Kostanje, Koroška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pogled na Kostanje iz severovzhoda
Farna cerkev na Kostanjah

Kostanje (nemško: Köstenberg) so vas v občini Vrba ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Ležijo v Osojskih Turah, jugovzhodno od Osojskega jezera, na nadmorski višini 790 m. V pisnih virih Brižinske škofije se prvič omenjajo leta 1150. Po popisu iz leta 2001 ima kraj 150 prebivalcev.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Zgodovina in prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Kostanje so bile ustanovljene kot samostojna občina leta 1889, ko sta se takratni katastrski občini Kostanje (Köstenberg) in Črešnje (Kerschdorf) odcepili od občine Loga vas. Prebivalstvo občine Kostanje je bilo izrazito slovensko govoreče vsaj še globoko v sredino 20. stoletja, o čemer pričajo zgodovinski popisi prebivalstva in bogato slovensko kulturno življenje. Ob Koroškem plebiscitu so bile Kostanje, podobno kot nekateri ostali takrat še slovensko govoreči kraji severno od Vrbskega jezera, vključene v cono B plebiscitnega ozemlja, zato tam glasovanje o državni pripadnosti ni bilo izvedeno.

Po zadnjem Avstro-Ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 66% prebivalcev takratne občine Kostanje navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik.[1]

Občina Število slovensko govorečih 1910 Število nemško govorečih 1910 Število slovensko govorečih 1890 Število nemško govorečih 1890
Kostanje/Köstenberg 634 (66%) 329 (34%) 768 (76%) 241 (24%)

Občina Kostanje je bila, skupaj z nekaterimi drugimi sosednjimi občinami, leta 1972 priključena trški občini Vrba na Koroškem (Velden am Wörthersee).

Farna cerkev Sv. Filipa in Jakoba[uredi | uredi kodo]

Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1202, nazadnje pa je bila obnovljena leta 1962. Nekdanja obrambna cerkev v gotskem slogu stoji sredi utrjenega in obzidanega pokopališča, na samem obzidju pa je še možno razločiti sledi strelnega orožja.

Kostanje - slovenski padli 1. svetovne vojne

Na zunanjem zidu farne cerkve najdemo številne slovenske nagrobne kamne. Nekateri so posvečeni padlim iz prve svetovne vojne, drugi poetično opisujejo življenjsko usodo umrlih. Jozi Kokot, umrl 25. septembra 1944 v nacističnem taborišču v Mauthausenu je poseben primer domače slovenske tradicije nagrobnih pesmi. Njegovo življenje in njegova usoda sta opisani v epski pesmi. S tem je ta kamen tudi kulturnozgodovinsko spomenik lokalne zgodovine.

Kostanje - spominska plošča Joziju Kokotu, umrlemu v nacističnem taborišču Mauthausen

Srednjeveške ruševine[uredi | uredi kodo]

Na stičišču med Kostanjsko cesto in staro rimsko cesto severno od vasi Zgornje jezerce najdemo ostanke na holmu razvaline stolpa in dvorišča, ki jih omenja listina iz leta 1353 „turen und hof cze Chestnich“. Višina obzidja je do 150 cm, dolžina obzidja okoli dvorišča pa 350 m. Najdemo tudi ostanke drugega obrambnega obroča. Hovart ali Črni grad je vas južno od Kostanj. Tam se nahaja razvalina Črnega gradu,[2] ki je oddaljena od vaškega jedra kakih 15 minut pešpoti.

Andrej Šuster - Drabosnjak in slovensko kulturno življenje[uredi | uredi kodo]

Kostanje so rojstni kraj znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja - Drabosnjaka (rojen 6. maja 1768 v Drabosinjah, umrl 22. decembra 1825 v Umbarju). Bil je ljudski pesnik, dramatik in tiskar. Drabosnjak je svoja dela pisal in tiskal v lastni domači tiskarni, v slovenskem jeziku. Bukovništvo je kulturni fenomen zlasti slovenske Koroške, ki črpa soje korenine še v protestantski jezikovni kulturi Primoža Trubarja. Bukovniki so živi člen med protestantizmom in Slomškovo zamislijo o širjenju visoke kulture v narodu, kot je to bilo uresničeno s celovško Mohorjevo. Posebnost tega kulturno-literarnega gibanja je v njegovem ljudskem značaju, čeprav so imeli bukovniki za vzgled pri svojem ustvarjanju predvsem t. i. „visoko“ kulturo. [3][4] [5]

