mommsen v 19. stoletju.[84]

  • Pleme z imenom Cotobacchi, v nekaterih rokopisih Cotoboci, ki je v Plinijevem Prirodopisu (Naturalis Historia) na seznamu sarmatskih plemen,[85] imajo nekateri znanstveniki za Kostoboke. Russu in nekaj drugih trdijo, da so bili Cotobacchi neko drugo ljudstvo, nepovezano s Kostoboki.[15][86]
  • Amijan Marcelin je okoli leta 400 n. št. zapisal, da so v pokrajinah severno od Pontskih (Črnomorskih) step nasejeni "evropski Alani, Kostoboki in številna skitska plemena".[87] Nekateri znanstveniki sklepajo, da je imel v mislih vse stepe med Donavo in Donom, Kostoboke pa so prepoznali kot iransko stepsko nomadsko ljudstvo.[11][13][14][88] Drugi menijo, da je bilo omenjeno ozemlje mnogo manjše in segalo samo od Donave do Dnestra.[8][18]
  • Ozemlje, ki so ga antični geografi pripisovali Kostobokom (jugozahodna Ukrajina, Moldavija in Besarabija), se prekriva z ozemljem s kulturo žarnih pokopov stalnih naseljencev, na primer z lipiško, in pokopališči v značilnem sarmatskem slogu iz 1. in 2. stoletja n. š.[89]
  • Za napis, odkrit v svetišču elevzinskih misterijev v Elevzini v Grčiji, velja, da so ga vklesali svečeniki, potem ko so svetišče na pohodu leta 170/171 izropali Kostoboki. Napis omenja "zločine Sarmatov". Nekateri zgodovinarji imajo napis za dokaz, da so bili Kostoboki Sarmati.[90][91] Drugi trdijo, da so se pod imenon Sarmati skrivali vsi napadalci, ki so vdrli preko Donave,[92] ali imajo napis za dokaz za povezavo med Kostoboki in Sarmati.[93][94]

Konflikt z Rimom[uredi | uredi kodo]

Konjeniški kip Marka Avrelija, postavljen verjetno leta 176 ali 177 v spomin na njegove pohode n severni meji Rimskega cesarstva[95]

Med vladanjem Marka Avrelija se je Rimsko cesarstvo vojskovalo v markomanskih vojnah, obsežnih in dolgotrajnih vojnah z Markomani, Kvadi in drugimi ljudstvi ob srednji Donavi. V nekem obdobju vojne so se na strani protirimske koalicije borili tudi Kostoboki.[94][96]

Invazija leta 170/171[uredi | uredi kodo]

Zidak iz Potaise z žigom V. legije Macedonica

Leta 167 je rimska V. legija Macedonica na povratku iz vojne s Partskim cesarstvom preselila svoj glavni štab iz Troesmisa v Meziji v Poteiso v Dakiji Porolissensis,[97][98] da bi branila dačanske province pred napadi Markomanov.[99] V kampanjah ob srednji Donavi so sodelovale tudi pomožne enote iz Spodnje Mezije, kar je oslabilo rimsko obrambo ob spodnji Donavi.[99] Kostoboki so izkoristili priložnost[99] in leta 170[93][100][101] ali 171[93][102] napadli rimsko ozemlje.[94] Naleteli so na šibek odpor in opustošili Spodnjo in Gornjo Mezijo, Trakijo, Makedonijo in Ahajo.[60][94][103]

Severni Balkan[uredi | uredi kodo]

Po prečenju Donave so Kostoboki do tal požgali pokrajino Histrijo, da je popolnoma opustela.[104][105] Napadli so tudi Callatis in poškodovali njegovo obzidje.[104] V Tropeju in Trajani v Spodnji Meziji so odkili dva nagrobna napisa v spomin na Rimljane, ubite med napadi: Luciju Fifidiju Julijanu, dekurionu in duumvirju mesta, in nekemu Daizu, sinu Komozuja.[104] V Tropej je bila poslana veksilacija I. legije Macedonica in V. legije Macedonica, verjetno zato, da bi ga branila pred napadi.[99][106] Napadalci so se medtem obrnili proti zahodu in vdrli v Dardanijo.[107] Nagrobnik, odkrit v Skupiju v Gornji Meziji, je bil posvečen Timuniju Dasu, adekuriju rimske pomožne II. kohorte Aurelia Dardanorum, ki je padel v bojih s Kostoboki.[107][108] Ofenziva Kostobokov se je zatem obrnila na jug proti Makedoniji in Grčiji.[107]

