V. legija Macedonica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Legio V Macedonica
Vzorec na ščitu V. makedonske legije[1]
Aktivno43 pr. n. št. do 5. stoletje n. št.
Država• Rimska republika
• Rimsko cesarstvo
• Bizantinsko cesarstvo
Tiprimska legija (marijska, kasneje comitatensis)
Vloganapadalna pehota s podporo konjenice
Velikostrazlična, v principatu 5.000-6.000 mož
Garnizija/Štab• Makedonija (30 pr. n. št.-6 n. št.)
• Oescus, Mezija (6-62 in 71-101)
• Troemis, Dakija (107-161)
• Potaissa, Dacia Porolissensis (166-274)
• Oescus, Mezija (274-5. stoletje)
Vzdevki• verjetno Urbana in/ali Gallica (pred 31 pr. n. št.)
• Macedonica (makedonska, od leta 6)
• Pia Fidelis (verna in zvesta) ali Pia Constans (verna in zanesljiva, 185-187)
• Pia III Fidelis III (pod Valerijanom)
• Pia VII Fidelis VII (pod Galienom)
Maskotabik in orel
Konflikti• bitka pri Akciju (31 pr. n. št.)
• Korbulov pohod proti Partom (63)
• prva judovsko-rimska vojna (66-70)
• Trajanove dačanske vojne (101-106)
• Verov pohod proti Partom (161-166)
• veksilacije V. makedonske legije so sodelovale tudi v drugih pohodih

Peta makedonska legija (latinsko Legio quinta Macedonica), rimska legija, ki sta jo v prvi sestavi leta 43 pr. n. št. ustanovila verjetno konzul Gaj Vibij Pansa Cetronijan in Gaj Avgust Oktavijan. Legija je bila najmanj do 5. stoletja stacionirana v Meziji. Njena maskota je bil bik, uporabljal pa se je tudi orel.[2] Vzdevek "makedonska" je dobila zato, ker je bila na začetku stacionirana v Makedoniji.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

1. stoletje pr. n. št.: ustanovitev in premestitev v Makedonijo[uredi | uredi kodo]

V. legija je bila ena od prvotnih osemindvajset legij, ki jih je ustanovil Oktavijan. Obstajali sta dve V. legiji: V. legija Gallica in V. legija Urbana. Obe imeni sta bili morda zgodnejši imeni V. makedonske legije.[4][5] Legija se je verjetno udeležila bitke pri Akciju leta 31. pr. n. št.. Kasneje je bila premeščena v Makedonijo, kjer je ostala od leta 30 pr. n. št. do leta 6 in dobila vzdevek "makedonska". Leta 6 je bila premeščena v Oescus v Mezijo.[3]

1. stoletje: velika judovska vstaja[uredi | uredi kodo]

Nekaj veksilacij V. makedonske legije se je pod Lucijem Cesenijem Petom v Armeniji vojskovalo s Partskim cesarstvom. Po porazu v bitki pri Randeji je bila cela V. makedonska legija skupaj s III. Galsko, VI. Ferrato in X. legijo Fretensis pod poveljstvom Gneja Domicija Korbula poslana na vzhod v zmagovito vojno proti Partom.[3]

Ko je v Judeji na začetku leta 66 izbruhnila velika judovska vstaja, je bila V. makedonska najbrž še na vzhodu.[6] Neron je poveljstvo nad njo, X. legijo Fretensis in XV. legijo Apollinaris predal Titu Flaviju Vespazijanu z nalogo, da zatre upor. Leta 67 se je Rimljanom brez odpora predalo galilejsko mesto Cipori, V. legija pa je kasneje osvojila največje samarijsko svetišče na gori Gerizim.[7] V letu štirih cesarjev (68) je bila legija neaktivna in stacionirana v Emavsu, kjer je zapustila več nagrobnikov svojih vojakov.[8] Po Vespazijanovi razglasitvi za cesarja in koncu vojne pod njegovim sinom Titom, je V. makedonska legija zapustila Judejo in se leta 71 vrnila v Oescus. Leta 96 je bil njen tribunus militum kasnejši cesar Hadrijan.[9]

2. stoletje: čuvanje meje na Donavi v Dakiji[uredi | uredi kodo]

Antoninijan cesarja Galiena s simboli V. makedonske legije: na reverzu je napis LEG V MAC VI P VI F, ki pomeni "V. makedonska legija, šestkrat verna, šestkrat zvesta"
Sesterc Filip Arabski, ki ga je leta 247 skoval v čast Dakije in njene V. makedonske legije in XIII. legije Gemina; na reverzu so simboli obeh legij

Leta 101 so legijo premestili v Dakijo, kjer se je pod cesarjem Trajanom vojskovala proti dačanskemu kralju Decebalu.[10] Po koncu vojne leta 106 je legija od leta 107 ostala v Toesmisu, sedanji Igliti, blizu delte Donave. Pod Hadrijanovim poveljstvom se je proslavil njen centurion Kalvencij Viator, ki je bil kasneje imenovan za poveljnika cesarjeve konjeniške garde (equites singulares Augusti).