Njegova najbolj znana dela so igra o življenju Jezusa Kristusa Pasijon, pesnitev Svovenji Obace in Igra od izgubljenega sina.[6] Njegove igre so pogosto prepisovali, priredili. Številne gledališke skupine pa jo jih uprizarjali od 19. stoletja dalje, zlasti tudi v prvi polovici 20. stoletja do danes. Znamenita uprizoritev Pasijona[7] je bila pred nekaj leti prav z igralci domačini in iz okolice na Kostanjah.[8]

Domače Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak na Kostanjah je bilo prvotno ustanovljeno leta 1903, ko so Kostanje bile še povsem slovenske, a so že občutile nasilje nemškutarske, človekove pravice zanikajoče oblasti in političnega okolja. Tudi to društvo je, kot vsa izobraževalna društva tega časa, namenilo posebno pozornost identiteti, jeziku in izobraževanju. Petje in odrska dejavnost, ki je imela s Šuster-Drabosnjakom živo tradicijo v fari – pa sta bili dodatna stebra kulturne vizije življenja.[9]   Župnija ali fara Kostanje šteje s svojimi podružnicami Trešiče, Črešnje, Gornja vas za dvojezične. [10]

Andrej Kokot, poet in priča časa[uredi | uredi kodo]

Andrej Kokot je rojen 23. novembra 1936 v Gornji vasi pri Kostanjah in izredno senzibilen pesnik ter prevajalec. Pesnik je koroško slovenske duše.[11] Prvo zbirko je objavil leta 1969 (Zemlja molči). Sledile so: 1970 Ura vesti, 1972 Čujte, zvonovi pojo, 1974 Onemelo jutro. V zbirkah Kamen molka (1979) in Kaplje žgoče zavesti (1982) se je vrnil k tradicionalnim oblikam pesnitve. Značilno za njegovo senzibilnost pa je, da je pisal in objavil tudi otroške pesmi, tako Ringaraja 1983. Najdemo tudi nemške in angleške prevode njegovih pesmi, tako Die Totgeglaubten 1978 .[12] Izbor pesmi s prevodom je objavljen v magistralnem delu „Slovenska beseda na Koroškem izdajateljev Reginald Vospernik in drugih.[13]   Andrej Kokot je tudi priča časa. Kot otrok je bil zardi svoje materinščine izgnan skupaj z družino v nemška taborišča in sicer roparski in teroristični akciji nacistov 14. aprila 1942.[14] [15] [16] Prvič je zapisal spomine leta 1996, ki so izšli 2012 v drugi slovenski izdaji ter v nemškem prevodu.[17] [18] Njegov brat Jozi je bil ubit v Mauthausenu.

Drabosnjak na vsakem koraku[uredi | uredi kodo]

V Gornji vasi pri Kostanjah je postavljen spomenik znamenitemu Andreju Šusterju - Drabosnjaku .   V Zgornjem Jezercu je cesta imenovana po Andreju Šusterju - Drabosnjaku .   V Kostanjah je muzej Drabosnjakov dom vsakdanje kulture pod vodstvom Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. [19]

Domače slovensko prosvetno društvo nosi Drabosnjakovo ime.

Muzej Drabosnjakov dom[uredi | uredi kodo]

Kostanje – Drabosnjakov dom – muzej vsakdanje kulture
  • Drabosnjakov dom, muzej vsakdanje kulture pod znanstvenim vodstvom Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik.[20]
    • naslov: Pfarrleitenweg 2, 9231 Kostanje (Zgornja vas (Oberndorf)).
    • Delovni časi:
      • junij, september: ob sobotah in ob nedeljah od 13:00 do 17.00;
      • julij, avgust: od petkih do nedeljah od 13:00 do 17:00
      • ali po dogovoru z društvom SPD Drabosnjak.
    • vodstva za šole na teme:
      • Od setve do žetve,
      • Od zrna do kruha,
      • Delo v gozdu,
      • Podeželska obrt.

Kultura, šport in prosti čas[uredi | uredi kodo]

  • SPD Drabosnjak v Kostanjah[21]
  • Kostanje so odlična izhodiščna točka za pohodniške poti po Osojskih turah.
  • vsako leto junija se v Kostanjah izvede tradicionalni gorski tek. VOM SEE ZUM BERG - Tauernberglauf 2007
  • Področje ponuja veliko možnosti za kolesarjenje.
Hruškov drevored vzhodno od kraja