Grčija[uredi | uredi kodo]

Sodobni popotnik in geograf Pavzanij je v svojem opisu Elateje v Grčiji omenil tudi dogodek, povezan z odporom lokalnega prebivalstva proti Kostobokom:[109]

Vojska banditov, imenovanih Kostoboki, ki so v mojih dneh preplavili Grčijo, je med mojim obiskom Elateje napadla tudi to mesto. Nek Mnesibul je okoli sebe zbral skupino mož in z mečem pobil veliko barbarov in tudi sam padel v boju. Mnesibul je v preteklosti dobil več nagrad za tek, med katerimi sta bili tudi nagradi za prosti tek in dvojni tek s ščitom na 235. Olimpijskem festivalu. Na Ulici tekačev v Elateji stoji njegov bronast kip.
- Pavzanij, Opis Grčije, X, 34, 5.[110]
Ruševine Elevzine; pogled proti Saronskemu zalivu

Barbari so medtem prodrli do Aten in oplenili slavno svetišče misterijev v Elevzini.[93][103][111][112] Maja[103] ali junija[109] leta 171 je imel govornik Elij Aristid javni govor v Smirni, v katejem je objokoval škodo, nastalo nedavno pred tem med napadom na sveto mesto.[93][103][109][113][114] Trije lokalni napisi poveličujejo elevzinskega svečenika, ki je rešil obredne skrivnosti.[115][116]

Udarna moč napadalcev se je iztrošila, lokalni odpor pa kljub temu ni bil zadosten. V Grčijo je bil zato poslan prokurist Lucij Julij Vehilij Grat Julijan z veksilacijo vojske, da bi uničil ostanke napadalske vojske.[93][117][118][119] Njegova vojska je porazila Kostoboke.[120][121]

Dakija[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju so Kostoboki morda napadli tudi Dakijo. Bronasto roko, ki jo je Jupitru Dolihenu posvetil vojak kohorte, stacionirane v Dakiji, so odkrili v Miškovu v zahodni Ukrajini. Roka bi lahko bila del kostoboškega plena iz Dakije.[122][123][124] Nekaj zgodovinarjev domneva, da so bili v tem razburkanem času v Rim za talce poslani člani družine kostoboškega kralja Pieporja.[32][124][125][126]

Prihod Vandalov[uredi | uredi kodo]