Ko je cesar Lucij Ver sprožil svoj pohod proti Partom (161-166), so legijo premestili na vzhod, vendar so jo kasneje vrnili v njen bazni tabor v Potaissi v Dacii Porolissensis.

Severna meja Rimskega cesarstva je bila vedno nemirna. Ko se je cesar Mark Avrelij vojskoval proti Markomanom, Sarmatom in Kvadom, je pod svoje poveljstvo vpoklical tudi V. makedonsko legijo.[11]

Na začetku vladavine cesarja Komoda, sta V. makedonska in XIII. legija Gemina pod poveljstvom kasnejših uzurpatorjev Pescenija Nigra in Klodija Albina ponovno porazili Sarmate. Kasneje je v borbi za prestol podprla Septimija Severja.

Leta 185 ali 187 je za zmago nad najemniško vojsko v Dakiji dobila vzdevek Pia Constans (verna in zanesljiva) ali Pia Fidelis (verna in zvesta).[12]

Kasnejša stoletja[uredi | uredi kodo]

V. legija je večino 3. stoletja preživela v Potaissi, kjer se je večkrat vojskovala in dobivala častne naslove. Cesar Valerijan ji je dal naslov III Pia III Fidelis, njegov sin Galien pa naslov VII Pia VII Fidelis.[3] 4. 5. in 6. naslov je dobila verjetno v času, ko se je kot mobilna konjeniška enota bojevala proti uzurpatorjema Ingenu in Regalijanu leta 260 v Meziji. Njena veksilacija se je v letih 269-271 vojskovala v Galiji proti galskemu cesarju Viktorinu.

Ko se je cesar Avrelijan umaknil iz Dakije, se je V. legija leta 274 vrnila v Oescus. V naslednjih stoletjih je skrbela za mir v Dakiji in postala comitatensis. Poveljeval ji je magister militum per Orientis. Kasneje se je verjetno vključila v bizantinsko armado.

Konjeniška enota, ki jo je ustanovil Galijen, se je pod Dioklecijanom popolnoma odcepila in postala del njegovega komitata. Enota je bila poslana v Mezopotamijo, kjer se je leta 296 uspešno vojskovala proti Sasanidom,[13] in zatem v Memfis, kjer je ostala do vstopa v bizantinsko armado.

Galerija[uredi | uredi kodo]

  • Nagrobnik vojaka V. makedonske legije, ki so ga odkrili pri Emavsu v Izraelu
    Nagrobnik vojaka V. makedonske legije, ki so ga odkrili pri Emavsu v Izraelu
  • Opeka iz Potaissa z žigom V. legije (LVM)
    Opeka iz Potaissa z žigom V. legije (LVM)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Notitia Dignitatum, Or. VII.
  2. ↑ A. von Domaszewski, Abhandlungen zur römischen Religion, Leipzig, 1909, ponatis Olms, Hildesheim, New York 1977, str. 3.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 J. Lendering, Legio V Macedonica, Livius.org.
  4. ↑ L. Adkins (2004). Handbook to Life in Ancient Rome. Sonlight Christian. str. 57-59. ISBN 0-8160-5026-0.
  5. ↑ R. Syme; A.R. Birley (1995). Anatolica: studies in Strabo. Oxford University Press. str. 253. ISBN 978-0-19-814943-9.
  6. ↑ Jožef Flavij, Judovska vojna, 3, 2, 4.
  7. ↑ Jožef Flavij, Judovska vojna, 3-4.
  8. ↑ CIL 3, 6647,CIL 3, 14155,11 in 12.
  9. ↑ E.T. Salmon, History of the Roman World from 30 B.C. to A.D. 138, Routledge, 1968, ISBN 978-041504504-9, str. 290.
  10. ↑ E. Dorutiu-Boila, Troesmis, Dobrudja, Romania v Princeton encyclopedia of classical site, Princeton University Press, Princeton, N.J., 1976
  11. ↑ Kasij Dion, 72.
  12. ↑ CIL 3, 14207,17.
  13. ↑ C. Körner, Philippus Arabs, de Gruyter, 2002, ISBN 978-3-11-017205-8, str. 91.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • livius.org Arhivirano 2014-12-08 na Wayback Machine.
  • E. Ritterling, Legio (V Macedonica, Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE), XII, 2, Stuttgart, 1925, str. 1572–1586.
  • R. Ivanov, Lixa Legionis V Macedonicae aus Oescus, Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik, 80, Verlag Dr. Rudolf Habelt, 1990, str. 131–136.
  • D. Barag, S. Qedar, A Countermark of the Legio Quinta Scytica from the Jewish War, INJ, 13, (1994–1999), str. 66–69.
  • S. Gerson, A New Countermark of the Fifth Legion, INR, 1 (2006), str. 97–100.
  • D. Gerson, A Coin Countermarked by Two Roman Legions, Israel Numismatic Journal, 16, 2007–08, pp. 100–102
  • P. M. Séjourné, Nouvelles de Jérusalem, RB, 6, 1897, str. 131.
  • E. Michon, Inscription d'Amwas, RB, 7, 1898, str. 269-271.
  • J. H. Landau, Two Inscribed Tombstones, Atiqot, XI, Jeruzalem, 1976.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=V._legija_Macedonica&oldid=6142757«