Pescenij Niger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pescenij Niger
Gaivs Pescennivs Niger Ivstvs Avgvstvs
Uzurpator Rimskega cesarstva
Portret
Vladanje 193 - 194
Predhodnik Didij Julijan
Naslednik Septimij Sever
Rojstvo 135
Aquino[d]
Smrt 194
Antiohija
Vladarska hiša brez dinastije
Oče Anij Fusk
Mati Lampridija

Pescenij Niger (latinsko Gaivs Pescennivs Niger Ivstvs Avgvstvs), rimski uzurpator od leta 193 do 194 v letu petih cesarjev, * okoli 135, † 194, Antiohija, Sirija.

Za cesarja so ga razglasile vzhodne legije v odgovor na umor cesarja Pertinaksa in nakup prestola njegovega naslednika Didija Julijana. Pescenija Nigra je porazil njegov tekmec Septimij Sever in ga med poskusom bega iz Antiohije ubil.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zgodnja kariera[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil okoli leta 135 v stari italski viteški družini[1] in prvi v družini dosegel položaj rimskega senatorja.[2] O njegovi zgodnji karieri je malo znanega, morda zato, ker je služboval v Egiptu in bil na začetku Komodove vladavine na vojnih pohodih v Dakiji.[3] V drugi polovici 180. let je bil izvoljen za nadomestnega konzula, potem pa ga je Komod leta 191 imenoval za cesarskega legata Sirije.[4] Niger je bil v Rimu zelo ugledna osebnost.[3]

Razglasitev za cesarja[uredi | uredi kodo]

V Siriji je izvedel za Pertinaksov umor in sramotno licitacijo za cesarski naslov, na kateri je zmagal Didij Julijan.[5] V Rimu so kmalu po Julijanovi zasedbi prestola izbruhnilie demonstracije, na katerih so državljani pozivali Pescenija Nigra, naj pride v Rim in sam prevzame oblast.[6] Julijan je v odgovor na njihovo zahtevo v Antiohijo poslal svojega centuriona z nalogo, da Pescenija Nigra ubije.[7]

Posledica nemirov v Rimu je bila, da so rimske vzhodne legije konec aprila 193 Nigra razglasile za rimskega cesarja.[8] Niger je po razglasitvi k svojemu imenu dodal vzdevek JustusPravičen.[3] Četudi je cesarska propaganda v imenu Septimija Severja kasneje trdila, da se je Niger prvi uprl Didiju Julijanu,[7] je bil prvi v resnici Septimij Sever, ki se je za cesarja razglasil že 9. aprila 193.[2] Niger je v Rim poslal svoje odposlance, da bi razglasili njegovo imenovanje za cesarja, vendar jih je Sever prestregel.[3] Ko je Niger začel krepiti svojo položaj v vzhodnih provincah, je Sever po Julijanovem umoru na začetku junija 193 vkorakal v Rim.[9]

Vojna s Septimijem Severjem[uredi | uredi kodo]

Septimij Sever je takoj po prihodu v Rim začel utrjevati svojo oblast. Svojemu novoimenovanemu prefektu pretorske garde Gaju Fulviju Plavtijanu je ukazal, da aretira Nigrove otroke in jih obdrži za talce.[10] Niger je medtem iskal podporo vseh guvernerjev bližnjevzhodnih provinc, vključno z uglednim prokonzulom Azije Azelijem Emilijanom, ki je v Nigrovem imenu zasedel Bizanc.[11] Niger je poskušal dobiti tudi neposredno oblast v Egiptu, medtem ko se je Sever trudil zaščititi dobave žita Rimu. Zvestim vojaškim enotam v Egiptu je ukazal, da zastražijo zahodno mejo province in preprečijo tamkajšnji II. legiji Traiana Fortis, da pošlje Nigru vojaško pomoč.[12]

Vzhodne rimske province, vključno z Egiptom, so bile zelo bogate, njihova vojska pa je bila mnogo šibkejša od Severjeve. Sever je imel na razpolago šestnajst donavskih legij, Niger pa samo šest: tri v Siriji, dve v Arabiji in eno v Meliteni (Malatya, Mala Azija). Niger se je zato odločil za agresivno delovanje in poslal vojsko v Trakijo, kjer je v Perintu (Marmara Ereğlisi, Turčija) premagala del Severjeva armade pod poveljstvom Lucija Fabija Kila.[13]