Kmalu po letu 170 n. št.[127] so do meja rimske Dakije prodrli Vandali Astingi pod kraljema Rausom in Raptom in ponudili Rimljanom zavezništvo v zameno za denarno podporo in zemljo. Guverner province Sikst Kornelij Klemens je njihovo zahtevo zavrnil in jih spodbudil k napadu na Kostoboke, ki so mu povzročali težave, in ponudil svojo zaščito njihovim ženskam in otrokom.[128][129][130][131] Astingi so osvojili kostoboško ozemlje, a jih je kmalu zatem napadlo drugo vandalsko pleme Lakringi.[127][130][131] Astingi in Lakringi so nazadnje postali rimski zavezniki in Rimljanom omogočili, da svojo pozornost preusmerijo na markomanske vojne ob srednji Donavi.[130][131] Zgodovinarji domnevajo, da so ostanke Kostobokov podjarmili Vandali[132][127] ali pa so pobegnili in dobili zavetišče na ozemlju sosednjih Karpov[132][133] ali v rimski provinci Dakiji.[134]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Frazer 1898, str. 430.
  2. Frazer 1898, str. 430.
  3. 3,0 3,1 Russu 1969, str. 116.
  4. Russu 1969, str. 98.
  5. Duridanov 1995, str. 836.
  6. Faliyeyev (2007) Entry: "Costoboci".
  7. Georgiev 1977, str. 271.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 von Premerstein 1912, str. 146.
  9. Birley 2000, str. 165,167.
  10. Talbert 2000, zemljevid 22.
  11. 11,0 11,1 Frazer 1898, str. 429-430.
  12. 12,0 12,1 von Premerstein 1912, str. 145.
  13. 13,0 13,1 13,2 Ormerod 1997, str. 259.
  14. 14,0 14,1 Batty 2008, str. 374.
  15. 15,0 15,1 15,2 Russu 1959, str. 346.
  16. Talbert 2000, str. 336, 1209.
  17. Talbert 2000, zemljevida 22, 84.
  18. 18,0 18,1 Den Boeft et al. 1995, str. 105.
  19. Den Boeft et al. 1995, str. 138.
  20. Maenchen-Helfen Otto J. 1973, str. 448.
  21. Frazer 1898, str. 429.
  22. Opreanu 1994, str. 197.
  23. Schütte 1917, str. 100-101.
  24. Shchukin 1989, str. 285.
  25. Bichir 1980, str. 445.
  26. 26,0 26,1 Shchukin 1989, str. 285, 306.
  27. Batty 2008, str. 375.
  28. 28,0 28,1 28,2 Bichir 1980, str. 446.
  29. Mikołajczyk 1984, str. 62.
  30. 30,0 30,1 Muratori 1740, str. 1039.
  31. 31,0 31,1 31,2 Dessau 1892, str. 191.
  32. 32,0 32,1 Petersen & Wachtel 1998, str. 161.
  33. 33,0 33,1 Tomaschek 1980b, str. 35.
  34. Detschew 1957, str. 157-158.
  35. Alföldi 1944, str. 35,47-48.
  36. 36,0 36,1 36,2 36,3 Georgiev 1983, str. 1212.
  37. 37,0 37,1 Dana 2003, str. 174.
  38. 38,0 38,1 Dana 2006, str. 119.
  39. Tomaschek 1980b, str. 27.
  40. Detschew 1957, str. 328.
  41. Alföldi 1944, str. 36,48.
  42. 42,0 42,1 42,2 42,3 Dana 2003, str. 178.
  43. 43,0 43,1 43,2 43,3 Dana 2006, str. 118-119.
  44. 44,0 44,1 44,2 Alföldi 1944, str. 36,49.
  45. 45,0 45,1 Georgiev 1983, str. 1200.
  46. 46,0 46,1 Dana 2003, str. 179-181.
  47. 47,0 47,1 47,2 47,3 47,4 47,5 Dana 2006, str. 118.
  48. Tomaschek 1980b, str. 20.
  49. Detschew 1957, str. 366.
  50. Tomaschek 1980b, str. 36.
  51. Detschew 1957, str. 503.
  52. Alföldi 1944, str. 37, 50.
  53. 53,0 53,1 Georgiev 1983, str. 1212.
  54. 54,0 54,1 Dana 2003, str. 180.
  55. Dana 2003, str. 179-180.
  56. Dana 2006, str. 109-110, 118.
  57. Tomaschek 1980b, str. 40.
  58. 58,0 58,1 Detschew 1957, str. 186.
  59. 59,0 59,1 Alföldi 1944, str. 37,51.
  60. 60,0 60,1 Birley 2000, str. 165.
  61. von Premerstein 1912, str. 147.
  62. Batty 2008, str. 22.
  63. Heather 2010, str. 131.
  64. Frazer 1898, str. 535.
  65. Müllenhoff 1887, str. 84–87.
  66. Musset 1994, str. 52, 59.