Znamenite osebnosti[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • H. Paulitsch: Das Phänomen "bukovništvo" in der Kärntner-slowenischen Kultur- und Literaturgeschichte. Klagenfurt, Ljubljana, Wien 1990.
  • R. Vospernik, Pavle Zablatnik, Erik Prunč, Florjan Lipuš: Das slowenische Wort in Kärnten = Slovenska beseda na Koroškem. Wien 1985, Bukovniki S. 90-97, Textbeispiele von Andrej Kokot in beiden Landessprachen S. 428-503
  • J. Lesjak: 75 let po ustanovitvi Slovenskega prosvetnega društva za Kostanje in okolico (1903–1978). Klagenfurt/Celovec 1978.
  • V. Hazler, P. Sketelj, U. Sereinig: Etnološki muzej Kostanje, Kraj spomina in učenja, Vodnik = Museum für Alltagsgeschichte in Köstenberg, hg. von Slovensko Prosvetno Društvo Drabosnjak/Slowenischer Kulturverein SPD Drabosnjak, Krščanska Kulturna Zveza/Christlicher Kulturverband, Slovenska Prosvetna Zveza/Slowenischer Kulturverband, Slovenski Narodopisni Inštitut Urban Jarnik/Slowen. Volkskunde-Institut Urban Jarnik. Köstenberg/Kostanje 2002.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Popis prebivalstva za deželo Koroško iz leta 1910, http://www.omm1910.hu/?/en/databank
  2. Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na Avstrijskem Koroškem = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. Ljubljana 2010. ISSN 0560-2920.
  3. H. Paulitsch: Das Phänomen "bukovništvo" in der Kärntner-slowenischen Kultur- und Literaturgeschichte. Klagenfurt, Ljubljana, Wien 1990.
  4. Pavle Zablatnik: Bukovniki - Volkspoeten. In: R. Vospernik, Pavle Zablatnik, Erik Prunč, Florjan Lipuš: Das slowenische Wort in Kärnten = Slovenska beseda na Koroškem. Wien 1985, S. 90-97.
  5. Marija Mitrović: Geschichte der slowenischen Literatur, Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl, Klagenfur [e.a.] 2001, S. 110-118. ISBN 3-85013-834-8
  6. Kmecl, Matjaž. 1979. Zakladi Slovenije. Ljubljana: Cankarjeva založba, p. 323.
  7. Suster-Drabosnjak, Andrej Kokot, Magdalena (Hrsg.): Pasijon. ( ... Kärntner Passionsspiel ...). Celovec/Klagenfurt, Trst 1983
  8. Pavle Zablatnik: Bukovniki - Volkspoeten. In: R. Vospernik, Pavle Zablatnik, Erik Prunč, Florjan Lipuš: Das slowenische Wort in Kärnten = Slovenska beseda na Koroškem. Wien 1985, S. 90-97. ISBN 3-215-04304-1
  9. J. Lesjak: 75 let po ustanovitvi Slovenskega prosvetnega društva za Kostanje in okolico (1903–1978). Celovec 1978.
  10. na nemški vikipediji seznam župnij v dekantu Rožek: Liste_der_Pfarren_im_Dekanat_Rosegg/Rožek
  11. Andrej Kokot biografija, Österreichische Gesellschaft für Literatur
  12. Andrej Kokot. In: Enciklopedija Slovenije, Band 5, Ljubljana 1991, S. 191.
  13. Reginald Vospernik, Pavle Zablatnik, Erik Prunč, Florjan Lipuš: Das slowenische Wort in Kärnten = Slovenska beseda na Koroškem. Wien 1985, S. 482-503.
  14. B. Entner, A. Malle (Hg.): Pregon koroških Slovencev 1942, Die Vertreibung der Kärntner Slowenen. Klagenfurt/Celovec 2012
  15. J. W. Schaschl (Hg.): Als Kärnten seine eigenen Kinder deportierte, Die Vertreibung der Kärntner Slowenen 1942-1945, Historischer Überblick - Zeitzeugenerzählungen - Briefe und Dokumente. Klagenfurt/Celovec 2012.
  16. B. Entner, H. Wilscher: „Sämtlich Slovenen!“ Kärntner SlowenInnen zwischen Entrechtung und Diskriminierung. In: Pawlowsky, Verena/Wendelin, Harald [Hg.]: Ausgeschlossen und entrechtet. Raub und Rückgabe. Österreich von 1938 bis heute. Wien 2006, 54–76.
  17. Andrej Kokot: Das Kind, das ich war, Erinnerungen an die Vertreibung der Slowenen aus Kärnten; Andrej Kokot: Ko zori spomin ... : otroška doživetja v pregnanstvu, Celovec/Klagenfurt 1996, 2012.
  18. Reginald Vospernik: Zweimal aus der Heimat vertrieben – Die Kärntner Slowenen zwischen 1919 und 1945 – Eine Familiensaga, Klagenfurt/Celovec, 2011.
  19. http://www.ethno.at
  20. http://www.ethno.at
  21. http://www.kkz.at/drustva_skupine/C16

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]