Sever se je po porazu sam odpravil na vzhod in v predhodnico poslal generala Tiberija Klavdija Kandida. [14] Niger je v Bizancu organiziral svoj štab in ukazal Azeliju Emilijanu, naj brani južno obalo Marmarskega morja.[14] Sever je že na poti ponudil Nigru, naj se vda in odide v izgnanstvo, vendar je Niger ponudbo zavrnil, ker je bil prepričan v svojo zmago.[15] Konec leta 193 se je Kandid spopadel z Emilijanom v bitki pri Kiziku in zamagal. Emilijana so ujeli in usmrtili.[16] Kandidova vojska je po zmagi začela oblegati Bizanc in prisilila Nigra na umik v Nikejo.[14] Mesto mu je ostalo zvesto in se upiralo vse do leta 195, ko se je končno vdalo.[17]

Vojski sta se ponovno spopadli konec decembra 193 pred Nikejo. Niger je bil ponovno poražen, vendar mu je uspelo skoraj nedotaknjeno glavnino svoje armade umakniti v gore Taurusa, kjer je branila gorske prelaze še nekaj mesecev potem, ko se je Niger vrnil v Antiohijo.[18] Niger je po vrnitvi zašel v resne težave, ker je izgubil podporo v azijskih provinc. Na Severjevo stran so prestopila tudi nekatere njemu zvesta mesta, med njimi Laodikeja in Tir.[17] 13. februarja 194 je na Severjevo stran prestopil tudi Egipt, kar je še zmanjšalo Nigrove možnosti za uspeh.[19]

Sever je svojega generala Kandida zamenjal z generalom Kornelijem Anulinom, ki se je maja 194 pri Isu spopadel z Nigrovo vojsko. Po dolgi in trdi bitki je bil Niger odločilno poražen[20] in prisiljen na umik v Antiohijo. Od tam je poskušal pobegniti v Partijo,[21] vendar so ga ujeli in obglavili. Njegovo glavo so poslali v Bizanc, toda mesto se kljub temu ni nameravalo vdati. Sever ga je zato z vsemi silami napadel in popolnoma uničil.[17]Nigrovo glavo so poslali v Rim in jo razkazovali.[13]

Sever je po zmagi kaznoval vse Nigrove pristaše.[22] Usmrtil je tudi Nigrovo ženo in otroke in zasegel njegovo premoženje.[23]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Potter, str. 101, Meckler, Pescennius Niger, Kasij Dion, 75:6:1.
  2. ^ 2,0 2,1 Potter, str. 101.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Meckler, Pescennius Niger.
  4. ^ Meckler, Pescennius Niger, Southern, str. 28, Canduci, str. 51.
  5. ^ Bowman, str. 2, Meckler, Pescennius Niger.
  6. ^ Meckler, Pescennius Niger, Potter, str. 101, Bowman, str. 2.
  7. ^ 7,0 7,1 Potter, str. 99.
  8. ^ Southern, str. 28, Bowman, str. 2.
  9. ^ Bowman, str. 4, Meckler,Pescennius Niger.
  10. ^ Potter, str. 103.
  11. ^ Southern, str. 32; Meckler, Pescennius Niger.
  12. ^ Southern, str. 32.
  13. ^ 13,0 13,1 Potter, str. 104.
  14. ^ 14,0 14,1 14,2 Bowman, str. 4.
  15. ^ Meckler, Pescennius Niger, Canduci, str. 51.
  16. ^ Bowman, str. 4, Potter, str. 104, Southern, str. 33.
  17. ^ 17,0 17,1 17,2 Southern, str. 33.
  18. ^ Meckler, Pescennius Niger, Bowman, str. 4, Potter, str. 104.
  19. ^ Bowman, str. 4, Potter, str. 104.
  20. ^ Southern, str. 33, Potter, str. 104, Bowman, str. 4.
  21. ^ Meckler, Pescennius Niger, Southern, str. 33, Canduci, str. 51.
  22. ^ Potter, str. 106.
  23. ^ Historia Augusta, Life of Pescennius Niger, 6:1.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni viri[uredi | uredi kodo]

Sekundarni viri[uredi | uredi kodo]

  • P. Southern, The Roman Empire from Severus to Constantine, Routledge, 2001.
  • D.S. Potter, The Roman Empire at Bay, AD 180-395, Routledge, 2004.
  • A.K. Bowman, The Cambridge Ancient History: The Crisis of Empire, A.D. 193-337, Cambridge University Press, 2005.
  • A. Canduci (2010). Triumph and Tragedy: The Rise and Fall of Rome's Immortal Emperors. Pier 9 Books. ISBN 978-1-74196-598-8. 
  • M.L. Meckler (1998), Pescennius Niger (193-194 A.D.) De Imperatoribus Romanis