  67. Nandris 1976, str. 729.
  68. Detschew 1957, str. 365.
  69. Detschew 1957, str. 365.
  70. Dana 2003, str. 179.
  71. Schütte 1917, str. 82.
  72. Shchukin 1989, str. 306.
  73. Macrea 1970, str. 1039.</ref name=ref73>Bichir 1976, str. 161.
  74. Kazanski, Sharov & Shchukin 2006, str. 20.
  75. Shchukin 1989, str. 280.
  76. Bichir 1976, str. 164.
  77. Schütte 1917, str. 99.
  78. Batty (2008) 375.
  79. Jazdewski 1948, str. 76.
  80. Faliyeyev (2007), vnos Costoboci.
  81. Philips Atlas of the Celts, str. 69.
  82. Batty 2009, str. 279.
  83. Ptolemy Geographia III.8.1.
  84. Mommsen 1996, str. 315.
  85. Pliny NH VI.6.
  86. Talbert 2000, str. 336,1209, zemkjevida 22, 84.
  87. Amm. XXII.8.42.
  88. Mommsen 1996, str. 315.
  89. Batty 2008, zemljevid.
  90. Marquand 1895, str. 550.
  91. Frazer 1898, str. 429, 535.
  92. Chirică 1993, str. 158.
  93. 93,0 93,1 93,2 93,3 93,4 93,5 Kovács 2009, str. 198.
  94. 94,0 94,1 94,2 94,3 Croitoru 2009, str. 402.
  95. Colledge 2000, str. 981.
  96. Kovács 2009, str. 201, 216.
  97. Aricescu 1980, str. 11, 46.
  98. Kovács 2009, str. 207.
  99. 99,0 99,1 99,2 99,3 Aricescu 1980, str. 46.
  100. Cortés 1995, str. 191-193.
  101. Birley 2000, str. 168.
  102. Schiedel 1990.
  103. 103,0 103,1 103,2 103,3 Johnson 2011, str. 206.
  104. 104,0 104,1 104,2 Matei-Popescu & 2003-2005, str. 309.
  105. Aricescu 1980, str. 86.
  106. Tocilescu 1903, str. 31.
  107. 107,0 107,1 107,2 Petolescu 2007, str. 377.
  108. Basotova 2007, str. 409.
  109. 109,0 109,1 109,2 Robertson Brown 2011, str. 80.
  110. Jones 1935, str. 577.
  111. Birley 2000, str. 164-165.
  112. Robertson Brown 2011, str. 80, 82.
  113. Cortés 1995, str. 188-191.
  114. Robertson Brown 2011, str. 82.
  115. Clinton 2005, str. 414-416.
  116. Schuddeboom 2009, str. 213-214, 231.
  117. Kłodziński 2010, str. 7, 9.
  118. Birley 2000, str. 165,168.
  119. Robertson Brown 2011, str. 81-82.
  120. Kłodziński 2010, str. 7, 9.
  121. Croitoru 2009, str. 403.
  122. AE 1998 1113.
  123. Croitoru 2009, str. 404.
  124. 124,0 124,1 Opreanu 1997, str. 248.
  125. Mateescu 1923, str. 255.
  126. Bichir 1980, str. 449.
  127. 127,0 127,1 127,2 Opreanu 1997, str. 249.
  128. Kovács 2009, str. 228.
  129. Kovács 2009, str. 228.
  130. 130,0 130,1 130,2 Merills & Miles 2010, str. 27.
  131. 131,0 131,1 131,2 Birley 2000, str. 170.
  132. 132,0 132,1 Bichir 1976, str. 161.
  133. Parker 1958, str. 24.
  134. Schütte 1917, str. 143.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • AE: L'Année épigraphique
  • Alföldi, Andreas (1944). Zu den Schicksalen Siebenbürgens im Altertum. Budapest.
  • Aricescu, Andrei (1980). The army in Roman Dobrudja.
  • Basotova, Maja (2007). "A new veteran of the legion VII Claudia from the colonia Flavia Scupi". Arheološki Vestnik. 58: 405–409.
  • Batty, Roger (2008). Rome and the Nomads: the Pontic-Danubian region in Antiquity.
  • Bichir, Gheorghe (1976): History and Archaeology of the Carpi from the 2nd to the 4th centuries AD (English Trans. BAR Series 16 i)
  • Bichir, Gheorghe (1980). "Dacii liberi în secolele II - IV e.n.". Revista de Istorie. 33 (3): 443–468.
  • Birley, Anthony R. (2000) [1987]. Marcus Aurelius: A Biography (2 izd.). Routledge.
  • Chirică, Eduard (1993). "Une invasion "barbare" dans la Grèce Centrale au temps de Marc-Aurèle". Thraco-Dacica. 14: 157–158.
  • Clinton, Kevin (2005). Eleusis, The Inscriptions on Stone: Documents of the Sanctuary of the Two Goddesses and Public Documents of the Deme. 1.
  • Colledge, Malcolm A. R. (2000). "Art and architecture". Cambridge Ancient History. XI (2 izd.). str. 966–983.
  • Cortés, Juan Manuel (1995). "La datación de la expedición de los Costobocos: la subscripción de XXII K de Elio Arístides". Habis. 25: 187–193.
  • Croitoru, Costin (2009). "Despre organizarea limes-ului la Dunărea de Jos. Note de lectură (V)". Istros. XV: 385–430.
  • Dana, Dan (2003). "Les daces dans les ostraca du désert oriental de l'Égypte. Morphologie des noms daces". Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik. 143: 166–186.
  • Dana, Dan (2006). "The Historical Names of the Dacians and Their Memory: New Documents and a Preliminary Outlook". Studia Universitatis Babes-Bolyai - Historia (1): 99–127.
  • Duridanov, Ivan (1995). "Thrakische und dakische Namen". Namenforschung. Ein Internationales Handbuch zur Onomastik. 1. Berlin-New York: De Gruyter. str. 820–840.
  • Den Boeft, Jan; Drijvers, Jan Willem; Den Hengst, Daniel; Teitler, Hans C. (1995). Philological and Historical Commentaries on Ammianus Marcellinus. XXII. Groningen.
  • Dessau, Hermann (1892). Inscriptiones Latinae Selectae. 1. Berlin.
  • Detschew, Dimiter (1957). Die thrakischen Sprachreste. Vienna.
  • Faliyeyev, Alexander (2007): Celtic Dacia
  • Frazer, James George (1898). Pausanias's Description of Greece. 5.
  • Georgiev, Vladimir (1983). "Thrakische und Dakische Namenkunde". Aufstieg und Niedergang der Römischen Welt. II.29.2. Berlin - New York. str. 1195–1213.
  • Heather, Peter (2010). Empires and Barbarians: The Fall of Rome and the Birth of Europe. Oxford University Press.
  • Jazdzewski, Konrad (1948). Atlas to the prehistory of the Slavs: Issue 2, Part 1. Lodz Towarzystwo Naukowe.
  • Johnson, Diane (2011). "Libanius' Monody for Daphne (Oration 60) and the Eleusinios Logos of Aelius Aristides". V Schmidt, Thomas; Fleury, Pascale (ur.). Perceptions of the Second Sophistic and its times. str. 199–214.
  • Jones, William Henry Samuel (1935). Pausanias Description of Greece, Books VIII.22-X. Harvard University Press.
  • Kazanski, Michel; Sharov, Oleg; Shchukin, Mark B. (2006) [2006]. Des Goths Aux Huns: Archaeological Studies on Late Antiquity and Early Medieval Europe (400-1000 A.D.): Le Nord De La Mer Noire Au Bas-Empire Et a L'epoque Des Grandes Migrations. : British Archaeological Reports. ISBN 978-1-84171-756-2.
  • Kłodziński, Karol (2010). "Equestrian cursus honorum basing on the careers of two prominent officers of the Emperor Marcus Aurelius". In Tempore. 4: 1–15.
  • Kolendo, Jerzy (1978). "Un Romain d'Afrique élevé dans le pays de Costoboces: à propos de CIL VIII 14667". Acta Musei Napocensis. 15: 125–130.
  • Kovács, Péter (2009). Marcus Aurelius' rain miracle and the Marcomannic wars. Brill.
  • Kropotkin, Vladislav V. (1977). "Denkmäler der Przeworsk-Kultur in der Westukraine und ihre Beziehungen zur Lipica- und Cernjachov-Kultur". V Chropovský, Bohuslav (ur.). Symposium. Ausklang der Latène-Zivilisation und Anfänge der germanischen Besiedlung im mittleren Donaugebiet. Bratislava. str. 173–200.
  • Macrea, Mihail (1970). "Les Daces libres à l'époque romaine". V Filip, Jan (ur.). Actes du VIIe Congrés International des Sciences Prehistoriques et Protohistoriques, Prague 21-27 août 1966. 2. str. 1038–1041.
  • Mateescu, George G. (1923). "I Traci nelle epigrafi di Roma". Ephemeris Dacoromana. Rome. I: 57–290.
  • Matei-Popescu, Florian (2003–2005). "Note epigrafice I". SCIVA. 54-56: 303–312.
  • Merrills, Andrew H.; Miles, Richard (2010), The Vandals, Wiley-Blackwell
  • Maenchen-Helfen Otto J. (1973) The world of the Huns : studies in their history and culture edited by Max Knight, published by Berkeley, University of California Press, ISBN 0-520-01596-7
  • Mikołajczyk, Andrzej (1984). "The Transcarpathian finds of Geto-Dacian coins". Archaeologia Polona. 23: 49–66.
  • Marquand, Allan in American Journal of Archaeology" (1895) Vol. 10, no.4
  • Müllenhoff, Karl (1887). Deutsche altertumskunde. 2. Berlin.
  • Mommsen, Theodor (1885/6, 1996 Eng. translation): A History of Rome under the Emperors
  • Muratori, Lodovico Antonio (1740). Novus Thesaurus Veterum Inscriptionum. 2. Milan.
  • Musset, Lucien (1994) [1965]. Les invasions: les vagues germaniques (3 izd.). Paris: Presses universitaires de France.
  • Nandris, John (1976). "The Dacian Iron Age: A comment in a European Context". Festschrift für Richard Pittioni zum siebzigsten Geburtstag. I. Wien. str. 723–736. ISBN 978-3-7005-4420-3.
  • Opreanu, C. (1997). "Roman Dacia and its barbarian neighbours. Economic and diplomatic relations". Roman frontier studies 1995: proceedings of the XVIth International Congress of Roman Frontier Studies. str. 247–252.
  • Opreanu, C. (1994). "Neamurile barbare de la frontierele Daciei Romane si relatiile lor politico-diplomatice cu Imperiul". Ephemeris Napocensis, EPH IV – 14. Institutul de Arheologie şi Istoria Artei Cluj. ISSN 1220-5249.
  • Ormerod, Henry Arderne (1997) [1924]. Piracy in the ancient world: an essay in Mediterranean history.
  • Parker, Henry Michael Deane (1958) [1935]. A history of the Roman world from AD 138 to 337. London: Methuen.
  • Petersen, Leiva; Wachtel, Klaus (1998). Prosopographia Imperii Romani. Saec. I, II, III. VI. Berlin-New York: De Gruyter.
  • Petolescu, Constantin C. (2007). "Cronica epigrafică a României (XXVI, 2006)". SCIVA. 58 (3–4): 365–388.
  • von Premerstein, Anton (1912). "Untersuchungen zur Geschichte des Kaisers Marcus". Klio. 12: 139–178.
  • Robertson Brown, Amelia (2011). "Banditry or Catastrophe? History, Archaeology, and Barbarian Raids on Roman Greece". V Mathisen, Ralph W.; Shanzer, Danuta (ur.). Romans, barbarians, and the transformation of the Roman world. str. 79–95.
  • Russu, Ion Iosif (1959). "Les Costoboces". Dacia. NS 3: 341–352.
  • Russu, Ion Iosif (1969). "Die Sprache der Thrako-Daker" ('Thraco-Dacian language'). Editura Stiintifica.
  • Scheidel, Walter (1990). "Probleme der Datierung des Costoboceneinfalls im Balkanraum unter Marcus Aurelius". Historia. 39: 493–498.
  • Schuddeboom, Feyo L. (2009). Greek Religious Terminology - Telete & Orgia. Brill.
  • Schütte, Gudmund (1917). Ptolemy's maps of northern Europe: a reconstruction of the prototypes. Copenhagen.
  • Shchukin, Mark B. (1989). Rome and the Barbarians in Central and Eastern Europe: 1st century B.C.-1st century A.D.
  • Talbert, Richard J. A. (2000). Barrington Atlas of the Greek and Roman World.
  • Tocilescu, Grigore G. (1903). "Câteva monumente epigrafice descoperite în România". Revista pentru istorie, archeologie şi filologie. 9 (1): 3–83.
  • Tomaschek, Wilhelm (1980a) [1893]. Die alten Thraker. I (2 izd.). Vienna.
  • Tomaschek, Wilhelm (1980b) [1894]. Die alten Thraker. II.2 (2 izd.). Vienna.